Knjižnopogovorni jezik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Knjižnopogovorni (ali splošnopogovorni) jezik je funkcijski jezikovni slog, ki se uporablja predvsem v govoru. V primerjavi z zbornim jezikom je manj zahtevna oblika standardnega jezika.[1] Splošnopogovorni slog je prav tako enoten za vse Slovence, hkrati pa je precej sproščen.[2] Uporablja se zlasti v neformalnem sporočanju, na primer v pogovoru ali v govornih nastopih pred manjšim poslušalstvom.[1]

Uporaba in razširjenost[uredi | uredi kodo]

Uporabniki knjižnopogovornega jezika so praviloma isti kot uporabniki zbornega jezika, vendar v drugačnem govornem položaju. Knjižnopogovorno občevanje je v glavnem neuradno, pogosto pa zasebno. Navadno se samo govori, in to spontano in prosto, brez vnaprej pripravljene pisne predloge. Lahko se tudi zapisuje, na primer v dvogovorih ali samogovorih kake osebe iz umetnostnega besedila. V avtorskem besedilu umetnostnega besedila se knjižnopogovorni jezik uporablja izjemoma, vendar v zadnjem času nekaj več.[3]

Slovnične značilnosti[uredi | uredi kodo]

Glavne razlike med knjižnopogovornim in zbornim jezikom so v glasovju, oblikoslovne razlike pa so pretežno posledica glasovnih. Med glasovnimi značilnostmi so na primer: izguba nenaglaših i in nekaterih nenaglašenih e (delat namesto delati, Ljubljanca namesto Ljubljanica; lepga namesto lepega, vidla namesto videla), [4] množinska oblika deležnika na -l: (smo délal, prosíl), izgovor l namesto lj, kadar je pred samoglasnikom in hkrati za soglasnikom (kluč, grable namesto ključ, grablje).[3] Za knjižnopogovorni jezik je značilen na primer t. i. kratki nedoločnik, izgovor tipa pék[u], víd[u], nôs[u] (namesto pék[əṷ], víd[eṷ], nôs[iṷ]), skladnja je preprostejša, izbira besed širša.[1] Naglas se loči od zbornega jezika predvsem v nedoločniku in velelnik.[4]

Vsebuje marsikatero pogovorno besedo, ki se sicer v zborni jezik ne uvrsti (na primer ja proti da, brigati se).[3]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
  2. Žagar F. Slovenska slovnica za vsak dan. Celjska Mohorjeva družba, 2011.
  3. 3,0 3,1 3,2 Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
  4. 4,0 4,1 Toporišič J. Slovenski pogovorni jezik. V: Toporišič J. Stilnost in zvrstnost. Založba ZRC 2008, Ljubljana: 229–241.