Pojdi na vsebino

Lucija, Piran

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Lucija

Sveta Lucija it. Santa Lucia (do 1962)
urbano mestno naselje
Lucija - Lucia
Od zgoraj navzdol: pogled na Lucijo iz Vinjol; urbano središče naselja; župnijska cerkev sv. Lucije; lucijski mandrač na potoku Fazan; pogled na Lucijo z Lucana
Lucija se nahaja v Slovenija
Lucija
Lucija
Koordinati: 45°30′24.23″N 13°36′5.73″E / 45.5067306°N 13.6015917°E / 45.5067306; 13.6015917
Država Slovenija
Statistična regijaObalno-kraška
ObčinaPiran
Površina
 • Skupno4,42 km2
Nadm. višina
3,6 m
Prebivalstvo
 (2025)[1]
 • Skupno6.238
 • Gostota1.400 preb./km2
DemonimLucíjčan, Lucíjčanka
Časovni pasUTC+1
 • PoletniUTC+2
Poštna številka
6320 Portorož
Omrežna skupina(05)
Avtomobilska oznakaKP

Lucija (it. Lucia), prvotno Sveta Lucija (Santa Lucia), je urbano obmorsko naselje v Slovenski Istri,[2] največje naselje ob Piranskem zalivu[3] in v občini Piran, med Portorožem in Sečo.

Z več kot 6000 prebivalci je največje naselje v Sloveniji, ki hkrati ni sedež občine. Lucija/Lucia je na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.[4]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Naselje je svoje ime dobilo po solinarski, sedaj župnijski cerkvici, posvečeni sveti Luciji,[5] zgrajeni pred 1541 ob potoku Fazan oz. kanalu nekdanjih Lucijskih solin. Ime naselja so iz Sveta Lucija v Lucija spremenili leta 1952. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svete Lucije del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi.[6][7][8]

Sveta Lucija leta 1890
Razglednica Lucije

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Glavni članki: Ilirske province, Beneška republika in Svobodno tržaško ozemlje.

V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila regija priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 pa kot del Furlanske marke vključena v Sveto rimsko cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.

Po propadu Beneške republike je Lucija skupaj s Piranom za kratek čas spadala pod Napoleonovo Francijo in je bila sprva del Napoleonovega Italijanskega kraljestva, od leta 1809 pa Ilirskih provinc.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in dokončno pri Waterlooju je Istra po določbah Dunajskega kongresa ostala pod avstrijsko nadoblastjo. Lucija je odtlej spadala pod Avstrijsko primorje, avstrijsko mejno grofijo Istro. Z razpadom Avstro-ogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920 je bila celotna Istra priključena kraljevini Italiji, vse do njene kapitulacije leta 1934. Do konca druge svetovne vojne je bila del okupacijske operativne cone Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland) Wermachta, vojaških enot Tretjega rajha. Po vojni, med letoma 1945 in 1954, je bila severna Istra del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je tudi uradno postala slovensko istrsko mesto.

Seznam ledinskih imen, zgodovinskih predelov in mikrolokacij

[uredi | uredi kodo]
Označba meje območja Vinjole
  • Borgola (med Kampolinom in Liminjanom)
  • Fazan/Fasano
  • Kampolin/Campolino
  • Liminjan/Limignano
  • Lucan/Luzzano
  • Pantijak/Pantiago (točna lokacija še ni dokončno arheološko določena)
  • Seča/Sezza (sedaj zgornji del polotoka in vse do zatrepa doline na drugi strani magistralne ceste G2-111 (Izola-Sečovlje)
  • nekdanje soline Fazan/saline Fasano-Santa Lucia (sedaj Marina Portorož)
  • Vinjole/Vignole

Urbanizacija

[uredi | uredi kodo]
Trg v Luciji, z upravnim središčem (TPC)

Nekdaj kmetijsko in solinarsko naselje se je razvilo v dolini potoka Fazan (Fasano), izlivajočega se v istoimenski morski kanal (del nekdanjih Lucijskih solin) po katerem od mostu pri vhodu v marino do izliva poteka meja med naseljema Lucija in Portorož. Predvsem spodnji del naselja, ob potoku Fazan, je arhitekturno zaznamoval arhitekt Edo Mihevc, ki je za svojo zasnovo turistično-bivalnega naselja (ki ni bil uresničen v celoti), leta 1969 prejel Prešernovo nagrado.[9]

Sedaj je naselje Lucija razloženo tudi po prisojnih pobočjih Šavrinskega gričevja, postopno dvigajočih proti severu in vzhodu, do vrha flišnega slemena, visokega 190 m. Zaselki na teh pobočjih so Kampolin (Campolino), Liminjan (Limignano), Borgola, Lucan (Luzzano) ter Vinjole (Vignole) kjer se dviguje pod Malijo. V središču naselja stoji župnijska cerkev (zgrajena pred 1541), ki so jo postavili solinarji poleg nekdanjih lucijskih solin.

V drugi polovici 20. stoletja, po delitvi Svobodnega tržaškega ozemlja sta ponovni razvoj turizma v bližnjem Portorožu in zgraditev tamkajšnjih novih hotelov v 1970-ih botrovala velikemu zaposlovanju, pa tudi naglemu naraščanju prebivalstva naselja, v Lucijo so se priseljevali tako iz Pirana, kot drugih delov Slovenije in nekdanje Jugoslavije.

Lucija je zrasla v mestno bivalno/turistično naselje, na obalni ravnici in sprva ob potoku/kanalu Fazan. Na podlagi letalskih posnetkov iz različnih obdobij se ugotavljajo tudi precejšne spremembe v poteku obalne linije.[10] Samo naselje je zaradi trase glavne ceste G2-111 (Izola-Sečovlje) razdeljeno na dva dela, starejši del ob potoku Fazan je z nižjimi stavbami bolj razložen, nad omenjeno cesto pa je na vznožju ter pobočju vzpetine Kampolin zraslo novejše strnjeno pozidano naselje stanovanjskih blokov in vrstnih hiš.

Ceste in ulice v Luciji

[uredi | uredi kodo]

Nekdanji kartodrom je spremenjen v t.i. park Sonce, ki povezuje predele naselja pod polotokom Seča s središčem in območjem Marine Portorož.

Glavni članek: Seznam cest in ulic v Luciji.

Demografija

[uredi | uredi kodo]

Demografski trendi

1945 1961 1971 1981 1991 2002 2011 2022
757* 1004 1667 4072 5449 5792 5872 6343

* Leta 1945 je bil v okviru popisa Cadastre national de l‘Istrie[11] izveden popis po zaselkih, ki so danes znotraj meja naselja Lucija, zato so vrednosti teh zaselkov seštete (Sv. Lucija: 228 prebivalcev, Borgola: 4 prebivalci, Fazan: 24 prebivalcev, Kampolin: 358 prebivalcev, Liminjan: 143 prebivalci). Popis Cadastre national de l‘Istrie je bil leta 1945 izveden samo na območju Istre, zato primerljivega podatka za območje Slovenije ni.[10]

Med letoma 1953 in 1991 se je število prebivalcev naselja povečalo za več kot petkrat, s čimer je Lucija postala največje naselje ob Piranskem zalivu, s Portorožem pa je zrasla v somestje.[12] Glede na število prebivalcev je namreč Lucija že leta 1981 presegla Portorož, leta 1991 pa še Piran in tako postala največje naselje v Občini Piran.[10]

Gospodarstvo

[uredi | uredi kodo]
Razglednica iz 1909 z motivom nekdanjih Lucijskih solin

Najstarejši gospodarski dejavnosti v preteklosti sta bili solinarstvo in ribolov. Predvsem solinarstvo zgodovinski viri že v 13. stoletju omenjajo kot dobro organizirano gospodarsko dejavnost. 32 hektarjev velike »solarne« (soline) v Luciji so bile sprva piranska občinska last, kasneje pa jih je občina dajala v zakup piranskim meščanom. Do začetka 20. stoletja je bila v Luciji tudi torklja. V naselju ni bilo nikoli večje industrije, vse dejavnosti so bolj ali manj povezane s turizmom, trgovino, storitvami, tradicionalnim kmetijstvom, oljkarstvom ipd. Kar štiri petine aktivnih prebivalcev Lucije je zaposlenih v drugih obalnih urbanih naseljih. V okoliških zaselkih je še vedno pomembno pridelovanje zgodnjih vrtnin, sadjarstvo, oljkarstvo in vinogradništvo.

Turistična ponudba

[uredi | uredi kodo]
Marina Portorož
Forma viva Portorož

Manjše nekdanje Lucijske soline (32 ha), ki so se izpod vile sv. Lovrenca (danes hotel Metropol) v Lucijo raztezale proti polotoku Seča, ter so obsegale tudi skladišče soli Antenal, so po 1976 opustili. Na tem območju so zgradili portoroško marino, ki je v celoti na območju naselja Lucija in poleg kanala Fazan njen edini stik z morjem. Zgrajen je bil tudi avtokamp, športno-rekreacijske površine na prostem, predvsem igrišča za tenis ter drugi objekti, ki spadajo k portoroški turistični ponudbi. Nad avtokampom Lucija, na položnem vrhu ob koncu polotoka Seča, ki pa je že izven Lucije, se na prostem nahaja Forma viva Portorož [13], razstava monumentalnih kiparskih del v istrskem kamnu, dela domačih in tujih umetnikov, ki so tukaj ustvarjali v okviru kiparskih kolonij. Kot v Piranu je tudi v Luciji hostel,[14] v mestu in okolici pa pestra ponudba zasebnih najemnih turističnih apartmajev in nastanitev.

Lucija danes

[uredi | uredi kodo]

Danes je Lucija v polnem razvoju z nakupovalnimi centri, obrtno cono, nadstandardnimi stanovanji, domom starejših občanov. Večino oddelkov in služb piranske občine so pred leti iz Pirana preselil v Lucijo, poleg dela Upravne enote in sedeža policije je tu tudi davčni urad, banka, pošta in kopica odvetniških pisarn, notariat, Zavod za zaposlovanje, ter Center za socialno delo.

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Podnebje v Luciji je submediteransko, podtip obalno submediteransko podnebje (podnebje oljke), za katerega so značilni dolga in vroča poletja ter sorazmerno mile zime. Submediteransko podnebje se nanaša na tip podnebja, ki je značilen za sredozemske regije, vendar ima tudi vplive bolj kontinentalnega podnebja. Po Köppnovi podnebni klasifikaciji je submediteransko podnebje klasificirano kot Csa (sredozemsko poletje suho) ali Csb (sredozemsko poletje blago).

Povprečne januarske temperature so namreč višje kot po večini Slovenije in znašajo več kot 4 °C, povprečne julijske pa so višje od 22 °C. Jadransko morje v Portoroškem zalivu je najhladnejše februarja (8 °C), najtoplejše pa avgusta (24 °C) in več. Padavin je malo, med 1000 in 1100 milimetrov, največ jih pade jeseni, običajno pa nekaj tudi v začetku pomladi. Nekdaj značilna burja ni več pogosta, vseeno pa občasno sunki dosežejo hitrosti tudi preko 100 km/h, kar prebivalcem lahko povzroča nevšečnosti. Prav tako lahko nevšečnosti nastanejo ob pojavu tramontane ali juga, ki sta značilna za obalno področje Slovenije, posebej v povezavi z visoko morsko plimo.

Geofizikalne raziskave

[uredi | uredi kodo]

Zajem termalne vode, zaradi popestritve zimske turistične sezone je bila dolgoletna želja portoroških turističnih delavcev, zato so v letu 1989 na morju in obali med Portorožem in Lucijo izvedli geofizikalne raziskave, s katerimi so ugotovili najbolj primerna mesta za vrtine. Leta 1994 so izvrtali dve, 705 m globoko vrtino HV-1 za hotelom Palace v Portorožu in drugo, 801 globoko vrtino LU-1 v Luciji, v bližini Marine Portorož in kanala Fazan. Vrtina v Luciji ni bila nikoli v uporabi, iz portoroške vrtine pa se termalno mineralna voda s temperaturo 22 °C uporablja v termah Portorož in za polnjenje kopalnih bazenov.

Šolstvo

[uredi | uredi kodo]

Prva slovenska šola v naselju je bila zgrajena leta 1911, s pomočjo Ciril-Metodove družbe in je delovala v letih 1912−18, nato je bil pouk samo v italijanščini. Ponovno so slovensko šolo odprli šele po drugi svetovni vojni, leta 1945.

V 1970-ih je bil s samoprispevkom zgrajen vrtec, v 80. letih pa še prizidek k osnovni šoli, še kasneje pa športna dvorana.

V letu 2025 se načrtuje začetek gradnje novega vrtca (ta bo združeval Vrtec Morje Lucija in Vrtec La Coccinella Piran), ter bo zgrajen na lokaciji sedanjega.[15]

Zdravstvo

[uredi | uredi kodo]

V naselju danes deluje zdravstveni dom, ki s svojimi specialističnimi ambulantami in ordinacijami pokriva območje celotne Občine Piran. Del njega je od leta 2020 tudi lekarna.

Piranski tramvaj je nekoč povezoval Lucijo s Portorožom in Piranom

Promet

[uredi | uredi kodo]

Z odprtjem ozkotirne železnice, t. i. Porečanke (Parenzane) leta 1905, ki je do leta 1936 povezovala Trst in Poreč, je Lucija pridobila železniško postajo (porušeno 1995). S Portorožem in upravnim središčem v Piranu je bila Lucija v letih 1909-12 povezana najprej s trolejbusom (filobusom), ki ga je zamenjal tramvaj (obratoval od 1912 do 1956).

Cestni promet

[uredi | uredi kodo]

Bližina mej z Italijo (Spodnje Škofije - Rabuiese) in s Hrvaško (Sečovlje - Plovanija ter Dragonja - Kaštel), omogoča relativno lahko dostopnost.

Hitra cesta , zgrajena zgolj do Dobrave pri Izoli, je oddaljena 6 km.

Lucija je zato dostopna zgolj po glavni cesti G2-111 (Izola-Sečovlje), ki poteka skoznjo oz. delno po meji med Lucijo in Portorožem. 2 km pred Lucijo je na prelazu Valeta odcep proti Portorožu in Piranu, proti Portorožu pa znova tudi na krožišču v spodnjem delu naselja, (ob potoku Fazan).

Cestne omejitve

Ker odsek hitre ceste Šmarje–Dragonja do meje s Hrvaško ni bil zgrajen, se promet sedaj vrši po ne dovolj pretočni glavni cesti G1-11. Prav tako je šele v pripravi projekt hitre ceste na odseku Izola–Jagodje–Lucija, z odcepom v Piran.[16][17][18]

Prometni tokovi do (in iz) hrvaškega dela Istre zato potekajo tudi preko Sečovelj ter po cesti G2-111, kar zlasti v času poletne turistične sezone povzroča cestne kolone in tudi večurne zastoje.[19][20]

Železniški promet

[uredi | uredi kodo]

Železniška postaja Koper je od Lucije oddaljena ca. 16 km.

Letalski promet

[uredi | uredi kodo]

Mednarodno letališče Portorož pri Sečovljah je oddaljeno 6 km, mednarodno letališče Jožeta Pučnika - Ljubljana 145 km, tržaško letališče Aeroporto Friuli Venezia Julia na Ronkah pa 80 km.

Avtobusne povezave

[uredi | uredi kodo]
Avtobusno postajališče Lucija (TPC)

V Luciji se nahaja večje avtobusno postajališče (TPC), ki je pomembno tudi za Portorož in Piran, ker so tam zgolj postajališča lokalnega avtobusnega prometa. Od tod vozijo avtobusi, ki v javnem potniškem prometu redno povezujejo Lucijo s Portorožem, Piranom in Strunjanom, v lokalnem pa tudi z Izolo in Koprom ter naprej, v smeri Ljubljane. S postaje so urejeni občasni avtobusni prevozi do Splošne bolnišnice Izola, občinskega pokopališča v Piranu ter v nekatere vasi oz. naselja v Šavrinskem gričevju oz. v zaledju Slovenske Istre. Nekajkrat dnevno so organizirane avtobusne povezave z Ljubljano in ostalo Slovenijo.

Avtobusni javni potniški promet

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Mestni promet Piran.

Linije mestega prometa Piran

[uredi | uredi kodo]

Nesreče v motošportu

[uredi | uredi kodo]
  • Nemški dirkač Roman Dirschl * 4. junij 1923, † 27. september 1964,[21] ki je z avstrijsko licenco pod imenom Franz Müller v formuli 3 tekmoval na Veliki nagradi Primorske (Grand Prix du Littorel 1964), se je na dirki v Luciji smrtno ponesrečil.[22]

Galerija

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 13. junija 2025.
  2. ↑ »Sklep koordinacije županov št. 1-XXXII/2019 o poimenovanju območja štirih obmorskih občin« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (pdf) dne 2. julija 2022. Pridobljeno 15. marca 2022.
  3. ↑ Javornik, Marija (1997). Veliki splošni leksikon: v osmih knjigah. DZS, d.d. str. 2377. COBISS 16769373. ISBN 86-341-2031-7.
  4. ↑ »Italijanska narodna skupnost : statistični podatki«. Urad Vlade RS za narodnosti. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2018. Pridobljeno 26. septembra 2018.
  5. ↑ Snoj, Marko. 2009. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan and Založba ZRC
  6. ↑ Spremembe naselij 1948–95. 1996. Database. Ljubljana: Geografski inštitut ZRC SAZU, DZS.
  7. ↑ Premk, F. 2004. Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921–1967/68. Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika: slovenska zemljepisna imena. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, p. 113–132.
  8. ↑ Urbanc, Mimi, & Matej Gabrovec. 2005. Krajevna imena: poligon za dokazovanje moči in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77(2): p. 25–43.
  9. ↑ »Edo Mihevc - prvi arhitekt slovenskega modernizma?«. Pridobljeno 10. julija 2024.
  10. 1 2 3 Koderman, Kolega & Novejši urbanizacijski procesi v Občini Piran (2023).
  11. ↑ »Cadastre national de l'Istrie«. Pridobljeno 15. maja 2024.
  12. ↑ Kladnik; Pipan;Gašperič (2014). Poimenovanja Piranskega zaliva. ZRC ZRC SAZU. COBISS 273985280. ISBN 978-961-254-701-1.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  13. ↑ »Obalne galerije Piran: Forma viva Portorož«. 17. april 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2019.
  14. ↑ »Kaj je hostel?«. Pridobljeno 25. junija 2025.
  15. ↑ »Gradnja novega vrtca v Luciji: namesto garaže 128 pilotov«. 11. februar 2025. Pridobljeno 28. februarja 2025.
  16. ↑ »Uredba o državnem lokacijskem načrtu za hitro cesto na odseku Jagodje-Lucija in priključno cesto za Piran«. 25. julij 2008. Pridobljeno 22. junija 2025.
  17. ↑ »Kako naj bi po novem izgledala hitra cesta med Jagodjem in Lucijo«. 20. marec 2025. Pridobljeno 22. junija 2025.
  18. ↑ »Hitra cesta Jagodje-Lucija bližje uresničitvi: potekala bi pod zemljo, načrtovana tudi predor in viadukt«. 24. maj 2025. Pridobljeno 22. junija 2025.
  19. ↑ »Promet.si: zastoji«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. junija 2025. Pridobljeno 24. junija 2025.
  20. ↑ »Primorske novice: Prometni kaos, zastoji vse daljši«. 22. junij 2025. Pridobljeno 24. junija 2025.
  21. ↑ »Motorsport Memorial:Roman Dirschl« (v angleščini). Pridobljeno 15. januarja 2026.
  22. ↑ »Grand Prix du Littorel 1964« (v angleščini). Pridobljeno 15. januarja 2026.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Senčar, Polona (1999). Piran, turistični vodnik. Občina Piran, lokalna turistična organizacija. COBISS 99851520.
  • Pucer, Alberto Popotovanje po Slovenski Istri, Koper, Libris, 2005. (COBISS) ISBN 981-91468-1-6
  • Kladnik, Darinka Vsa slovenska mesta, Ljubljana, ZIP - Zavod za intelektualno produkcijo, 2003. (COBISS)
  • Chvatal, Matjaž Slovenija: vodnik, Golnik: Turistika, 2009, ISBN 978-961-6414-37-1 (COBISS)
  • Ferk, Janko Parenzana: po poti stare železnico od Trsta do Poreča, Sidarta , Ljubljana, 2017 (COBISS)
  • Krušič, Marjan Slovenija: turistični vodnik, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2009 ISBN 978-961-01-0690-6 (COBISS)
  • Ivanič, Martin Slovenika, Slovenska nacionalna enciklopedija , Mladinska knjiga, Ljubljana 2011 ISBN 978-961-01-1364-5 (COBISS)
  • Titl, Julij Primorje, Kras A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1993 ISBN 86-7195-111-1 (COBISS)
  • Tretjak, Donatella; Fachin, Niki; Istraː Cres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin Bruno Fachin, Trst, 2004 ISBN 88-85289-67-3 (COBISS)
  • Kladnik, Drago; Pipan, Primož; Gašperič, Primož (2014). Poimenovanja Piranskega zaliva. Založba ZRC, Ljubljana. COBISS 273985280. ISBN 978-961-254-701-1.
  • Orožen Adamič, Milan; Perko, Drago; Kladnik, Drago (1996). Priročni krajevni leksikon Slovenije, popravljena in dopolnjena izdaja besedila in kartografske priloge Krajevnega leksikona Slovenije. DZS. COBISS 63657728. ISBN 86-341-1719-7.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Lucija,_Piran&oldid=6644996«