Portorož

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Portorož
Portorož is located in Slovenija
Portorož
Portorož
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°30′59.88″N 13°34′47.89″E / 45.5166333°N 13.5799694°E / 45.5166333; 13.5799694Koordinati: 45°30′59.88″N 13°34′47.89″E / 45.5166333°N 13.5799694°E / 45.5166333; 13.5799694
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Obalno - kraška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Piran
Površina
 • Skupno 2,97 km2
Nadmorska višina 31,2 m
Prebivalstvo (2016)[1]
 • Skupno 2.956
 • Gostota 1.000 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 6320 Portorož
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Portorož (O tem zvoku izgovorjava ) [Portoróž] (italijansko ː Portorose) je urbano naselje na severni obali Piranskega zaliva v občini Piran, pa tudi najpomembnejši kopališki in zdraviliški kraj na slovenski obali.

Razvil se je v zavetrni legi pod strmim flišnim grebenom. Pristanišče je zavarovano pred burjo. Portorož je izrazito turistični kraj s termalnim zdraviliščem, hoteli, marino, v bližini pa so Sečoveljske soline in manjše mednarodno letališče (IATA: POW, ICAO: LJPZ). V Portorožu delujejo Srednja pomorska šola Portorož, Fakulteta za pomorstvo in promet univerze v Ljubljani ter od leta 1995 Visoka šola za hotelirstvo in turizem. Tu ima svoj sedež ladjarsko podjetje Splošna plovba Piran.

Kratka zgodovina Istre[uredi | uredi kodo]

V drugi polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.

Glavni članek: Beneška republika.

Po propadu je Portorož skupaj s Piranom za kratek čas spadal pod Napoleonovo Francijo. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.

Glavni članek: Ilirske province.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterloo-ju je Portorož po določbah Dunajskega kongresa ostal pod avstrijsko nadoblastjo. Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, ter med 2. svetovno vojno je bil s preostalo slovensko Istro v okviru Italije, po vojni, med letoma 1945 in 1954 pa je bil del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Zgodovina Portoroža[uredi | uredi kodo]

Prva naselja ob istrski obali so nastala veliko pred prihodom Rimljanov, saj so imela zametke vsaj v grških, če ne starejših naselbinah. Zametke obalnih mest Pulja, Novigrada, Kopra in Pirana tako poznavalci uvrščajo v prvo tisočletje pred našim štetjem. Ko pa je na Jadranu zagospodaril Rim, so kolonisti iz Aquileie v Istri poselili predvsem že obstoječa naselja. Ponekod so še vidni ostanki rimskih pristanišč, stavb, tlakov, vodovodov, stanovanjskih stavb, obrtnih delavnic, tako ob obali kot v notranjosti, naj od njih omenimo samo ostanke manjšega pristanišča in ribogojnice v morju pri nekdanjem skladišču soli, na Fizinah. Arheološke najdbe na malo širšem območju Portoroža govorijo o živahni trgovinski menjavi, o bogatih in številnih posestvih, imenovanih »villae rusticae«, ki so ležale na zavetnih območjih in blizu pitne vode. Po prehodu Istre pod bizantinsko oblast je Istra zaradi napadov Langobardov in kasneje Obrov in Slovanov v političnem in kulturnem smislu razpadla. Šele Franki, ki so v Istri zavladali v drugi polovici 8. stoletja, so pričeli uveljavljati fevdalni družbeni red. Frankovski vojvoda Johannes je na nenaseljena in zapuščena območja Istrskega zaledja pošiljal slovanske naseljence, ki so poselili tudi okolico obalnih mest.

Iz nekaterih zgodovinskih virov je izpričano, da naj bi se leta 1202 prav v zaliv sv. Lovrenca (ob katerem leži današnji Portorož), zateklo ladjevje beneškega doža Enrica Dandola in leta 1380 ladjevje admirala Carla Zena. Območje današnjega Portoroža je bilo tedaj že poseljeno. Med prišleki so bili tudi redovniki, med prvimi so bili benediktinci. Samostan sv. Lovrenca s cerkvijo naj bi postavili na mestu starega rimskega objekta, na priobalnem griču, kjer danes stoji hotel Metropol. Po cerkvi sv. Marije Rožnovenske (Madonna delle Rose, Sancta Maria Roxe, Maria delle Rose) iz 13. stoletja, so leta 1251 Portoroški zaliv poimenovali »Portus Sanctae Mariae de Rosae«. Koprski škof Paolo Naldini jo omenja v svojem delu »Cerkveni krajepis« kot največjo, najbolj ljubko in pozornosti vredno. O njej je znano, da je bila koncem 18. stoletja zapuščena, od tedaj pa so izginile vse sledi, spomin nanjo ohranja le ime Portoroža.

Na območju današnjega Bernardina je frančiškanski red manjših bratov zgradil svoj samostan, katerega temelje je postavil sveti Janez Kapistran, ki se je v Istri ustavil leta 1451. Letnica posvetitve 1452 je izlesana v kamnu na fasadi, ob samostanu je stala kapela sv. Marije, posvečena leta 1490. Samostan s cerkvijo sv. Bernardina, posvečeno sv. Bernardinu Sienskemu, so ukinili leta 1809. Avstrijska vojska ga je spremenila v trdnjavo za obrambo zaliva, kasneje je služil carinski in davčni upravi. V drugi polovici preteklega stoletja so na tem kraju zgradili hotelski kompleks, od samostanske cerkve je danes ohranjen le zvonik in del prezbiterija.

Najstarejši gospodarski dejavnosti v preteklosti sta bila zagotovo tudi solinarstvo in ribolov. V 13. stoletju ju omenjajo kot dobro organizirano gospodarsko dejavnost. Soline v bližnji Luciji so bile sprva občinska last, kasneje pa jih je občina dala v zakup piranskim meščanom.

Razvoj kraja[uredi | uredi kodo]

Kot zdraviliški kraj je bil Portorož lokalno znan že v 13. stoletju. Tedaj so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca (italijansko: San Lorenzo) že zdravili nekatere bolezni s pomočjo morske vode in blata iz bližnjih solin (fango obloge). Zdravili so zlasti revmatike, kot je zapisal škof Tomasini v 17. stoletju, so ti »z blatom mazali bolne dele telesa, se sončili in se kopali v solinski vodi«.

Pred pojavom turizma je bilo tu razvito ribištvo ter poljedelstvo s pridelavo vrtnin, oljkarstvo in vinogradništvo. Območje današnjega Portoroža je bilo le redko poseljeno. Bližnji Piran, ki je bil stoletja pod beneško vladavino, se je razvijal predvsem zaradi dragocene soli iz solin v Luciji (na področju sedanje marine), Strunjanu in v Sečovljah, pozneje pa sta se razvila tudi trgovina in nekaj industrije. Poleg solinarstva in ribištva je bila pomembnejša gospodarska dejavnost ladjedelništvo, največja ladjedelnica je bila na Bernardinu (kasneje preseljena v Izolo). V bližini ladjedelnice, na Fornačah, je delovala tudi tovarna Salvetti, ki je najprej proizvajala kemične proizvode in steklo, kasneje pa milo. V Fiesi je obratovala opekarna. Na mestu sedanjega »starega hotela Palace« je nekdaj stala kemična tovarna, v kateri so iz slanice izdelovali različne kozmetične izdelke, nato pa tudi grenko sol. Na oglasih lekarn Lion iz leta 1920, ki so imele prodajalne v Portorožu in Piranu, je razvidno, da se je pri njih ekskluzivno prodajala »antisolina«, ki naj bi bila »hitro in zanesljivo sredstvo proti sončnim pegam in opeklinam«, pomagala pa naj bi tudi pri mehčanju kože. Razvoj turizma je dal Portorožu in okoliškim krajem nov gospodarski zagon, saj je zagotavljal nova delovna mesta, prodajo kmetijskih proizvodov in razvoj številnih dejavnosti (gradbeništvo, prevozništvo, vodniška služba, zdraviliške storitve).

Turizem do I. svetovne vojne[uredi | uredi kodo]

Prvi poskusi razvoja turizma v Portorožu segajo v leto 1865, ko je švicarski trgovec Josef Stölker, lastnik vile San Lorenzo, le-to ponujal v najem ali prodajo. Pri vili sredi čudovitega parka na majhni vzpetini tik ob morju je poudarjal njeno primernost za razvoj kopališke ponudbe ter možnost namestitve do 200 ljudi. Ker pri svojih poskusih, da bi vilo oddal ni bil uspešen, jo je leta 1875 prodal tržaškemu arhitektu Giovanniju Righettiju. Približno v tem času je najverjetneje nastal tudi projekt inženirja Lorenza Furiana za postavitev kopališča s 40 kabinami in paviljonom za plavanje tik pod vilo San Lorenzo, ki bi bila s kopališčem povezana s stopniščem in nadhodom čez cesto, a je projekt ostal le na papirju. Podobno usodo je doživel tudi Rigettijev načrt iz leta 1878, ki je predvideval postavitev desetih bungalovov, razpršenih po parku okoli vile San Lorenzo. Ne glede na neuresničene načrte podjetnih posameznikov se je začelo življenje v Portorožu korenito spreminjati. V prej redko naseljenem zalivu so pričele rasti počitniške vile in hiše lastnikov, ki so spoznali zdravilno morsko klimo in naraščajočo priljubljenost morske obale.

Za uradni začetek portoroškega turizma velja leta 1885, ko so na pobudo piranskega zdravnika Giovannija Lugnianija del kemične tovarne preuredili v poskusno zdravilišče z desetimi gostinskimi sobami in desetimi kadmi za zdravljenje. Ta zdravnik je leta 1879 s pomočjo oblog iz solinskega blata in pitjem slanice pričel zdraviti revmatske in druge bolezni. Od leta 1885 do 1991 naj bi ozdravili 62 ljudi. Vest o uspelem zdravljenju se je razširila tudi v bolj oddaljene predele tedanje Avstro-Ogrske. Leta 1890 skupina lokalnih veljakov, izobražencev, bančnikov in podjetnikov pripravila projekt za postavitev kopališča pri Piranu (Portorož), s katerim bi začeli gospodarsko izkoriščati naravne dobrine kraja. Zgradili naj bi hotel z 80 sobami in 120 ležišči, restavracijo, kavarno, kopališče za kopanje v slanici in plažo.

razglednica iz leta 1915 - kopališče v Portorožu

Leto dni pozneje, tj. 1891, so ustanovili delniško družbo Società stabilimento balneare di Pirano (Kopališče Piran), ki je dala zagon turističnemu razvoju Portoroža. Ta že leta 1908 od Righettijev kupila vilo San Lorenzo in jo spremenila v hotel »Allo Stabilimento Balneare« (kasneje preimenovan v Hotel Portorose). Hotel in kopališče, ki so ga zgradili, sta bila sicer manjša od načrtovanega, a pomembna za nadaljnji razvoj kraja. Prvemu hotelu se je kmalu pridružilo še nekaj manjših in skromnejših hotelov z le nekaj sobami. Julija 1895 je Portorož obiskal avstrijski minister za obrambo Krighammer, v spremstvu kontraadmirala Cassinija. Morda je prav ta obisk pripomogel, da je Cesarsko-kraljeva družba Belega Križa (Weissen Kreutz) leta 1897 tu odprla vojaško okrevališče za avstro-ogrske oficirje in s tem dodatno utrdila položaj Portoroža kot zdravilišča. Dne 25.06.1897 je bil Portorož s celotnim območjem med Bernardinom in Lucijo tudi uradno razglašen za klimatsko zdravilišče. Z zakonom je bila ustanovljena zdraviliška družba »Azienda di cura per il circondario di Porto Rose presso Pirano«. Zakon je dovoljeval zdravniški komisiji, ki je upravljala podjetje, tudi zaračunavanje turistične takse, s katero naj bi pokrivali stroške svoje dejavnosti. V Portorož so prihajali vse pomembnejši gostje. Poleti 1899 ga je obiskal tudi avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki je nato s svojo jahto Parenzo odplul v Poreč. Zaradi vse večje priljubljenosti Portoroža in bližine Trsta, ki je bil najpomembnejše tovorno in potniško pristanišče Avstro-Ogrske monarhije, so nastale prve ideje za postavitev hotela, namenjenega sprejemu najzahtevnejših gostov. Pobude za tak hotel pa niso bile vedno uspešne. Projekt Anglo-avstrijske banke za postavitev hotela na Bernardinu je propadel zaradi neustrezne lokacije in bližine ladjedelnice ter industrijske proizvodnje. Tudi projekta Carla de Perinella za postavitev hotela med vilo San Marco in vilo San Lorenzo ter Righettijev projekt za hotel zahodno od vile San Lorenzo nista naletela na ugoden odziv.

Minilo je celo desetletje, preden je bil odprt veličastni »Palace Cur Hotel« leta 1910, sedanji Kempinski Palace Portorož, znan kot »stari Palace hotel«, ki je gostom ponujal blatne kopeli in bazen s slanico. Bil je eden izmed največjih na Jadranu, ter je še danes nekakšen zaščitni znak Portoroža. Zgraditi ga je dal lastnik graških pivovarn von Reininghaus. [2] Načrte za novi hotel s tedanjimi 175 sobami, je naredil dunajski arhitekt Giovanni Eustacchio, zgradilo pa ga je tržaško gradbeno podjetje Bruna & Depaoli. Z novim prestižnim hotelom se je Portorož dokončno uveljavil kot eden najpomembnejših turističnih krajev na Jadranu in pričel loviti zaostanek za Opatijo. Do I. svetovne vojne so zgradili igralnico (1913). Gostom je bilo kmalu na voljo več kot dvajset hotelov in penzionov ter več kot petdeset zasebnih počitniških hiš. Poleg »Palace hotela« in vile San Lorenzo so bili večji hoteli še Riviera, Central, Adria, Helios in Virginia. Prav tako je zdraviliške storitve ponujal tudi sanatorij dr. Pupini, ki je na konferencah in v strokovnih revijah, namenjenih zdravnikom, opisoval prednosti Portoroža kot zdravilišča. Število gostov je skokovito naraščalo in se po odprtju novega hotela podvojilo. Največ obiskovalcev je tedaj prihajalo z Dunaja in drugih dežel Avstrije in Madžarske, le malo pa iz Italije. Pričakovanih več kot 10.000 obiskovalcev v letu 1914 je preprečil izbruh I. svetovne vojne.[3]

Turizem med obema vojnama[uredi | uredi kodo]

V vojnem obdobju so hotele v turističnih krajih večinoma uporabljali kot bolnišnice in okrevališča za vojake in oficirje, zato o pravem turizmu ne moremo govoriti. Po koncu vojne je Istra z otoki prešla pod Italijo. Nove politične razmere so prinesle velike spremembe tudi na področju turizma. Vodilno portoroško podjetje, ki je imelo v lasti hotel Palace, tj. družba Portorose, je leta 1911 svoj sedež iz Trsta prenesla na Dunaj. Lastništvo družbe je leta 1919 iz avstrijsko-nemških rok prešlo v last italijanske ladjarske družine Cosulich. Podjetna družina bratov Cosulich, je začela ponovni zagon turizma v Portorožu z velikopoteznimi načrti. Čeprav so sprva vsi portoroški hoteli poslovali z izgubo, so Cosulichi kmalu odkupili tudi hotel Riviera. Tako so skupaj s hotelom Palace in vilo San Lorenzo upravljali z večino nastavitvenih objektov v kraju. Po I. svetovni vojni je število obiskovalcev iz Srednje Evrope, ki so nekdaj zasedali večino portoroških turističnih zmogljivosti, začelo hitro upadati. Struktura gostov se je zelo spremenila. Večina gostov v Portorožu je bila Italijanov, drugi pa so bili predvsem gosti iz zahodnoevropskih držav. Italijanska država je spodbujala državljane k obisku novo pridobljenih ozemelj tudi s popusti za prevoze z železnico (do 50 %). Uvedli so tudi avtobusne proge iz Trsta ter zgradili nove cestne povezave. Večji poudarek je bil tudi na promociji kraja. Kljub vsem vloženim naporom so bili rezultati skromni. Konkurenca drugih velikih, slovečih in že uveljavljenih obmorskih turističnih centrov je bila premočna. Tako je leta 1939 Portorož obiskalo pol manj gostov kot leta 1913.[4]

Portoroška letalska družba in pilotska šola[5][uredi | uredi kodo]

vodna letala v Portorožu

Da bi obudili zanimanje gostov za obisk Portoroža in njegovih term, je znana tržaška ladjarska rodbina Cosulich[6] leta 1921 kupila odsluženo izvidniško vodno letalo proizvajalca FBA in ga namenila za panoramske vožnje svojih gostov. Zaradi velikega takratnega zanimanja za letenje in možnosti hitrega prevoza potnikov v različne kraje, so se temu letalu kmalu pridružila še druga, predvsem lastne proizvodnje CANT. Iz tega se je v Portorožu razvila podružnica tržaške družbe za letalske storitve S.I.S.A. (Società Italiana Servizi Aerei), katere hangarji in upravno poslopje so bili na obali v Portorožu, na Fizinah, med skladišči soli in Bernardinom.[7] Ta je kmalu uvedla čarterske linije hidroavionov med Portorožem, Reko, Opatijo, Pulo, Benetkami, Torinom in Ancono, si pridobila tudi koncesijo za celotno šolanje pilotov hidroavionov in obnavljanje znanja vojaških in civilnih pilotov, znotraj tržaške ladjedelnice pa ustanovila delavnice za proizvodnjo in vzdrževanje letal. Glavni portoroški pilot in inštruktor družbe je bil Ivan Vidmar (Gianni Widmer ali Johann Widmer) iz Trsta. Z družino je stanoval v hiši družine Predonzani, v kateri je danes center za gluhonemo mladino Portorož. V letih 1925 in 1926 so bile v hidroplanskem centru Portorož postavljene stavbe za tehnično upravo in prodajo vozovnic, trinadstropna stavba za pilote, kopensko osebje ter stanovanja za pilote, zgrajen je bil hangar za letala, mehanična delavnica za popravila letalskih motorjev, mizarska delavnica za popravila lesenih delov letal, navoz za spuščanje letal v morje ter privezi za čolne. Navedene dejavnosti so v Portorožu opravljali vse do konca leta 1943, ko je objekte prevzela nemška vojska. Iz nepojasnjenih razlogov naj bi Nemci veliki hangar sami razstrelili 7. septembra 1944. Zadnji zidani objekt hidroplanskega oporišča je bila mehanična delavnica ob vznožju današnjega študentskega doma Korotan, ki so jo podrli pred nekaj leti.

Turizem po II. svetovni vojni[uredi | uredi kodo]

Portoroški hoteli
Playa, nekdanji priljubljeni poletni lokal pevca Jana Plestenjaka

Svetovna vojna je spet prekinila turistični promet in s tem razvoj Portoroža z zaledjem. Tokrat je prekinitev zaradi političnih in gospodarskih razlogov trajala skoraj četrt stoletja. Politični razlogi so bili povezani z razdelitvijo ozemlja med Italijo in Jugoslavijo, gospodarski pa z dejstvom, da je bila večina turistične infrastrukture v vojni uničena ali poškodovana in tako neprimerna za turizem. Šele po priključitvi cone B Jugoslaviji, so leta 1954 začeli načrtovati ponoven razvoj turizma. O ponovnem vzponu Portoroža lahko govorimo šele po letu 1960, in sicer z obnovo in graditvijo nove turistične infrastrukture. V letih 1970-1980 so bili zgrajeni hotelski kompleksi (Bernardin, Emona, Metropol, novi hoteli Palace), igralnica, marina v Luciji in letališče v Sečovljah. Število turističnih prenočitev, ki jih je bilo leta 1960 le 248.000, (od teh 44 % tujih gostov), se je leta 1980 povečalo na 1.254.000 (65 % tujih gostov) in 1986 na 1.452.000(74 % tujih gostov). Po nazadovanju turističnega prometa v drugi polovici osemdesetih let je bilo leta 1991 v Portorožu zgolj 501.000 prenočitev, nato pa se je obisk povečeval.

Promet[uredi | uredi kodo]

S Piranom in Lucijo je bil Portorož v letih 1909-1912 povezan s trolejbusom (filobusom), ki ga v letih od 1912 do 1953 zamenjal tramvaj. Portorož je imel svojo železniško postajo na ozkotirni železnici Parenzani, ki je povezovala Trst in Poreč.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2016". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2016. Pridobljeno dne 6. junija 2016. 
  2. ^ Kladnik, Darinka (2003). Vsa slovenska mesta. Zavod za intelektualno produkcijo. str. 154. COBISS 127257088. 
  3. ^ Gombač Srečko, Letala s sidrom, Hidroavioni v Portorožu in okolici, razvoj turizma v Portorožu
  4. ^ Gombač Srečko, Letala s sidrom, Hidroavioni v Portorožu in okolici, turizem med obema vojnama
  5. ^ Gombač Srečko, Letala s sidrom, Hidroavioni v Portorožu in okolici, pilotska šola v Portorožu
  6. ^ Gombač Srečko, Letala s sidrom, Hidroavioni v Portorožu in okolici, podjetni Cosulichi
  7. ^ Gombač Srečko, Letala s sidrom, Hidroavioni v Portorožu in okolici, družba za letalske storitve SISA

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije (9. zvezek), ISBN 86-11-14345-0
  • Monografija Casinò Portorož-Portorose 1913, 1964, 1972, 1994, Grafika Soča, Nova Gorica, 1995 (COBISS)
  • Kladnik, Darinka Vsa slovenska mesta, Zavod za intelektualno produkcijo, Ljubljana, 2003 (COBISS) ISBN 961-91035-1-3
  • Gombač Srečko, Letala s sidrom, Hidroavioni v Portorožu in okolici, (COBISS)
  • Titl, Julij Primorje, Kras A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1993 (COBISS)
  • Tretjak, Donatella; Fachin, Niki IstraːCres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin Bruno Fachin, Trst, 2004, (COBISS)
  • Vinčec, Milan, Istra: Koper, Izola, Piran: kulturno turistični vodnik, Koper, Arsvideo, 2009 (COBISS) ISBN 978-961-269-087-8
  • Pucer, Alberto Popotovanje po Slovenski Istri, Libis Koper, Koper , 2005, (COBISS) ISBN: 961-91468-1-6

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]