Inštitut za slavistiko Univerze na Dunaju

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Inštitut za slavistiko je oddelek, ki deluje v okviru Univerze na Dunaju. Ukvarja se z izobraževanjem in raziskovanjem na področju slavistike.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Prvo katedro za slavistiko na Univerzi na Dunaju je leta 1849 ustanovil Fran Miklošič, ki je bil tudi njen prvi predstojnik. Bil je tudi rektor in 25 let predsednik učiteljske izpitne komisije. V okviru primerjalne slavistike je poučeval Osnove slovenskega jezika.

Eden Miklošičevih naslednikov na mestu predstojnika je bil knez Nikolaj von Trubetzkoy.

Slavistika ima tako v Avstriji daljšo in močnejšo tradicijo kot katerakoli druga neslovanska država na svetu. Začetki sodobne rusistike v Avstriji segajo v 16. stoletje in so povezani z Žigom von Herbersteinom, učenjakom in diplomatom, ki je večkrat obiskal Rusijo in tako s svojim delom povezal Rusijo z Zahodno Evropo.

Inštitut za slavistiko danes[uredi | uredi kodo]

Danes je dunajska katedra za slavistiko svetovna raziskovalna in izobraževalna ustanova za slovanske jezike, književnost in kulturo. Inštitut zaradi svoje širine na področju raziskav in poučevanja uživa visok ugled ter zaradi obsežnih raziskav spada k vodilnim svetovnim raziskovalnim ustanovam. Še posebej pomemben je prispevek Inštituta na nekaterih področjih, ki so drugače v mednarodnem in nemškem prostoru zapostavljena, in sicer na področju ukrajinščine, bohemistike, slovaščine, balkanologije in bolgarščine.

Glavni poudarki so na:

O študiju na Inštitutu[uredi | uredi kodo]

Študij slavistike je znanstveno usmerjen in služi kot spodbuda za razumevanje slovanskih jezikov in kulture.

Študij slavistike temelji na:

  • obvladovanju jezika (predstavlja temelj študija, saj brez dobrega poznavanja jezika študij ali kasnejša poklicna praksa ne bi bila uspešna),
  • jezikoslovju (opisuje zgradbo slovanskih jezikov preko različnih znanstvenih metod in raziskuje njihovo spreminjanje skozi zgodovino ter njihovo sorodstvo z drugimi slovanskimi, indoevropskimi in neindoevropskimi jeziki),
  • študiju literature (ukvarjanje z literarno teorijo, metodami tekstne analize in interpretacije besedil, z literarno sociologijo, literarno zgodovino in primerjavo različnih literatur),
  • regionalne študije (posreduje osnovno znanje o kulturi, geografiji, politiki in gospodarstvu konkretnega prostora iz sedanjega in zgodovinskega stališča).

Pogoji za študij[uredi | uredi kodo]

Za študij slavistike ni potrebno predznanje slovanskih jezikov. Prvi semester študija je namenjen prav učenju jezika.

Vrste študijev[uredi | uredi kodo]

Na Inštitutu za slavistiko Univerze na Dunaju so na voljo različne smeri študija:

Za študente drugih študijskih smeri pa je na voljo razširjen učni načrt, ki ponuja predmete:

  • medkulturne slovanske študije,
  • Osnove slovanskega jezika I,
  • Osnove slovanskega jezika II.

Študentom priporočajo, da preživijo vsaj en semester študija na univerzi v državi izbranega jezika študija. Za to so na voljo različni programi mobilnosti in štipendiranja (Erasmus, CEEPUS, Joint Study, AKTION).

Možnosti za poklic[uredi | uredi kodo]

Študij slavistike (z izjemo študija za učitelje) ne pripravlja za določen poklic, ampak ustvarja pogoje za poklicne stike z državami Južne in Vzhodne Evrope. Diplomanti se lahko zaposlujejo v bankah, trgovskih podjetjih, ki povezujejo vzhod in zahod, turizmu in kulturnem menedžmentu, kot tudi v medijih ter izobraževanju za odrasle.

Študij slovenistike[uredi | uredi kodo]

Slovenščina je na Inštitutu slabo zastopana, saj študij slovenistike nima rednega profesorja (le gostujoče). Težava je v tem, da na eni strani ni razpisov za profesuro ali da se nanje nihče ne odzove, po drugi strani pa manjka študentov. Za tradicijo študija slovenistike na Univerzi na Dunaju tako ne kaže dobro.

Slovenski študentje na Inštitutu[uredi | uredi kodo]

Nekateri študentje Inštituta za slavistiko s poznejšo univerzitetno kariero:

Zanimivost[uredi | uredi kodo]

Ustanovitev katedre za slavistiko se je zgodila v času, ko je Dunaj postal središče boemskega življenja.

Viri in povezave[uredi | uredi kodo]