Belgijska vojašnica, Ljubljana

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Belgijska vojašnica
Belgijska vojašnica, Ljubljana is located in Ljubljana-center
Belgijska vojašnica, Ljubljana
Lega na zemljevidu centra Ljubljane
Splošni podatki
Tipvojašnica
Lokacijamed Masarykovo, Maistrovo in Metelkovo ulico, Ljubljana
Koordinate46°3′21.13″N 14°31′1.32″E / 46.0558694°N 14.5170333°E / 46.0558694; 14.5170333Koordinati: 46°3′21.13″N 14°31′1.32″E / 46.0558694°N 14.5170333°E / 46.0558694; 14.5170333
Začetek gradnje1882
Dokončano1895
Prenovljeno2004
Tehnični podatki
Število nadstropij2
Projektiranje in gradnja
ArhitektViljem Treo
RazvijalecKranjska stavbna družba
Ljubljana - kasarna ob Metelkovi
LegaMestna občina Ljubljana
RKD št.9667 (opis enote)[1]

Belgijska vojašnica (tudi Mestna pehotna vojašnica) je bila prva vojašnica v Sloveniji, ki je bila zgrajena v urbanistično zaprtem paviljonskem sistemu. Gradnja se je začela leta 1882 in končala leta 1895 v t. i. Kravji dolini na obrobju Šempetra, pri čemer je bila vojašnica omejena z današnjo Masarykovo in Metelkovo cesto. Poleg glavne zgradbe so zgradili še 25 pripadajočih objektov.[2]

Vojašnica je ime dobila po avstro-ogrskem 27. pehotnem polku, katerega častni poveljnik je bil Albert I., kralj Belgijcev.[3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Vojašnica v 1900. letih

Po koncu 1. svetovne vojne je bil v letih 1918–1922 v vojašnici izobraževalni zavod za slepe, sprva za oslepele vojne veterane, nato pa tudi za otroke.[4] Istega leta pa so vojašnico za svoj sedež začeli uporabljati tudi slovenski skavti.[5] V tem času je vojašnica imela ime Kasarna vojvode Mišića.[6]

Med 2. svetovno vojno je italijanski okupator vojašnico (zaradi bližine železniške postaje) uporabljal za osrednje zbirališče Ljubljančanov, ki so jih poslali v internacijo.[7]

Po vojni je vojašnico prevzela JLA in jo preimenovala v Vojašnico 4. julija. V vojašnici je bilo nameščeno poveljstvo JLA za Ljubljano in KOS. Tu so 1. junija 1988 v vojaški pripor dali Janeza Janšo.[8]

Po osamosvojitvi Slovenije je sprva lastništvo nad kompleksom prevzelo Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, nato pa sta leta 1994 lastništvo prevzeli Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Severni del (MOL) kompleksa je poznan kot Metelkova mesto, medtem ko se v južnem delu nahajajo razstavni prostori in depoji Narodnega muzeja, Slovenski etnografski muzej v dveh stavbah, sedež Direktorata za kulturno dediščino s knjižnico in dokumentacijskim centrom; del Zavoda za kulturno dediščino Republike Slovenije,[6], Muzej sodobne umetnosti Metelkova[9] ...

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Zgradbe vojašnice so oblikovane v novorenesančnem slogu avstro-ogrskih javnih zgradb, načrte je izdelal tedanji mestni arhitekt Adolf Wagner. Kompleks na severu meji na glavno železniško postajo, na jugu na trg, ki ga je leta 1906 župan Hribar v spomin na narodnoprebudne zbore poimenoval Tabor. Kompleks so sestavljale zelo različne stavbe tako po višini kot velikosti tlorisov, vse skladno s funkcijo. Zanimive so stavbe najužnem delu (7 zgradb), ki obrobljajo veliko dvorišče in so bile namenjen vojakom, ob ulici Tabor je trinadstropna stavba, ki je bila namenjena štabu in druge. Te stavbe so podolgovatega tlorisa s širšim rizalitnim traktom na enem ali obeh robnih straneh. Zidane so iz kamna in opeke. Stropne konstrukcije nad kletjo in pritličjem so opečni oboki, nad nadstropji so ponekod opečni oboki, ponekod so bili leseni stropi, nad zadnjim nadstropjem pa izključno leseni stropi. Ponekod so oboki dopolnjeni z jeklenimi vezmi.

Za potrebe Narodnega muzeja Slovenije, ki je leta 1995 pridobil stavbo št. 25, je bila trietažna stavba preoblikovana. Vse projekte te in drugih stavb kompleksa sta vodila arhitekta Samo in Gorazd Groleger (zmagovalec natečaja) ter z njima Miroslav Kvas in drugi sodelavci. Gradbena dela so potekala med letoma 2004-2005. Izdelana je bila klet in prizidek, s čemer je muzej pridobil skoraj 4000 m2 prostorov. V kleti so depoji zaprtega tipa, v prizidku pa restavratorske delavnice. Druge površine pa so namenjene javnim programom. V prvem nadstropju je tudi multimedijska dvorana.

Del v katerem je danes Muzej sodobne umetnosti Metelkova je bil rekonstruiran po načrtih arhitekturnega biroja Groleger arhitekti. Gre za eleganten spoj stare in sodobne arhitekture. Nova stavba je zasnovana po principu totalne instalacije, v katero obiskovalec vstopi kot na prizorišče. Muzej se razprostira na dobrih 4500 m² površine, ki so poleg razstavne dejavnosti namenjene tudi dokumentaciji, knjižnici in restavratorski delavnici.[10]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]