Pazin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Koordinati: Pazin 45°14′13″N, 13°56′00″E

Pazin
Pazin 2004 panorama.jpg
Država: Zastava Hrvaške Hrvaška
Nadmorska višina: 277 m
Število prebivalcev: 8638 (2011[1])
Poštna št./pošta: 52000 Pazin
Mesto: Pazin
Županija: Istrska županija Istrska županija
Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku: Naselja i stanovništvo Republike Hrvatske 1857.-2001.

Pazin (italijansko Pisino) je mesto, ki leži na 242 mnm visoki planoti v osrednji Istri na Hrvaškem in upravno spada pod Istrsko županijo.

Stari del mesta se je razvil na robu ponora Pazinska jama, v katerega ponikne rečica Pazinčica. Na strmi skalni steni visoki okoli 120 m nad ponorjem stoji Kaštel. Novejši del mesta pa je zgrajen na ravnici. V prejšnih časih je bil Pazin samo trgovsko središče kmetijske okolice, v 20. stol. pa se je v kraju pričela razvijati tudi industrija.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Mesto Pazin leži v središču istrskega polotoka, na ravnici, ki jo obkrožajo okoliški hribi, ki ustvarjajo kotlino. Stari del mesta leži nad strmim pečinami, pod katerimi se nahaja ponor rečice Pazinčice in tvori geološki fenomen znan kot Pazinska jama. Iz starega dela se je mesto razširilo na zahod, v zaledje Pazinske jame. Rečica Pazinčica v svojem toku ustvarja tudi znan slap Zarečki krov, katerega jezerce v poletnih mesecih privlači ljubitelje osvežitve. Zaradi zemljepisne lege je za Pazin značilno kontinentalno podnebje z vročimi poletji. Zime so hladne z občasno meglo. Pazin je s cestami dobro povezan z vsemi mesti v Istri, prav skozenj pa poteka Istarski ipsilon, ki ga preko predora Učka povezuje z Reko in ostalo Hrvaško. Razen cestne povezave, skozi Pazin poteka tudi železniška proga, ki ga povezuje s Puljem, z ostalo Hrvaško pa samo preko Slovenskih železnic.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Pregled števila prebivalcev po letih[2]
1857 1869 1880 1890 1900 1910 1921 1931 1948 1953 1961 1971 1981 1991 2001
3378 3424 2368 2173 2702 3249 5340 5125 2526 2554 3132 3598 4842 5282 4986

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Pazin se v starih listinah prvič omenja leta 983 kot Castrum Pisinium, v zvezi z darovanjem cesarja Otona II. škofiji Poreč[3]. Po tem je pripadala Imperialni marki Istra, ki je bila prvotno pod nadvlado novoustanovljene Koroške v 976, vendar ločena skupaj z Kranjsko marko leta 1040.

V 12. stoletju je bil grad Mitterburg v posesti dolenjskega grofa Meinharda Schwarzenburškega, ki je imel naziv Vogt poreških škofov (v latinskih dokumentih je bil znan kot Cernogradus), in ustanovil Pazinsko grofijo. Po njegovi smrti je Pazin leta 1186 podedoval njegov sin grof Engelbert III. Goriški. V njihovi lasti je bil do leta 1248. Medtem ko je bila večina Istre postopoma priključena Benetkam, je Engelbertov potomec grof Albert III. Goriški leta 1374 zapustil svoja mitterburška posestva avstrijski habsburški vladarski hiši, ki jih je priključila vojvodini Kranjski in jih dala v fevd raznim fevdalnim družinam, od katerih je bila leta 1766 zadnja družina Montecuccoli.

Istrska pogodba (Razvod istrski) je bila napisana leta 1325 v hrvaškem jeziku in v glagolici.[4]

Od 1766 do 1918 je bilo mesto (pod imenom Pisino) del Habsburške monarhije (Avstrije po avstro-ogrski pogodbi iz 1867), sedež okrožja z istim imenom in eden od 11 Bezirkshauptmannschaften v avstrijski primorski pokrajini.[5] V letih 1825 do 1861 je bil Pazin administrativno središče Istre.

V istem letu je bil Pazin in ves polotok Istre prenesen v Kraljevino Italijo. Benito Mussolini je uvedel fašistični režim v Italiji in skušal italijanizirati vse regije. Večina Istre je postala del Jugoslavije po drugi svetovni vojni

Leta 1899 so v Pazinu odprli prvo Hrvaško gimnazijo v Istri.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Župnijska cerkev sv. Nikolaja

Sedanje mesto je večinoma zgrajeno pod srednjeveško trdnjavo. Današnji grad Montecuccoli je bil obnovljen v 15. in 16. stoletju in razstavljen v 18. in 19. st. Pazinski kaštel, ki je bil verjetno postavljen že v 9. stol. (v pisanih dokumentih je omenjen od leta 983), je dobil današnjo podobo v 13. ali 14. stol. Pazinski kaštel je bil skupaj z naseljem okoli njega, večkrat napaden, osvajan in oropan, porušen, predelan in dan v zakup. Menjal je lastnike in upravitelje ter tudi imena. Bil je v lasti oglejskih patriarhov in goriških grofov. Izza njegovih zidov so upravljali celotnemu področju osrednje Istre, ki se je tedaj imenovalo Grafschaf Mitterburg, Contea di Pisino ali Pazinska kneževina. Celotna kneževina je bila od 1374 v privatni lasti Habsburžanov. Kaštel ima štiri masivne trakte, ki so postavljeni okoli centralnega dvorišča. Na fasadi nad vhodom so grbi vseh gospodarjev, ki so se izmenjavali kot lastniki ali najemniki. Danes je v Kaštelu Narodni muzej Pazinštine z oddelki za zgodovino, etnologijo in zgodovino NOB.

Pod Kaštelom so hiše iz 15. do 17. stoletja, župnijska cerkev svetega Nikolaja iz 1266, ki je bila v 18. stoletju preurejena v baročnem slogu. Posebno zanimivost predstavlja mrežasti gotski obok prezbiterija s ciklusom fresk naslikanih okoli leta 1460. Te freske sodijo v sam vrh pozno gotskih likovnih del v Istri. Velike cerkvene orgle so delo Gaetana Callida, in segajo v leto 1780. Poleg cerkve stoji samostojen 45 m visok zvonik iz leta 1705. V cerkvenem muzeju je zbirka slik, kipov in glagolskih rokopisov.

Frančiškanski samostan s cerkvijo Marijinega vnebohoda, je bil zgrajen v letih 1463 do 1477. Cerkev ima pozno gotski prezbiterij. Tekom minulih stoletij so imeli pazinski Frančiškani v samostanu lekarno in bolnico. Od 1781 do 1834 je v samostanu delovala kmečka šola, od 1836 do 1873 tudi gimnazija s poukom v nemščini. Pazinski Frančiškani kot svoj največji praznik slavijo Rim (Porcijunkulo).

Na glavnem trgu v mestu stoji spomenik hrvaškemu pesniku in pisatelju Vladimirju Nazorju, delo hrvaškega kiparja Dušana Džamonje.

Pazinsko jamo, ki se nahaja pod gradom je delno raziskoval Édouard-Alfred Martel leta 1896 in je najboljši primer kraške hidrografije in morfologije v Istri. Okoli sto metrov pod nivojem mesta ponornica tvori dve podzemni jezeri, med seboj povezani s sifonom. V času obilnih padavin odprtina ponora ne more prevzeti vse vode in se v kanjonu ustvari pravo jezero, dolgo tudi do 2 km. Največja poplava je bila je leta 1896, ko je voda narasla do 30 m pod zidovi Kaštela.

Pazinsko jamo so občudovali že stari potopisci kot so Valvazor, Petronio in Yriarte. Grad in soteska sta navdihnila Julesa Verna za roman Mathias Sandorf, napisan leta 1885.

Pomembni Pazinčani[uredi | uredi kodo]

Izleti[uredi | uredi kodo]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ http://www.dzs.hr/Eng/censuses/census2011/results/censustabshtm.htm
  2. ^ - Republika Hrvatska - Državni zavod za statistiku: Naselja i stanovništvo Republike Hrvatske 1857.-2001.
  3. ^ Naklada Naprijed, The Croatian Adriatic Tourist Guide, pg. 27, Zagreb (1999), ISBN 953-178-097-8
  4. ^ Treasures of Yugoslavia, An encyclopedic touring guide, Beograd, 1982.
  5. ^ Die postalischen Abstempelungen auf den österreichischen Postwertzeichen-Ausgaben 1867, 1883 und 1890, Wilhelm Klein, 1967

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]