Pazinska jama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pazinska jama

Pazinska jama in ponor Pazinčice (45°14′00″N 13°56′00″E / 45.23333°N 13.93333°E / 45.23333; 13.93333) je jama pri Pazinu. Kot pomemben hidrogeološki pojav za celoten dinarski kras je zaščitena in razglašena kot naravni spomenik.[1] Nastala je točno na meji sive in rdeče Istre.[2]

Legende[uredi | uredi kodo]

Med hrvaškimi ljudmi je znana legenda o nastanku Pazinske jame, ki jo povezujejo z velikanom Banom Dragonjem.[2]

Zgodovina raziskovanj[uredi | uredi kodo]

Prva speleološka raziskovanja in prvi izris načrta ponora je delo francoskega speleologa Édouarda-Alfreda Martela 1893.–1896. Za italijanskimi jamarji v 1920-ih je geolog Mirko Malez s skupino zagrebških jamarjev raziskoval v 1960-ih in izdelal podroben načrt. Leta 1975 so se pazinski jamarski potapljači spustili v sifon in odkrili 70 m dolgo nadaljevanje potopljenega dela ponora z razširitvijo - Mitrovo jezero - ter vidnim, a neraziskanim nadaljevanjem.[1] Drugo jamsko jezero, Martelovo jezero, je s sifonom povezano z Mitrovim jezerom.[2]

Lastnosti[uredi | uredi kodo]

Visoka navpična stena na kateri so hiše mesta Pazin.

Znana dolžina podzemnega dela ponora je 270 m. Odprtina Pazinskega ponora je pod 198 m visoko navpično steno, na kateri so hiše mesta Pazin, na koncu nekaj sto metrov dolgega in globoko vrezanega kanjona Pazinčice,[1] največje ponikalnice na istrskem polotoku.[2] Na klifu nad kanjonom Pazinčice, nedaleč od ponora stoji srednjeveška utrdba, Pazinski kaštel.[2]

Vhodni del ponora je polkrožno obokana odprtina, visoka več kot 20 m in široka 30–50 m, zapolnjena z velikimi bloki skal in naplavljenega materiala. Podzemni kanal se razteza v jugozahodni smeri, od vhoda se zoži na širino okoli 10 m in se potem spet širi. 100 m od vhoda se začne razširitev, ki oblikuje 80 m dolgo in okoli 20 m široko dvorano s sifonskim jezerom. Nivo jezera v času minimalnega dotoka vode s površine je 12 m pod nivojem vhoda. Širina jezera je največja na koncu, kjer se včasih opazi vrtinčenje vode. Ogled jezera je mogoč le s čolnom, ker je globina vode večinoma do 10 m. Po načrtu Mirka Maleza je točka na drugem koncu dvorane oddaljena od vhoda 215 m. Ponor je nastal v vodopropustnih krednih apnencih na stiku z vodonepropustnimi flišnimi eocenskimi sedimenti. Z dvigom istrske apnenčaste plošče v geološki zgodovini so se vode iz flišnega zaledja začele vzdolž korozijskih razpok in erozije širiti v razpokanem apnencu ter oblikovati kanale, prehode in dvorane raznih velikosti. S prihodom na kompaktnejše nanose je voda v obliki priobalnih izvirov ponovno prišla na površino. V času poletnih in jesenskih padavin in poletnih nalivov v ponor dotekajo velike količine poplavne vode, zato se nivo vode v odprtini dvigne tudi več kot 50 m. Takrat se v ozkem kanjonu in razširjeni dolini pred Pazinom v smeri Cerovlja oblikuje jezero dolgo 2–3 km, ki lahko povzroči večjo materialno škodo.[1] Vodonosnik, v katerem sodeluje tudi Pazinčica, vodo usmerja proti izvirom na vzhodnem in južnem delu Istre – v Rašo in Blaz.[2]

Zaščita[uredi | uredi kodo]

Pazinski ponor je z zakonom zaščiten kot naravni spomenik. Zaščiteno je območje kanjona in ponor Pazinčice, dolžine okoli 500 m in globine okoli 100 m ter Pazinska jama.[2]

V literaturi[uredi | uredi kodo]

Jama in žrelo ponora je navdihnila romanopisca Julesa Verna, da v romanu Mathias Sandorf domišljijsko popelje svoje junake skozi skrivnostno Pazinsko jamo.[1]

Ta jama je navdihnila tudi Vladimirja Nazorja in morda še koga.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Istrapedia S. Božičević: Pazinska jama (pridobljeno 3. oktobra 2016.)
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 Grad Pazin Pazinska jama (pridobljeno 3. oktobra 2016.)


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]