Koncentracijsko taborišče Gonars

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Spominsko obeležje na mestu Koncentracijskega taborišča Gonars


Koncentracijsko taborišče Gonars je bilo fašistično taborišče ustanovljeno 23. februarja 1942. Ustanovila ga je država Italija v času svojega fašističnega režima. Že prej so na lokaciji urejali taborišče, kamor naj bi vodili ruske vojne ujetnike. Italijanski fašistični režim je v taborišče vodil zlasti internirance slovenske in hrvaške narodnosti. [1] Prvi transport ljudi je prispel dva dni kasneje: 5343 ljudi, predvsem Slovencev iz Ljubljane, pa tudi zaporniki iz italijanskega koncentracijskega taborišča Rab ter taborišča v kraju Monigo v bližini Trevisa.[2]

Fašistično taborišče je bilo najprej ustanovljeno na Čiginju pri Tolminu, vendar so zapornike kmalu premestili na italijansko ozemlje v Gonars. Na Čiginju in v Gonarsu je bil interniran tudi pisatelj Vitomil Zupan.[3]

Taborišče je bilo opuščeno 8. septembra 1943, takoj po italijanski kapitulaciji. Oblast si je kasneje prizadevala zakriti dokaze o prisotnosti taborišča, zaradi česar je bilo slednje porušeno, material je bil uporabljen za gradnjo bližnjega vrtca, območje pa spremenjeno v travnik. Čez del pokopališča je speljana cesta, le nekaj betonskih temeljev je predstavljeno ob cesti.

Leta 1973 je kipar Miodrag Živković na mestnem pokopališču po prizadevanjih Jugoslavije postavil obeležje - cvetlico z železnimi cvetnimi listi, v tamkajšnjo kripto pa so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških žrtev. Njihova imena so an bronastih zaslonih za skulpturo. Po ocenah naj bi v taborišču zaradi stradanja in mučenja umrlo dodatnih 50 internirancev. Razen obeležja v kraju ne obstaja nikakršen dokaz o zločinu, prav tako zanj ne ve mnogo krajanov. Le na robu pokopališča je tabla, ki v več jezikih priča o dogajanju med vojno. Za uradno Italijo so njihova taborišča še danes v temi delno pozabljene zgodovine. Spomin na fašistične grehe pogosto obuja Boris Pahor s svojimi predavanji in knjigami. Skozi otroške oči sta na žrtve taborišč opozorila zakonca Gombač.

Arhiv RS je v letu 2014 prejel donacijo, ki med drugim vsebuje del zapuščine dr. Igorja Breznika; v njej je tudi zbirka risb iz italijanskega koncentracijskega taborišča Gonars.[4]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Spomen – Kosturnica, Gonars, Beograd, Zavod za kartografiju Geokarta, 1973.
  • Jože Martinčič, Beg iz Gonarsa, Borec, Ljubljana, 1978.
  • Nadja Pahor Verri, Oltre il filo: storia del campo di internamento di Gonars, 1941-1943 - Na drugi strani žice: zgodovina koncentracijskega taborišča Gonars, 1941−1943, Comune di Gonars, Udine, 1993.
  • Alessandra Kersevan, Un campo di concentramento fascista. Gonars 1942-1943 - Fašistično koncentracijsko taborišče. Gonars 1942−1943, Kappa Vu Edizioni, Udine, 2003.
  • Carlo Spartaco Capogreco. I campi del Duce. L'internamento civile nell'Italia fascista (1940-1943) - Fašistična taborišča. Internacije civilistov v fašistični Italiji (1940-1943). Einaudi, 2004.
  • Boris M. Gombač, Dario Mattiussi. La deportazione dei civili sloveni e croati nei campi di concentramento italiani: 1942-1943. I campi del confine orientale - Deportacije slovenskih in hrvaških civilistov v italijanska koncentracijska taborišča 1942−1943. Taborišča na italijanski vzhodni meji. Centro Isontino di Ricerca e Documentazione Storica e Sociale “L. Gasparini“, Gradisca d’Isonzo, 2004.
  • Alessandra Kersevan. Lager italiani. Pulizia etnica e campi di concentramento fascisti per civili jugoslavi 1941-1943 - Italijanski lagerji. Etnično čiščenje in fašistična koncentracijska taborišča za jugoslovanske civiliste 1941−1943. Nutrimenti, 2008.
  • Metka Gombač, Boris M. Gombač, Dario Mattiussi. Quando morì mio padre. Disegni e testimonianze di bambini dai campi di concentramento del confine orientale (1942-1943) - Ko je umrl moj oče : risbe in pričevanja iz koncentracijskih taborišč na italijanski vzhodni meji (1942-1943). Centro Isontino di Ricerca e Documentazione Storica e Sociale “L. Gasparini“, Gradisca d’Isonzo, 2008.
  • Boris M. Gombač, Metka Gombač, Trpljenje otrok v vojni, Sedemdeset let po zaprtju italijanskih taborišč, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013.
  • Paola Bristot. Album 1942-1943. I disegni del campo di concentramento di Gonars. Collezione Cordaro - Album 1942-1943. Risbe koncentracijskega taborišča Gonars. Zbirka Cordaro. Ediz. illustrata. Gaspari Editore, 2016
  • Metka Gombač, Boris M. Gombač, Dario Mattiussi. Dietro il cortile di casa. La deportazione dei civili sloveni nei campi di concentramento italiani al confine orientale - Za domačim dvoriščem: deportacija slovenskih civilistov v italijanska koncentracijska taborišča na vzhodni meji. Centro Isontino di Ricerca e Documentazione Storica e Sociale “L. Gasparini“, Gradisca d’Isonzo, 2016.
  • Manca Juvan, Varuhi žlice (Guardians of the Spoon) - Galerija, 2016.
  • Davide Toffolo. L'inverno d'Italia (Italijanska zima). Coconino Press, 2017.
  • Francesca Ciroi, Annalisa Schiffo. Memorie della nostra gente. Il campo di concentramento fascista per internati jugoslavi di Gonars (1942-1943) - Spomini na naše ljudi. Fašistično koncentracijsko taborišče za jugoslovanske internirance Gonars (1942-1943). LNB, 2018.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Italija se sooča z resnico o fašizmu". RTV Slovenija.
  2. "Italijanska zima". Zavod APIS.
  3. "Spominska plošča internirancem taborišča Čiginj". KS Volče.
  4. "Dr. Igor Breznik, njegova usoda in zbirka upodobitev iz koncentracijskega taborišča Gonars". gov.si.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]