František Čap

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox cinema.png
František Čap
František Čáp.JPG
František Čáp leta 1953
Rojstvo: (1913-12-07)7. december 1913
Čachovice, Češka (tedaj Avstro-Ogrska)
Smrt: 12. januar 1972 (1972-01-12) (58 let)
Ankaran [1] , Slovenija (tedaj Jugoslavija)
Aktivna leta: 19391970
Zakonci: Ida Petronio
Otroci: /

František Čáp, režiser, scenarist in montažer češkega rodu, delujoč tudi v Sloveniji, * 7. december 1913, Čachovice, Češka (tedaj Avstro-Ogrska), † 12. januar 1972, Ankaran, Slovenija (tedaj Jugoslavija).

František Čap se je rodil na Češkem, v Čachovicah, nekoliko večji vasi v Osrednječeški regiji, blizu Prage, ter je izhajal iz dokaj premožne rodbine. V Pragi je zaključil študij agronomije, vendar se je zgodaj pričel ukvarjati s filmom, tako da svojega poklica ni nikoli opravljal.


Filmsko ustvarjanje[uredi | uredi kodo]

Češko obdobje[uredi | uredi kodo]

Najprej je kot igralec nastopil v manj znanem celovečernem filmu Pred maturo (Pred maturitou), kmalu pa so mu bile zaupane tudi naloge režiserja. Pri svojem delu je hitro napredoval, morda delno tudi po zaslugi velikega češkega producenta Miloša Havla[2], lastnika Lucernafilma, in kmalu postal najbolj cenjeni in plačan režiser na Češkem. [3] Že v njegovem prvem filmu Ognjeno poletje (Ohnivé léto) je naprimer igrala Lida Baarova, znamenita in razvpita filmska igralka. Kasneje, ko so Češkoslovaško priključili k Tretjemu Reihu, je Čap sodeloval tudi s tedaj pomembnimi nemškimi igralci, npr. Sybille Schmitz, Willijem Birgelom in Ottom Gebüchrom, ter snemal predvsem lahkotnejše romantične filme. Do konca vojne je tako posnel okoli deset celovečernih filmov tega žanra.

Po osvoboditvi Češkoslovaške je poleg drugih posnel tudi celovečerni film Možje brez kril (Muzi bez krídel), o znamenitem atentatu na osovraženega nemškega guvernerja Heydricha. Leta 1948, ko so na Češkoslovaškem s sovjetsko pomočjo oblast prevzeli komunisti, je spoznal, da svoje kariere ne bo mogel več nadaljevati, zato je skupaj z materjo prebegnil v Zahodno Nemčijo.

Slovensko obdobje[uredi | uredi kodo]

Na Bavarskem je Čapa srečal Branimir Tuma, direktor Triglav filma, iščoč strokovnjake, ki bi pomagali pri razvoju mlade slovenske filmske industrije. Po prihodu v Slovenijo je Čap že s svojim prvim celovečercem Vesna (1953) pokazal tisto, kar je Tuma iskal. Čapov film Vesna je vse do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja ohranil rekord najbolj gledanega slovenskega filma, še posebej pa je pomemben kot obrtniško brezhiben izdelek, ki je v našo kinematografijo vnesel nove tehnične standarde kvalitete. Čap je v svojem slovenskem obdobju posnel enajst filmov, od katerih pa jih je bilo samo pet v izključni produkciji domačega Triglav filma, ostali pa so bili koprodukcije oz. filmi za tuja podjetja.

Po Vesni je leta 1954 za nemški Saphir Film po motivih Maupasantove novele posnel Greh (Am Anfang war es Sünde), nato naslednje leto slovenski film Trenutki odločitve, o pomenu narodne sprave, leta 1956 pa za nemškega producenta Na pomoč, ljubi me! (Hilfe - sie liebt mich) in Orlovsko dekle (Die Geierwally). Italijansko - nemško - hrvaško koprodukcijo Dekle iz solin (La ragazza della salina), (tudi Kruh in sol) z Marcellom Mastroiannijem v glavni vlogi, so leta 1957 snemali na Sečoveljskih solinah. Leta 1957 mu je Triglav film zaupal film Ne čakaj na maj (1957), tudi žanra lahkotne meščanske komedije, ki velja za nekakšno nadaljevanje Vesne, z isto igralsko zasedbo. Čapov film Vrata ostanejo odprta (Vrata ostaju otvorena), posnet leta 1957 za producenta Bosna film, je danes najbolj znan po čapovem odkritju mlade igralke Milene Dravić, ene od največjih igralskih imen v obdobju Jugoslavije. Čapov slovenski vohunski film X-25 javlja je Triglav film prodal v nič manj kot 48 držav. Leta 1962 je posnel bosansko glasbeno komedijo Srečala se bova zvečer (Sreščemo se večeras), z Janezom Čukom in Borisom Buzančićem.

Komedija je bil tudi zadnji čapov za Triglav film posneti celovečerni film Naš avto (1962), obrtniško v mnogih pogledih povsem kredibilen in gledljiv žanrski film, iz današnjega vidika celo dokumentaren, ki pa ob času predvajanja ni doživel uspeha pri občinstvu. Z njegovim neuspehom so se Čapu vrata slovenskega in jugoslovanskega filma zaprla (tudi iz političnih razlogov in zaradi njegove odmaknjenosti od centrov tedanjega filmskega dogajanja, ustvarjanja in odločanja), tako da ni dobil v režijo nobenega celovečernega filma več, za Triglav film je posnel zgolj še dokumentarni film Piran (1965).

Čapov grob na piranskem pokopališču

Čapovo življenje v Portorožu[uredi | uredi kodo]

Leta 1957 se je Čap za stalno preselil v Portorož, v vilo na Koprski ulici nad portoroškim hotelom Palace, (med snemanjem filma Vesna je bival v ljubljanskem hotelu Slon). Prav posebej mu je bil pri srcu Piran, kjer naj bi ga pogled z obzidja na mestne strehe spominjal na Prago. Celo materine posmrtne ostanke je hotel iz Münchna preseliti v Piran, da bi bila pokopana v deželi, ki sem si jo izbral za drugo domovino, sprejel je tudi ponujeno jugoslovansko državljanstvo. Portorož pa je bil tedaj na robovih aktualnega slovenskega filmskega dogajanja. Ker je Čap bolj slabo govoril slovensko, je imel težave z vključitvijo v družbo, stike je navezal najbolj z dvojčicama Ido in Licio Petronio iz premožne optantske istrske družine. Ko mu je zmanjkalo domačih filmskih projektov, se je pogreznil v revščino. Ker ni prejemal pokojnine, se je preživljal zgolj z občasnimi montažerskimi aranžmaji na Dunaju, snemanjem TV serij, poskušal je tudi z gojenjem kokoši na najeti kmetiji v istrski vasi Marušići in s prodajo jajc portoroškim hotelom, kasneje z gojenjem kuncev ter oddajanjem apartmajev v Portorožu turistom, toda posli mu zaradi njegovega pomanjkanja smisla za podjetnost nikakor niso prinesli dobička in finančne gotovosti.[4] Z nerazumevanjem okolice se je moral soočati tudi zaradi svoje homoseksualne usmerjenosti.[5] Tako je Čap živel osamljen in od vseh pozabljen, zavedajoč se, da se ne bo mogel nikoli vrniti v svojo domovino in obiskati sorodnike. Leta 1972 je v nikoli povsem pojasnjenih okoliščinah, vedoč, da mu jetra odpovedujejo, umrl v ankaranski bolnišnici, kjer naj bi naredil »alkoholni samomor« (pod njegovo blazino naj bi našli steklenico žganja). [6]

František Čap je pokopan na pokopališču v Piranu, v družinskem grobu rodbine Petronio.

Filmografija[uredi | uredi kodo]

  • Ognjeno poletje (Ohnivé léto) (1939) - sorežija s Václavom Krška
  • Panna (1940)
  • Babicka (1940)
  • Jan Cimbura (1941)
  • Vešča (Nocní motýl) (1941)
  • Preludium (1941)
  • Kníze Václav (1942)
  • Tanecnice (1943)
  • Mlhy na blatech (1943)
  • Devcica z Bezkyd (1944)
  • Z ruze kvítek (1945)
  • Možje brez kril (Muzi bez krídel) (1946)
  • Znamení kotvy (1947)
  • Krizovatka (1947)
  • Muzikant (1948)
  • Bílá tma (1948)
  • Kronjuwelen (1950)
  • Das Ewige Spiel (1951)
  • Sled vodi v Berlin (Die Spur führt nach Berlin) (1952)
  • Vesna (1953)
  • Greh (Am Anfang war es Sünde) (1954)
  • Trenutki odločitve (1955)
  • Na pomoč, ljubi me! (Hilfe - sie liebt mich) (1956)
  • Orlovsko dekle (Die Geierwally) (1956)
  • Dekle iz solin - tudi Kruh in sol (La ragazza della salina) (1957)
  • Ne čakaj na maj (1957)
  • Vrata ostanejo odprta (Vrata ostaju otvorena) (1959)
  • X-25 javlja (1960)
  • Srečala se bova zvečer (Sreščemo se večeras) (1962)
  • Naš avto (1962)
  • Piran (1965)
  • Mafia - Die ehrenwerte Gesellschaft (1966)
  • Rinaldo Rinaldini (TV serija) (1968)
  • La Kermesse des brigands (TV serija) (1968)
  • Das Kamel geht durch das Nadelöhr (TV serija) (1970)

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Leta 1941 je Čap za film Nocní motýl na Beneškem filmskem festivalu prejel zlatega leva po izboru žirije, leta 1946 so Muzi bez krídel na Filmskem festivalu v Cannesu skupaj z desetimi drugimi filmi prejeli zlato palmo. Leta 1953 so gledalci na Puljskem filmskem festivalu film Vesna razglasili za najboljši film festivala, strokovna žirija pa je Čapu na tem festivalu podelila še posebno priznanje za najboljšega režiserja.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.delo.si/kultura/razstave/frantisek-cap-se-ob-stoletnici-vraca-v-piran.html
  2. ^ stric kasnejšega češkega predsednika Vaclava Havla
  3. ^ Čap v: Stefančič 2005a
  4. ^ Stanković Peter, Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma.1, Slovenski klasični film (1931-1988), str. 116
  5. ^ Stanković Peter, Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma.1, Slovenski klasični film (1931-1988), str. 116, podatki povzeti po v knjigi navedenih virih: Štefančič 2005a, Hren 2006a, Bučar v: Nedič 2003, Brenk 1979
  6. ^ Stanković Peter, Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma.1, Slovenski klasični film (1931-1988), str. 116, podatki povzeti po v knjigi navedenih virih: Štefančič 2005a, Hren 2006a, Bučar v: Nedič 2003, Brenk 1979

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Vrdlovec Zdenko Filmografija slovenskih celovečernih filmov , Ljubljana: UMco d.d.: Slovenska kinoteka, 2011. (COBISS)
  • Vrdlovec Zdenko Zgodovina filma na Slovenskem (1896-2011) , Ljubljana : UMco d.d., 2011. (COBISS)
  • Stanković Peter Zgodovina slovenskega celovečernega igranega filma.1, Slovenski klasični film (1931-1988), Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2013. (COBISS)
  • Rugelj Samo Stranpota slovenskega filma, zapisi o kinematografiji 2000-2007, Ljubljana: UMco d.d., 2007. (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]