Lucija, Piran

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Lucija
Lucia
Lucija - Lucia
Lucija - Lucia
Lucija, Piran is located in Slovenija
Lucija
Lucija
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°30′24.23″N 13°36′5.73″E / 45.5067306°N 13.6015917°E / 45.5067306; 13.6015917Koordinati: 45°30′24.23″N 13°36′5.73″E / 45.5067306°N 13.6015917°E / 45.5067306; 13.6015917
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Obalno - kraška regija
Tradicionalna pokrajina Primorska
Občina Piran
Površina
 • Skupno 4,42 km2
Nadmorska višina 3,6 m
Prebivalstvo (2018)[1]
 • Skupno 6.057
 • Gostota 1.400 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 6320 Portorož
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Lucija (italijansko Lucia), prvotno Sveta Lucija (Santa Lucia), je največje naselje ob Piranskem zalivu [2], v občini Piran.

Z več kot 6.000 prebivalci je največje naselje v Sloveniji, ki hkrati ni sedež svoje občine. Naselje se nahaja na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.[3]

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Lucija se v pisnih dokumentih pojavlja v letih 1763-87 kot S. Luzia, S. Lucia in St. Luzia. Naselbina je svoje ime dobila po solinarski, sedaj župnijski cerkvici (zgrajeni pred 1541) ob potoku Fazan oz. kanalu nekdanjih Lucijskih solin, posvečeni sveti Luciji.[4] Ime naselja so iz Sveta Lucija v Lucija spremenili leta 1961. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svete Lucije del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi.[5][6][7]

Sveta Lucija leta 1890

Kratka zgodovina[uredi | uredi kodo]

V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila Istra priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.

Glavni članek: Beneška republika.

Po propadu Benetk je Lucija skupaj s Piranom za kratek čas spadala pod Napoleonovo Francijo. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.

Glavni članek: Ilirske province.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in dokončno pri Waterloo-ju je Istra po določbah Dunajskega kongresa ostala pod avstrijsko nadoblastjo. Lucija je odtlej spadala pod Avstrijsko primorje, deželo Istro. Z razpadom Avstro-ogrske monarhije ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920 je bila celotna Istra priključena kraljevini Italiji, vse do njene kapitulacije leta 1934. Do konca druge svetovne vojne je bila del okupacijske operativne cone Jadransko primorje (Adriatisches Küstenland) Wermachta, vojaških enot Tretjega rajha. Po vojni, med letoma 1945 in 1954, je bila severna Istra del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo.

Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je tudi uradno postala slovensko obalno mesto.

Urbanizacija[uredi | uredi kodo]

Nekdaj kmetijsko in solinarsko naselje se je razvilo v dolini potoka Fazan, razloženo pa je bilo tudi po prisojnih pobočjih, postopno dvigajočih proti severu in vzhodu, do vrha flišnega slemena, visokega 190 m. Zaselki na teh pobočjih so Kampolin, Liminjan, Borgola, Lucan in Vinjole. V središču naselja stoji župnijska cerkev (zgrajena pred 1541, glej: Župnija Lucija), ki so jo postavili solinarji poleg nekdanjih Lucijskih solin. V drugi polovici 20. stoletja, oziroma po ponovnem razvoju turizma v bližnjem Portorožu in zgraditvi tamkajšnjih novih hotelov v 70. letih preteklega stoletja je Lucija zrasla v mestno bivalno/turistično naselje, na obalni ravnici in ob potoku Fazan. Na vznožju ter pobočju vzpetine Kampolin je zraslo strnjeno pozidano naselje blokov in vrstnih hiš.

Med letoma 1953 in 1991 se je število prebivalcev povečalo za štirikrat, tako da je Lucija sedaj največje naselje ob Piranskem zalivu, s Portorožem pa se zrašča v somestje. Portorož zaradi omejene možnosti gradnje prebivalstveno nazaduje, zato pa se zelo hitro širi Lucija, ki je imela leta 1991 5.238 prebivalcev, obe naselji skupaj pa tedaj 8.176 prebivalcev.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Razglednica iz 1909 z motivom nekdanjih Lucijskih solin

Najstarejši gospodarski dejavnosti v preteklosti sta bili solinarstvo in ribolov. Predvsem solinarstvo že v 13. stoletju omenjajo kot dobro organizirano gospodarsko dejavnost. 32 hektarjev velike »solarne« (soline) v Luciji so bile sprva piranska občinska last, kasneje pa jih je občina dajala v zakup piranskim meščanom. Do začetka 20. stoletja je bila v Luciji tudi torklja. V naselju ni bilo nikoli večje industrije, vse dejavnosti so bolj ali manj povezane s turizmom, trgovino, storitvami, tradicionalnim kmetijstvom, oljkarstvom ipd. Kar štiri petine aktivnih prebivalcev Lucije je zaposlenih v drugih obalnih urbanih naseljih. V okoliških zaselkih je še vedno pomembno pridelovanje zgodnjih vrtnin, sadjarstvo, oljkarstvo in vinogradništvo.

Turistična ponudba[uredi | uredi kodo]

Marina Portorož

Nekdanje Lucijske soline, ki so se od Lucije raztezale proti polotoku Seča, ter so obsegale tudi skladišče soli Antenal, so po letu 1976 prenehale delovati. Na tem območju so zgradili portoroško marino ter avtokamp, pa tudi športno-rekreacijske površine na prostem, predvsem igrišča za tenis ter druge objekte, ki spadajo k portoroški turistični ponudbi.

Nad avtokampom Lucija, na položnem vrhu ob koncu polotoka Seča, se na prostem nahaja Forma viva Portorož [8], razstava monumentalnih kiparskih del v istrskem kamnu, domačih in tujih umetnikov, ki so tukaj ustvarjali v okviru kiparskih kolonij.

Forma viva Portorož

Lucija danes[uredi | uredi kodo]

Danes je Lucija v polnem razvoju z nakupovalnimi centri, obrtno cono, nadstandardnimi stanovanji, domom starejših občanov. Večino oddelkov in služb piranske občine so pred leti iz Pirana preselil v Lucijo, poleg Upravne enote in policije je tu tudi finančni urad, pošta in kopica odvetniških pisarn, notariat, Zavod za zaposlovanje ter Center za socialno delo.


Podnebje[uredi | uredi kodo]

Podnebje v Luciji je submediteransko, podtip obalno submediteransko podnebje (podnebje oljke), za katerega so značilni dolga in vroča poletja ter sorazmerno mile zime. Povprečne januarske temperature so višje kot po večini Slovenije in znašajo več kot 4 °C, povprečne julijske pa so višje od 22 °C. Morje v Portoroškem zalivu je najhladnejše februarja (8 °C), najtoplejše pa avgusta (24 °C) in več. Padavin je malo, med 1000 in 1100 milimetrov, največ jih pade jeseni, običajno pa nekaj tudi v začetku pomladi. Nekdaj značilna burja ni več pogosta, vseeno pa občasno sunki dosežejo hitrosti tudi preko 100 km/h, kar prebivalcem lahko povzroča nevšečnosti. Prav tako lahko nevšečnosti nastanejo ob pojavu tramontane ali juga, ki sta značilna za obalno področje Slovenije, posebej v povezavi z visoko morsko plimo.

Šolstvo[uredi | uredi kodo]

Prva slovenska šola v naselju je bila zgrajena leta 1911, s pomočjo Ciril-Metodove družbe, in je delovala v letih 1912−1918, nato je bil pouk samo v italijanščini. Ponovno so slovensko šolo odprli šele po drugi svetovni vojni, leta 1945. V 70. letih 20. stoletja je bil s samoprispevkom zgrajen vrtec, v 80. letih pa še prizidek k osnovni šoli, še kasneje pa športna dvorana s telovadnico.

Piranski tramvaj je nekoč povezoval Lucijo s Piranom

Prometne povezave[uredi | uredi kodo]

Z odprtjem ozkotirne železnice, t. i. Porečanke (Parenzane) leta 1905, ki je do leta 1936 povezovala Trst in Poreč, je Lucija pridobila železniško postajo (porušeno 1995). S Portorožem in upravnim središčem v Piranu je bila Lucija v letih 1909-1912 povezana s trolejbusom (filobusom), ki ga v letih od 1912 do 1956 zamenjal tramvaj.

Cestni promet[uredi | uredi kodo]

Bližina mej z Italijo (nekdanji Mednarodni mejni prehod Škofije - Rabuiese) in s Hrvaško (Mednarodni mejni prehod Sečovlje - Plovanija) omogoča lahko dostopnost.

Hitra cesta Hitra cesta 6.svg , zgrajena do Izole, je oddaljena 6 km.

Lucija je dostopna po magistralni cesti G2-111 (Izola-Sečovlje), 2 km pred Lucijo je na Valeti odcep za Portorož in Piran.

Železniški promet[uredi | uredi kodo]

Železniška postaja Koper je od Lucije oddaljena 15 km.

Letalski promet[uredi | uredi kodo]

Mednarodno letališče Portorož je oddaljeno 6 km, mednarodno letališče Jožeta Pučnika - Ljubljana 145 km, tržaško letališče Ronchi pa 80 km.

Avtobusne povezave[uredi | uredi kodo]

V Luciji se nahaja glavna avtobusna postaja (tudi za Portorož in Piran). Od tod vozijo in na lokalnih postajališčih ustavljajo avtobusi, ki redno povezujejo Lucijo s Portorožem in Piranom, pa tudi z Izolo in Koprom. S postaje so urejeni občasni avtobusni prevozi v nekatere manjše okoliške kraje v zaledju, pa tudi mestni promet avtobusov s postajališči po Luciji (npr. avtokamp Lucija, nakupovalno/obrtna cona, šola in druge lokacije).

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2018". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2018. Pridobljeno dne 8. junija 2018. 
  2. Javornik, Marija (1997). Veliki splošni leksikon: v osmih knjigah. DZS, d.d. str. 2377. COBISS 16769373. ISBN 86-341-2031-7. 
  3. "Italijanska narodna skupnost : statistični podatki". Urad Vlade RS za narodnosti. Pridobljeno dne 2018-09-26. 
  4. Snoj, Marko. 2009. Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan and Založba ZRC
  5. Spremembe naselij 1948–95. 1996. Database. Ljubljana: Geografski inštitut ZRC SAZU, DZS.
  6. Premk, F. 2004. Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921–1967/68. Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika: slovenska zemljepisna imena. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, pp. 113–132.
  7. Urbanc, Mimi, & Matej Gabrovec. 2005. Krajevna imena: poligon za dokazovanje moči in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77(2): 25–43.
  8. "Obalne galerije Piran: Forma viva Portorož". 2019-04-17. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Pucer, Alberto Popotovanje po Slovenski Istri, Koper, Libris, 2005. (COBISS) ISBN 981-91468-1-6
  • Kladnik, Darinka Vsa slovenska mesta, Ljubljana, ZIP - Zavod za intelektualno produkcijo, 2003. (COBISS)
  • Chvatal, Matjaž Slovenija: vodnik, Golnik: Turistika, 2009, ISBN 978-961-6414-37-1 (COBISS)
  • Ferk, Janko Parenzana: po poti stare železnico od Trsta do Poreča, Sidarta , Ljubljana, 2017 (COBISS)
  • Krušič, Marjan Slovenija: turistični vodnik, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2009 ISBN: 978-961-01-0690-6 (COBISS)
  • Ivanič, Martin Slovenika, Slovenska nacionalna enciklopedija , Mladinska knjiga, Ljubljana 2011 ISBN 978-961-01-1364-5 (COBISS)
  • Titl, Julij Primorje, Kras A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1993 ISBN 86-7195-111-1 (COBISS)
  • Tretjak, Donatella; Fachin, Niki; Istraː Cres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin Bruno Fachin, Trst, 2004 ISBN:88-85289-67-3 (COBISS)
  • Kladnik, Drago; Pipan, Primož; Gašperič, Primož (2014). Poimenovanja Piranskega zaliva. Založba ZRC, Ljubljana. COBISS 273985280. ISBN 978-961-254-701-1. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]