Koncentracijsko taborišče Gonars

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Koncentracijsko taborišče Gonars je bilo ustanovljeno 23. februarja 1942. Že prej so na lokaciji urejali taborišče, kamor naj bi vodili ruske vojne ujetnike. Italijanski fašistični režim je v taborišče vodil zlasti internirance slovenske in hrvaške narodnosti. Prvi transport ljudi je prispel dva dni kasneje: 5343 ljudi, predvsem Slovencev iz Ljubljane, pa tudi zaporniki iz italijanskega koncentracijskega taborišča Rab ter taborišča v kraju Monigo v bližini Trevisa.

Taborišče je bilo opuščeno 8. septembra 1943, takoj po italijanski kapitulaciji. Oblast si je kasneje prizadevala zakriti dokaze o prisotnosti taborišča, zaradi česar je bilo slednje porušeno, material je bil uporabljen za gradnjo bližnjega vrtca, območje pa spremenjeno v travnik. Čez del pokopališča je speljana cesta, le nekaj betonskih temeljev je predstavljeno ob cesti.

Leta 1973 je kipar Miodrag Živković na mestnem pokopališču po prizadevanjih Jugoslavije postavil obeležje - cvetlico z železnimi cvetnimi listi, v tamkajšnjo kripto pa so prenesli ostanke 453 slovenskih in hrvaških žrtev. Njihova imena so an bronastih zaslonih za skulpturo. Po ocenah naj bi v taborišču zaradi stradanja in mučenja umrlo dodatnih 50 internirancev. Razen obeležja v kraju ne obstaja nikakršen dokaz o zločinu, prav tako zanj ne ve mnogo krajanov. Le na robu pokopališča je tabla, ki v več jezikih priča o dogajanju med vojno. Za uradno Italijo so njihova taborišča še danes v temi delno pozabljene zgodovine. Spomin na fašistične grehe pogosto obuja Boris Pahor s svojimi predavanji in knjigami. Skozi otroške oči sta na žrtve taborišč opozorila zakonca Gombač.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

[1]