Piran

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Piran
Piran z morja

Grb
Piran is located in Slovenija
Piran
Piran
Geografski položaj v Sloveniji
Koordinati: 45°31′43.17″N 13°34′12.7″E / 45.5286583°N 13.570194°E / 45.5286583; 13.570194Koordinati: 45°31′43.17″N 13°34′12.7″E / 45.5286583°N 13.570194°E / 45.5286583; 13.570194
Država Zastava Slovenije Slovenija
Ustanovitev pred 670
Upravljanje
 • župan Peter Bossman
 • mestni svet
 • zavetnik mesta sveti Jurij (23. april)
Nadmorska višina 16 m
Prebivalstvo (2016)[1]
 • Skupno 3.916
Časovni pas CET (UTC+1)
Poštna številka 6330
Omrežna skupina 05
Avtomobilska oznaka KP
Spletna stran www.piran.si
Piran - mestno jedro
Lokacija Občina Piran
RKD št. 513 (opis enote)[2]
Razglasitev NSLP 10. december 1983

Piran (italijansko: Pirano) je pristaniško mesto na slovenski obali in središče Občine Piran. Leži na samem rtu Piranskega polotoka v neposredni bližini Portoroža.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

S svojim mediteranskim podnebjem sodi med najtoplejše predele Slovenije. Veliko je sončnih dni. Padavin je malo, med 1000 in 1100 milimetrov. Značilne so mile zime in vroča poletja, temperature se pozimi le redko spustijo pod ničlo.


Etimologija[uredi | uredi kodo]

Ime kraja je verjetno grškega izvora, in sicer iz posmostaljenega srednjegrškega pridevnika πυρρανoς 'rdeč', s čimer so poimenovane rdečkaste flišne kamenine na področju Pirana. Manj verjetne so starejše razlage, da ime izhaja iz nekega ženskega grškega osebnega imena Πυρρα, keltsko pyrn, ki se je v rednem jezikovnem razvoju razvilo iz bior-dun v pomenu 'vrh hriba' ali iz lat. pirus v pomenu 'hruška'. V starih listinah se kraj omenja v začetku srednjega veka v latinščini kot Pyrrhanum , približno leta 670 Piranum, Piranom, ex Pirano, 933 de Pirano, 974 Pyranum, in 1282 Piranum. Nekateri pa izvor imena pripisujejo svetilnikoma, ki sta z ognjem osvetljevala vhod v pristanišče. Pyros je grška beseda za ogenj.

Kratka zgodovina mesta[uredi | uredi kodo]

Piran v srednjem veku
Panorama Pirana

V 2. polovici 8. stoletja je Istra prešla izpod bizantinske pod frankovsko oblast. Leta 840 je bila priključena k Italskemu kraljestvu, leta 952 kot del Furlanske marke vključena v Nemško cesarstvo, po letu 1209 je imel položaj istrskega mejnega grofa oglejski patriarh. Že od sedemdesetih let 9. stoletja so istrska mesta občasno občutila vpliv Benetk, vendar so se kljub temu, vključno s Piranom, še samostojno razvijala in oblikovala lastno upravo in zakonodajo, tako da je Piran leta 1274 dobil statut. Piran je leta 1283 moral sprejeti oblast Benetk, ki je trajala vse do propada republike leta 1797.

Glavni članek: Beneška republika.

Po propadu je Piran za kratek čas spadal pod Napoleonovo Francijo. V času francoske oblasti je v njegovi bližini leta 1812 prišlo do pomorske bitke med angleškimi in francoskimi bojnimi ladjami, znane kot bitka pri Piranu. Od leta 1797 do leta 1813 so si Francozi in Avstrijci podajali celotno ozemlje Istre.

Glavni članek: Ilirske province.

Po Napoleonovem porazu v Rusiji in pri Waterloo-ju je Piran po določbah Dunajskega kongresa ostal pod avstrijsko nadoblastjo. Z razpadom Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po podpisu mirovne pogodbe v Rapallu novembra 1920, ter v obdobju med 2. svetovno vojno je bil s preostalo slovensko Istro v okviru Italije, po vojni, med letoma 1945 in 1954 pa je bil del cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.

Angloameričani so upravljali njegov severni del (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, je bila pod jugoslovansko vojaško upravo. Z londonskim memorandumom iz leta 1954 je STO prenehalo obstajati, cona B pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga podpisali Socialistična federativna republika Jugoslavija in Republika Italija 10. novembra 1975 v italijanskem mestu Osimo. Z osamosvojitvijo Slovenije leta 1991 je Piran postal slovensko obalno mesto.

Zavetnik mesta je sveti Jurij.

Prebivalstvo in jezik[uredi | uredi kodo]

Staro mestno prebivalstvo je bilo romansko, pod vplivom Benetk je v novem veku prevladal beneški govor. Od začetka 9. stoletja so v mestno zaledje prodirali Slovani, ki so se doseljevali tudi v mesto, a njihov vpliv na jezikovno podobo Pirana je bil še več stoletji neznaten. Skladatelj Giuseppe Tartini je imel v Piranu glasbeno šolo, ki so jo obiskovali učenci iz vse Evrope.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Naravna gospodarska danost Pirana sta obmorska lega in rodovitno zaledje, ki je že od srednjega veka spadalo k mestu. Na rtu Ronek je mejilo na ozemlje sosednje Izole, na rtu Savudrija pa na umaško območje. Po letu sta 1954 Kaštel in Savudrija kot južna dela piranskega katastrskega okoliša pripadla LR Hrvaški.

Morje je omogočalo ribolov in pomorsko trgovino, zaledje pa pridelavo sadja (grozdje, olive) ter vrtnin. Čeprav so Benetke v tem delu Jadrana nadzirale ves trgovski promet, se je Piran vanj uspešno vključil. To je omogočala proizvodnja kakovostne soli (solarne v Strunjanu, Luciji in Sečovljah), deloma tudi vina in oljčnega olja.

Ob razglasitvi Trsta za svobodno pristanišče (1719) je bil Piran hkrati z drugimi istrskimi mesti oškodovan v trgovskem pogledu, kar je zavrlo njegov razvoj. Piransko gospodarstvo je še naprej temeljilo na poljedelstvu, ribištvu in proizvodnji soli, predvsem v sečoveljskih solinah, ki so bile edine primerne za preobrazbo v modernejši obrat.

Solinarstvo[uredi | uredi kodo]

Pomen solin[uredi | uredi kodo]

Na območju današnje občine Piran so bile v preteklosti razvite različne gospodarske dejavnosti, prednjačile pa so kmetijstvo, ribištvo, pomorske dejavnosti, trgovina in solinarstvo. Solinarstvo in trgovanje s soljo sta bili tako pomembni za razvoj Pirana, da njuno omembo najdemo že v najstarejših ohranjenih piranskih statutih iz leta 1274.

Do prvih večjih zabeleženih tehnoloških izboljšav v solinah je prišlo v 80. letih 14. stoletja, ko je mesto že dodobra sprejelo vladavino Beneške republike. Uvedli so tak način pridelave soli, kot so ga imeli na Paških solinah. Solinarji, mojstri s Paga, so prišli v Piran in pripravili solne bazene za nov način priprave tal v kristalizacijskih bazenih, kavedinih. Postopek vzgoje sedimentne plasti iz alg, sadre in solinskega blata na dnu bazenov za pobiranje soli, imenovane petola, je omogočil pridobivanje čiste in od tedaj za Piran značilno bele soli. Zaradi velikih količin pridelane bele soli in njene kakovosti je imel Piran stoletja dolgo velik ugled in pomen med mediteranskimi proizvajalci soli.

Konec 14. stoletja je visoki urad v Benetkah Magistrato dei sali dovolil piranski komuni in njenim solinarjem, da so lahko pridelali 3.500 modijev soli letno. Na solni bazen je bilo dovoljeno pridelati 2 modija soli, kar v današnjih utežnih enotah pomeni približno 1940 kilogramov. Iz razpoložljivih arhivskih listin lahko sklepamo, da so imeli v piranski komuni 1.750 kristalizacijskih bazenov. Beneška republika je imela monopol nad pridelavo in prodajo soli na svojem ozemlju. Z lokalnimi komunami je sklepala pet ali desetletne pogodbe, imenovane Mercati dei sali, s katerimi je urejala vse dejavnosti v zvezi s soljo ter delitev pridelka in zaslužka. Najstarejša tovrstna pogodba, ki je ohranjena v piranskem arhivu, je iz leta 1375. Količina pridelane soli se je v naslednjih obdobjih večala. Piranski komuni je v obliki dajatev pripadalo 1/7 pridelane soli.

Delo v solinah nekoč in danes[uredi | uredi kodo]

Solna polja sečoveljskih solin

V solinah so solinarji delali celo leto. Zaradi oddaljenosti solin od Pirana so gradili solinarske hiše, v katerih so prebivale solinarske družine v času pridobivanja soli in začasno skladiščile družinski solni pridelek. Na še danes aktivnih predelih solin Lera, kjer so v začetku 20. stoletja spremenili način proizvodnje soli, solinskih hiš ni več. Drugače je na opuščenem predelu Sečoveljskih solin, imenovanem Fontanigge, kjer ostanki solinskih hiš še danes dajejo značilen in prepoznaven pečat krajini. Meščani so se v času solne sezone preseliti v solinarske hiše, ki so stale v neposredni bližini solnih polj. Tako so imeli dve bivališči: mestno v času zime, pred poletjem pa so se s svojimi ladjicami odpravili v soline, kjer so ob delu dočakali jesen. Bivanje v solinah so si uredili v kamnitih hišah, kjer so imeli vse najnujnejše za življenje in delo na solinah. V temnih kleteh so skladiščili pridelano sol, v majhnih izbah so si privoščili kratek nočni počitek. Gospodinje so pekle kruh v posebnem kaminu zadaj za hišo. Kratek izsek iz življenja solinarjev prikazuje Muzej solinarstva, kjer si je mogoče ogledati obnovljeno solinarsko hišo in stari način pridelovanja soli. Za Fontanigge so značilne tudi vetrne črpalke, ki so jih solinarji začeli uporabljati v prvi polovici 19. stoletja in so solinarskemu področju dajale svojevrsten čar. Z njihovo pomočjo so izkoristili moč vetra in prečrpavali vodo iz nižjih v višje predele ter si tako olajšali delo in povečali učinkovitost. V tem obdobju je v piranskih solinah bilo aktivnih okoli 7.000 kristalizacijskih bazenov. Njihovo število se je spremenilo šele z modernizacijo Lere na začetku 20. stoletja.

Ohranjanje tradicije[uredi | uredi kodo]

Povezanost Pirana s solinami je močna še danes. Prav Občina Piran s svojimi solinami uvršča Republiko Slovenijo v krog mediteranskih držav, v katerih se še vedno na tradicionalen in naraven način predeluje sol. Iz čiste morske vode, s pomočjo sonca, vetra in truda solinarjev je pridelana sol, na katero je občina Piran vsako leto znova ponosna.

Promet[uredi | uredi kodo]

S Portorožem in Lucijo je bil Piran v letih 1909–1912 povezan s trolejbusom (filobusom), ki ga v letih od 1912 do 1953 zamenjal tramvaj. Danes je kraj povezan z rednimi mestnimi linijami s primestnimi naselji in medkrajevnimi linijami z notranjostjo Slovenije.

Z Benetkami je Piran povezan z mednarodno potniško linijo v času turistične sezone (01.05 - 30.09.2014). Linijo opravlja ladja DORA.

Kulturna dediščina[uredi | uredi kodo]

Piran2.jpg
  • Muzeji in galerije

Prireditve v Piranu[uredi | uredi kodo]

Tartinijev trg ponoči


Piranski glasbeni večeri[uredi | uredi kodo]

Leta 1987 je Kulturno-umetniško društvo Karol Pahor organiziralo tedensko prireditev Piranske miniature, in tedaj se je porodila želja po oplemenitenju obalnega kulturnega življenja in po uveljavljanju vrhunskih domačih glasbenih ustvarjalcev. Podkpreljena je bila z ljubeznijo do Pirana, njegovih arhitekturnih lepot in zavezanostjo tradiciji markantne osebnosti slovitega virtuoza Tartinija. Tako so leta 1979 nastali Piranski glasbeni večeri.

Piranske koncerte organizira Avditorij Portorož vsak petek julija in avgusta v večernem hladu zvočnega Križnega hodnika v Minoritskem samostanu, ob dežju v bližnji cerkvi svetega Frančiška, orgelske koncerte pa v cerkvi svetega Jurija v Piranu ali v cerkvi Marije Rožnovenske v Portorožu. V vseh teh letih so se Piranski glasbeni večeri programsko in vsebinsko obogatili in izoblikovali prepoznaven profil, ki posega v širši slovenski in mednarodni kulturni prostor. Postali so sestavni del piranskega mestnega življenja, identitete in kulturnega ponosa.

Tradicionalni krst pomorščakov v Piranu leta 1962

Mednarodni slikarski Ex tempore[uredi | uredi kodo]

Je tradicionalno mednarodno srečanje slikarjev, ki ga v Piranu že več kot 30 let, vsako leto septembra, organizirajo Obalne galerije. Po izboru mednarodne žirije so dela razstavljena v Mestni galeriji, v Križnem hodniku ter na Tartinijevem trgu.

Piranski dnevi arhitekture[uredi | uredi kodo]

Obalne galerije prirejajo vsako leto v mesecu novembru mednarodni simpozij Piranski dnevi arhitekture in na njih podeljujejo nagrado Piranesi. Začetek Piranskih dnevov arhitekture sega v leto 1983, ko se je v Obalnih galerijah pripravljala arhitekturna rasztava Skupine Kras, ki je v slovenski arhitekturi pomenila konec zavezanosti ožjim konvencijam ljubljanske šole za arhitekturo in dala prosto pot razgledovanjem po sodobnih svetovnih arhitekturnih tokovih. V samem začetku so hoteli Piranski dnevi bolj vzpostaviti neposredni stik domače arhitekture z aktualnim evropskim dogajanjem. Zaradi svoje mednarodno zastavljene usmeritve, selektivnega izbora sodelujočih, kontinuitete, predvsem pa visoke ravni strokovne razprave pa so z leti presegli meje domačega prostora in se oblikovali v pomembno središče za pregled aktualnega arhitekturnega dogajanja doma in v svetu.

Primorski poletni festival[uredi | uredi kodo]

V sklopu Primorskega poletnega festivala tudi v Piranu potekajo številne prireditve. Njihova posebnost in lepota sta v tem, da se gledališke igre uprizarjajo na ulicah in trgih in tako slikovita arhitektura Pirana služi igram enkratna in nepozabna kulisa.

Prijateljska mesta / občine [3][uredi | uredi kodo]

Znani Pirančani[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2016". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2016. Pridobljeno dne 6. junija 2016. 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 513". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  3. ^ Solni cvet, lokalno glasilo Občine Piran, Piranska prijateljstva, stran 5, december 2015, št. 37

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Vinčec, Milan Istraː Koper, Izola, Piranː kulturno turistični vodnik Arsvideo, Koper, 2009, (COBISS) ISBNː 978-961-269-087-8
  • Tretjak, Donatella; Fachin, Niki IstraːCres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin Bruno Fachin, Trst, 2004, (COBISS)
  • Titl, Julij Primorje, Kras A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1993 (COBISS)
  • Enciklopedija Slovenije, 8. knjiga - XVI, Mladinska knjiga, 2002.
  • Slobodan Simič - Sime, Piran - Pirano, Inštitut za komunikacije in informatiko, Ljubljana, 1996.
  • Piran, turistični vodnik, dijaki gimnazije Piran, Piran: Občina Piran, Lokalna turistična organizacija 1999.
  • TIC Piran - turistično društvo Portorož
  • Snoj, Marko (2009). Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Založba Modrijan.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]