Pazin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Pazin
Naselje in občina
Pazin 2004 panorama.jpg

Zastava

Grb
Pazin is located in Hrvaška
Pazin
Pazin
Položaj Pazina na Hrvaškem
Koordinati: 45°14′13″N 13°56′00″E / 45.23694°N 13.93333°E / 45.23694; 13.93333
Država Zastava Hrvaške Hrvaška
Županija Zastava Istarske županije.svgIstrska
Ustanovitev
Upravljanje
 • župan
 • zavetnik mesta Renato Krulčić
Nadmorska višina 277 m
Prebivalstvo (2001 [1])
 • Skupno 9.277
Časovni pas CET (UTC+1)
Poštna številka 52000 Pazin
Omrežna skupina +385 (52)
Avtomobilska oznaka PU
Spletna stran www.pazin.hr

Pazin (italijansko Pisino) je mesto na visoki planoti v osrednji Istri na Hrvaškem. Pazin je sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo. Tu je tudi upravni center Istrske županije.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Mesto leži v središču istrskega polotoka, na ravnici oz. kotlini, ki jo obkrožajo okoliški hribi. Stari del mesta se je razvil na robu ponora Pazinska jama, v katerega ponikne rečica Pazinčica. Na strmi skalni steni visoki okoli 120 m nad ponorom stoji »Kaštel« (italijansko Castello Montecuccoli).

Iz starega dela se je mesto razširilo na zahod, v zaledje Pazinske jame, novejši del mesta je zgrajen na ravnici. Rečica Pazinčica v svojem toku ustvarja tudi znan slap Zarečki krov.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pazin (italijansko Pisino), katerega središče je bil stari Mitterburg (grad Pazin), se prvič omenja leta 983 kot castrum Pisinium. V 12. stoletju je mesto postalo središče samostojne grofije, ki so ji vladali sprva Višnjegorski, za njimi pa Goriški grofje. Istrska pogodba (Razvod istrski) je bila napisana leta 1325 v hrvaškem jeziku in v glagolici.[2]

Pazin na Valvasorjevi upodobitvi iz 1697

Grof Albert III. Goriški je leta 1374 zapustil svoja tukajšnja posestva avstrijski habsburški vladarski hiši, ki jih je priključila vojvodini Kranjski in jih dajala v fevd raznim plemiškim rodbinam, od katerih je bila leta 1766 zadnja družina Montecuccoli. Od leta 1805 do leta 1814 je bil Pazin pod vladavino Francozov in je bil sprva del Napoleonovega Italijanskega kraljestva, od leta 1809 pa Ilirskih provinc.

Glavni članek: Ilirske province.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in dokončno pri Waterlooju je Istra po določbah Dunajskega kongresa ostala pod avstrijsko nadoblastjo. Po letu 1815 je bil tako Pazin spet del habsburške monarhije, spadal je pod Avstrijsko primorje, deželo Istro, bil je sedež istoimenskega okrožja in eden od 11 Bezirkshauptmannschaften[3]. Z razpadom Avstro-ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920 je bila celotna Istra priključena kraljevini Italiji, vse do njene kapitulacije leta 1934. Po prihodu na oblast je Benito Mussolini uvedel fašistični režim v Italiji in skušal italijanizirati vse regije. Leta 1945 je mesto zasedla Jugoslavija, italijanske prebivalce mesta so večinoma izgnali. Od leta 1991 je Pazin del neodvisne Hrvaške.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Zaradi zemljepisne lege v notranjosti Istre je za Pazin značilno kontinentalno podnebje z vročimi poletji. Zime so hladne, z občasno meglo.

Promet[uredi | uredi kodo]

Pazin je s cestami dobro povezan z vsemi mesti v Istri, skozenj poteka Istarski ipsilon, ki mesto po hitri cesti skozi predor Učka povezuje z Reko in ostalo Hrvaško. Razen cestne povezave, skozi Pazin poteka tudi železniška proga, ki ga povezuje s Puljem, z ostalo Hrvaško pa je železniška povezava samo preko Slovenije, kjer proge upravljajo Slovenske železnice.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Pregled števila prebivalcev po letih[4]
1857 1869 1880 1890 1900 1910 1921 1931 1948 1953 1961 1971 1981 1991 2001
3378 3424 2368 2173 2702 3249 5340 5125 2526 2554 3132 3598 4842 5282 4986

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Pazinski kaštel (italijansko Castello Montecuccoli), ki je bil verjetno zgrajen že v 9. stol., se v pisnih virih omenja leta 983, današnjo podobo je dobil v 13. ali 14. stol. V različnih zgodovinskih obdobjih je bil večkrat napaden, osvajan in oropan, porušen, predelan in dan v zakup. Menjal je lastnike in upravitelje ter tudi imena. Kaštel ima štiri masivne trakte, ki so postavljeni okoli centralnega dvorišča. Na fasadi nad vhodom so grbi nekaterih gospodarjev, ki so se izmenjavali kot lastniki ali najemniki. Danes so v Kaštelu prostori Narodnega muzeja Pazinštine z oddelki za zgodovino, etnologijo in zgodovino NOB.

Župnijska cerkev svetega Nikolaja iz 1266, ki je bila v 18. stoletju preurejena v baročnem slogu. Posebno zanimivost predstavlja mrežast gotski obok prezbiterija s ciklusom fresk, naslikanih okoli leta 1460, ki sodijo v sam vrh poznogotskih likovnih del v Istri. Velike cerkvene orgle iz leta 1780 so delo Gaetana Callida. Poleg cerkve stoji samostoječ 45 m visok zvonik iz leta 1705. V cerkvenem muzeju hranijo zbirke slik, kipov in glagolskih rokopisov.

Frančiškanski samostan s cerkvijo Marijinega vnebovzetja, je bil zgrajen v letih 1463 do 1477. Cerkev ima poznogotski prezbiterij. V preteklosti so imeli pazinski frančiškani v samostanu lekarno in bolnišnico. Od 1781 do 1834 je v samostanu delovala kmetijska šola, od 1836 do 1873 tudi gimnazija, na kateri je bil pouk v nemščini.

Na glavnem mestnem trgu stoji spomenik hrvaškemu pesniku in pisatelju Vladimirju Nazorju, delo hrvaškega kiparja Dušana Džamonje.

Pazinska jama pod gradom je najboljši primer kraške hidrografije in morfologije v Istri. Delno raziskal Édouard-Alfred Martel leta 1896. Okoli sto metrov pod nivojem mesta ponornica tvori dve podzemni jezeri, med seboj povezani s sifonom. V času obilnih padavin odprtina ponora ne more prevzeti vse vode in se v kanjonu ustvari pravo jezero, dolgo tudi do 2 km. Največja poplava je bila je leta 1896, ko je voda narasla do višine 30 m pod zidovi Kaštela. Pazinsko jamo so občudovali že stari potopisci, kot so Valvazor, Petronio in Yriarte. Grad in soteska sta navdihnila Julesa Verna za roman Mathias Sandorf, napisan leta 1885.

S Pazinom povezane osebnosti[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. http://www.dzs.hr/Eng/censuses/census2011/results/censustabshtm.htm
  2. Treasures of Yugoslavia, An encyclopedic touring guide, Beograd, 1982.
  3. Die postalischen Abstempelungen auf den österreichischen Postwertzeichen-Ausgaben 1867, 1883 und 1890, Wilhelm Klein, 1967
  4. - Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku: Naselja i stanovništvo Republike Hrvatske 1857.-2001.

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]