Lucija, Piran

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lucija, Piran
Lucija - Lucia
Lucija, Piran is located in Slovenija
Lucija, Piran
Lucija, Piran
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°30′24.23″N 13°36′5.73″E / 45.5067306°N 13.6015917°E / 45.5067306; 13.6015917Koordinati: 45°30′24.23″N 13°36′5.73″E / 45.5067306°N 13.6015917°E / 45.5067306; 13.6015917
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Obalno - kraška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Piran
Površina
 • Skupno 4,42 km2
Nadmorska višina 3,6 m
Prebivalstvo (2017)[1]
 • Skupno 6.117
 • Gostota 1.400 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 6320 Portorož
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Lucija (italijansko Lucia), prvotno Sveta Lucija (Santa Lucia), je ɳajvečje naselje ob Piranskem zalivu, v občini Piran. S 5.792 prebivalci je največje naselje v Sloveniji, ki hkrati ni sedež svoje občine.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Lucija se v pisnih dokumentih pojavlja v letih 1763–87 kot S. Luzia, S. Lucia in St. Luzia. Naselbina je svoje ime dobila po župnijski cerkvi, posvečeni sveti Luciji.[2] Ime naselja so iz Sveta Lucija v Lucija spremenili leta 1961. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svete Lucije del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi.[3][4][5]

Kratka zgodovina[uredi | uredi kodo]

V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila Istra priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.

Glavni članek: Beneška republika.

Po propadu je Lucija skupaj s Piranom za kratek čas spadala pod Napoleonovo Francijo. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.

Glavni članek: Ilirske province.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterloo-ju je Lucija po določbah Dunajskega kongresa ostala pod avstrijsko nadoblastjo. Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, ter med 2. svetovno vojno je bila s preostalo slovensko Istro v okviru Italije, po vojni, med letoma 1945 in 1954 pa je bila Lucija del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je postala slovensko obalno mesto.

Urbanizacija[uredi | uredi kodo]

Nekdaj kmetijsko in solinarsko naselje se je razvilo v dolini potoka Fazan, razloženo pa je bilo tudi po prisojnih pobočjih, postopno dvigajočih proti severu in vzhodu, do vrha flišnega slemena, visokega 190 m. Zaselki na teh pobočjih so Kampolin, Liminjan, Borgola, Lucan in Vinjole. V nekdanjem središču naselja stoji župnijska cerkev, ki so jo postavili solinarji ob kanalu poleg nekdanjih solin. Najstarejša gospodarska dejavnost v preteklosti sta bila solinarstvo in ribolov. V 13. stoletju ju omenjajo kot dobro organizirano gospodarsko dejavnost. Soline v Luciji so bile sprva občinska last, kasneje pa jih je občina dala v zakup piranskim meščanom. Po letu 1954 je Lucija doživela izrazito preobrazbo. Lucijske soline so po letu 1967 prenehale delovati, solne bazene so odstranili, velik del območja proti polotoku Seča pa namenili portoroški marini. V drugi polovici 20. stoletja, oziroma po ponovnem razvoju turizma v bližnjem Portorožu in zgraditvi tamkajšnjih novih hotelov v 70. letih preteklega stoletja je Lucija zrasla v mestno spalno turistično naselje, na obalni poplavni ravnici ob potoku Fazan in na vznožju ter pobočju vzpetine Kampolin je zraslo strnjeno pozidano naselje blokov in vrstnih hiš.

Med letoma 1953 in 1991 se je število prebivalcev povečalo za štirikrat, tako da je Lucija sedaj največje naselje ob Piranskem zalivu, s Portorožem pa se zrašča v somestje. Obsežne športnorekreacijske površine na prostem in objekti spadajo k portoroški turistični ponudbi. V naselju ni bilo nikoli večje industrije, vse dejavnosti so bolj ali manj povezane s turizmom, trgovino, storitvami, tradicionalnim kmetijstvom, oljkarstvom ipd. Kar štiri petine aktivnih prebivalcev Lucije je zaposlenih v drugih obalnih urbanih naseljih. V okoliških zaselkih je še vedno pomembno pridelovanje zgodnjih vrtnin, sadjarstvo, oljkarstvo in vinogradništvo.

Lucija danes[uredi | uredi kodo]

Danes je Lucija v polnem razvoju z nakupovalnimi centri, obrtno cono, nadstandardnimi stanovanji, novim domom starejših občanov. Večino oddelkov in služb piranske občine so pred leti iz Pirana preselil v Lucijo, poleg upravne enote in policije je tu tudi finančni urad, pošta in kopica odvetniških pisarn z notarsko pisarno ter Zavodom za zaposlovanje.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Podnebje v Luciji je submediteransko, za katerega so značilni dolga in vroča poletja ter mile zime. Povprečne januarske temperature so višje kot po večini Slovenije in znašajo več kot 4 °C, povprečne julijske pa so višje od 22 °C. Morje v Portoroškem zalivu je najhladnejše februarja (8 °C), najtoplejše pa avgusta (24 °C). Padavin je malo, med 1000 in 1100 milimetrov, največ jih pade jeseni. Nekdaj značilna burja ni več tako pogosta, vseeno pa občasno sunki dosežejo hitrosti tudi preko 100 km/h, kar prebivalcem lahko povzroča nevšečnosti. Prav tako lahko nevšečnosti nastanejo ob pojavu tramontane ali juga, ki sta značilna za to področje Slovenije, posebej v povezavi z visoko plimo.

Šolstvo[uredi | uredi kodo]

Prva slovenska šola je bila zgrajena leta 1911, s pomočjo Ciril-Metodove družbe, in je delovala v letih 1912−1918, nato je bil pouk samo v italijanščini. Ponovno so slovensko šolo odprli šele po drugi svetovni vojni, leta 1945. V 70. letih 20. stoletja je bil s samoprispevkom zgrajen vrtec, v 80. letih pa še prizidek k osnovni šoli, še kasneje pa športna dvorana s telovadnico.

Prometne povezave[uredi | uredi kodo]

Z odprtjem ozkotirne železnice, t. i. Porečanke (Parenzane) leta 1902, ki je do leta 1935 povezovala Trst in Poreč, je Lucija pridobila železniško postajo (porušena 1995). S Portorožem in upravnim središčem v Piranu je bila Lucija v letih 1909-1912 povezana s trolejbusom (filobusom), ki ga v letih od 1912 do 1953 zamenjal tramvaj.

Cestni promet[uredi | uredi kodo]

Bližina mej z Italijo in Hrvaško omogoča lahko dostopnost.

Hitra cesta Hitra cesta 6.svg , zgrajena do Izole, je oddaljena 6 km.

Lucija je dostopna po magistralni cesti G2-111 (Izola-Sečovlje), 2 km pred Lucijo je odcep za Portorož.

Železniški promet[uredi | uredi kodo]

Železniška postaja Koper Gfi-set01-railway1.png je od Lucije oddaljena 15 km.

Letalski promet[uredi | uredi kodo]

Mednarodno letališče Portorož Gfi-set01-airport1.png je oddaljeno 6 km, mednarodno letališče Jožeta Pučnika - Ljubljana 145 km, tržaško letališče Ronchi pa 80 km.

Avtobusne povezave[uredi | uredi kodo]

v Luciji se nahaja glavna avtobusna postaja, na lokalnih postajališčih ustavljajo avtobusi, ki povezujejo Lucijo s Portorožem in Piranom, pa tudi z Izolo in Koprom.

Pomorski promet[uredi | uredi kodo]

v Luciji je locirana Marina Portorož.

Marina Portorož

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2017". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2017. Pridobljeno dne 7. junija 2017. 
  2. ^ Snoj, Marko. 2009. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan and Založba ZRC
  3. ^ Spremembe naselij 1948–95. 1996. Database. Ljubljana: Geografski inštitut ZRC SAZU, DZS.
  4. ^ Premk, F. 2004. Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921–1967/68. Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika: slovenska zemljepisna imena. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, pp. 113–132.
  5. ^ Urbanc, Mimi, & Matej Gabrovec. 2005. Krajevna imena: poligon za dokazovanje moči in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77(2): 25–43.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Kladnik Darinka, Vsa slovenska mesta, Ljubljana, ZIP - Zavod za intelektualno produkcijo, 2003. (COBISS)
  • Matjaž Chvatal, Slovenija:Vodnik, Golnik: Turistika, 2009, ISBN 978-961-6414-37-1 (COBISS)
  • Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6. 
  • Ivanič Martin, Slovenika, Ljubljana 2011: Mladinska knjiga (COBISS)
  • Titl, Julij Primorje, Kras A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1993 (COBISS)
  • Tretjak, Donatella; Fachin, Niki IstraːCres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin Bruno Fachin, Trst, 2004, (COBISS)
  • Kladnik, Drago; Pipan, Primož; Gašperič, Primož Poimenovanja Piranskega zaliva, Založba ZRC, 2014, ISBN 978-961-254-701-1(COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]