Sečoveljske soline

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Krajinski park Sečoveljske soline
Salt fields near Piran, Slovenia (19629102184).jpg
Solinski bazeni
Zemljevid prikazuje lokacijo Krajinski park Sečoveljske soline
Krajinski park Sečoveljske soline
Geografski položaj v Sloveniji
Lokacija Slovenija
Bližnje mesto Sečovlje
Koordinati 45°28′35.94″N 13°35′57.07″E / 45.4766500°N 13.5991861°E / 45.4766500; 13.5991861Koordinati: 45°28′35.94″N 13°35′57.07″E / 45.4766500°N 13.5991861°E / 45.4766500; 13.5991861
Površina 6,5 km²
Ustanovitev 1991 (na državni ravni 2001)[1]
Uprava SOLINE Proizvodnja soli d.o.o.
Krajinski park Sečoveljske soline
Lokacija Občina Piran
RKD št. 7869 (opis enote)[2]
Razglasitev: 3. februar 1993 [3]

Sečoveljske soline so največje delujoče slovenske soline, ene od treh nekdanjih Piranskih solin.

Raztezajo se na približno 650 ha površine ob ustju rek Dragonje in Drnice, pri Sečovljah.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Čeprav nekateri domnevajo, da so v Istri že času Rimljanov pridelovali sol, Sečoveljske soline v današnji obliki izvirajo iz karolinške dobe, zagotovo so bile obravnavane na Rižanskem zboru leta 804. Prvič so bile izrecno pisno omenjene v Piranskem statutu iz leta 1274, [4], v katerem so bili določeni pogoji pridelave soli, prodaje soli in celo prodajne cene.

Pridobivanje soli[uredi | uredi kodo]

Solna polja v Sečovljah

Sol se prideluje na solnih poljih, ki obsegajo izparilne in kristalizacijske bazene. Morska voda je speljana iz izparilnih v kristalizacijske bazene po načelu prostega pada, ali pa ji pomagajo črpalke. Voda teče po temu namenjenih kanalih, ki jih imenujemo lide. Na Fontaniggah so vodo dvigovale črpalke na veter. Na Leri, to je novejšem delu solin, na katerem se danes prideluje sol, pa so Avstrijci pred sto leti uvedli moderniziran postopek z uporabo črpalk.

Ko so bazenčki čisti in pripravljeni na sezono, solinarji pustijo v kristalizacijskih bazenčkih (kavedinih) malo vode, da se le-ta čez dan izpareva in nastaja sol. Najprimernejše vreme za pridelavo soli je sončno vreme z rahlim vetrom, kot sta burja ali tramontana.

Ko iz kristalizacijskih bazenčkov izhlapi voda in nastane sol, jo solinarji z lesenim strgalom, ki se imenuje gavero, spravijo na kupčke in pustijo, da se sol odcedi. Za hojo po kristalizacijskih bazenčkih se morajo uporabljati posebni natikači (taperini), da se prepreči poškodba petole. Ko se sol odcedi, jo naložijo na solinarske vozičke (karele), ki izvirajo iz nekdanjega premogovnika v Sečovljah, ter sol odpeljejo na temu namenjen prostor za shranjevanje.

Po končanem delu morajo solinarji oprati svoje solinarske vozičke in pri zajemanju vode iz kanala uporabljajo vrč z dolgim lesenim ročajem, imenovan botasso.

Solinarstvo[uredi | uredi kodo]

Prebivalci Pirana [5], so solinarsko sezono nekdaj začeli z množičnim odhodom družin v soline na praznik sv. Jurija 23. aprila. Sezona se je končala na god sv. Jerneja, to je 24. avgusta. Takrat so se po sveti maši v zahvalo za letino vrnili na svoje domove. Tudi prebivalci okoliških vasi so v soline hodili žet sol, saj je bilo pridobivanje soli pogosto edini stalnejši vir dohodkov, proizvodnja soli pa je bila včasih strateškega pomena, tako pri konzerviranju živil ter v kemijski industriji pri proizvodnji smodnika. V Piranu in Sečovljah se dandanes odvija vsakoletni solinarski praznik med aprilom in avgustom.

Solinske hiše[uredi | uredi kodo]

Postopek pridobivanja soli na solnih poljih je predstavljal bivanje celotne solinarske družine skozi poletne mesece. Hiše, v katerih so prebivali solinarji, so bile navadno grajene iz laporja ali pa v kombinaciji iz belega istrskega apnenca. Gradnja solinarskih hiš je bila nezahtevna, hkrati pa strogo namensko urejena, bodisi v razvrstitvi prostorov, bodisi v namembnosti posameznih detajlov. Pri gradnji je bilo pomembno, da so vzpostavili dobro komunikacijo v smeri polje – hiša ter glavni dovodni kanal. Ta pot je služila za transport iz polja v skladišče, ki se je nahajalo v pritličju solinarske hiše, od tam pa v glavna državna skladišča. Solinarska hiša je bila sestavljena iz spodnjih in zgornjih prostorov. Spodnji prostori so služili za shranjevanje soli, v zgornjih prostorih pa so imeli solinarji kuhinjo ter sobe, ki so služile prebivanju.

Priprava solnih polj[uredi | uredi kodo]

Solinarji pri svojem delu še vedno uporabljajo stara tradicionalna znanja in orodja. Preden se začne sezona za pridelave soli, imajo solinarji veliko dela s pripravo in ureditvijo kristalizacijskih bazenov, ki jih morajo urediti in očistiti. Solinarji v kristalizacijskih bazenih gojijo petolo. To je plast biosedimenta, nekaj mm debela plast alg, sadre in mineralov, ki s svojo sluzasto plastjo kot biološki filter preprečuje prehajanje neželenih ionov iz morskega blata v kristale soli. Postopek pridelave soli na petoli so v Istro prinesli solinarji z Paga, v 14. stoletju. Danes je tak postopek redkost, uporablja se le še v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah, podobnega so uporabljali v nekaterih španskih solinah, vendar so ga opustili. Delo v solinah se začne že v začetku marca, ko solinarji obnovijo podlago za petolo, saj jo pozimi poškodujejo neprimerni vremenski vplivi. Počistiti morajo tudi kanalete, to je kanalčke okoli izparilnih bazenčkov, v katerih se nabira umazanija in slaba voda. Podlago morajo obnoviti tudi na solnih poteh, da ne bi veter odnesel smeti in prahu na solna polja. Ko so vsa vzdrževalna dela opravljena, solinarji napolnijo veliki zbiralni bazen vaško, v katerem imajo »shranjeno« vodo, pripravljeno za kristalizacijo. To vodo postopoma spuščajo v kristalizacijske bazene po sistemu temu namenjenih kanalov.

Včasih je na solnih poljih delalo več kot 60 solinarjev, ki so tu živeli s svojimi družinami. Zadnjih 10 let je solinarjev vedno manj, vedno manjše je tudi zanimanje za to delo.

Od vseh bazenov na solinah je kristalizacijskih približno ena petina. V njih končno nastane sol, potem ko je morska voda potovala do tja skozi izparilne bazene in se zgoščevala zaradi izparevanja. Zemeljski nasipi kristalizacijskih bazenov so podprti z oblogo, ki podaljšuje življenjsko dobo nasipov in zagotavlja odlično kakovost soli.

Sečoveljske soline
Sečoveljske soline

Fango[uredi | uredi kodo]

S kristalizacijo vode v bazenčkih pridobimo tudi blato, znano pod imenom fango. To zdravilno blato, ki se nahaja v solnih poljih, ima posebne zdravilne učinke in se uporablja v kozmetiki ter pri zdravljenju revmatičnih bolezni. Blato ima zdravilno moč le, ko je kristalizacija vode dovolj močna za proizvodnjo soli. Da ima fango večji zdravilni učinek, se mora posušiti na telesu, na delih, kjer so znaki revmatizma, kasneje pa se ga spere s slano vodo.

Sečoveljske soline danes[uredi | uredi kodo]

Danes Sečoveljske soline nimajo večje gospodarske vloge - njihov osnovni namen je naravovarstveni, etnološki, kulturni in turistični. Ohranjajo se solinarske navade, celotno območje solin pa daje zavetje številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Zavarovane so kot krajinski park, razglašene so za območje Nature 2000, kot registrirana kulturna dediščina in na mednarodni ravni kot ramsarsko mokrišče. Krajinski park Sečoveljske soline je prvo zavarovano območje na državni ravni v Sloveniji, ki ga s koncesijo upravlja zasebno podjetje. To je podjetje Soline Proizvodnja soli d.o.o. v lasti nacionalnega telekomunikacijskega operaterja Telekom Slovenije.[6]

Krajinski park[uredi | uredi kodo]

Piranska občina občina je območje solin in polotoka Seče leta 1989 razglasila za krajinski park. To je območje habitatov redkih, ogroženih in značilnih rastlinskih in živalskih vrst, kjer je zaradi dolgotrajnega delovanja človeka nastal tipičen solinski ekosistem.

Območje parka[uredi | uredi kodo]

Krajinski park se deli na severni in južni del, ki ju loči Drnica (kanal Grande). V severnem delu, imenovanem Lera, še vedno poteka pridelovanje soli po tradicionalnih srednjeveških postopkih. Južni del parka, imenovan Fontanigge, meji na Hrvaško. Dostop do južnega dela je po cesti, ki se začne med slovenskim in hrvaškim mejnim prehodom in vodi mimo hiše Joška Jorasa.

Varstveni režim[uredi | uredi kodo]

Sečoveljske soline so kot značilen krajinski element z bogato in kulturno dediščino zelo pomembne. Da bi jih ohranili je v odloku opredeljen varstveni režim, ki določa omejitev vseh tistih dejavnosti, ki negativno vplivajo na ekologijo krajine in njeno podobo. Predvsem je prepovedan lov, kakršnokoli onesnaževanje zraka, vode in tal, graditev strnjenega naselja na polotoku Seča, spreminjanje namembnosti prostora; še posebej v naravnih rezervatih je prepovedano vsako poseganje, ki bi spremenilo življenjske razmere za tamkajšnjo floro in favno. Prav tako je prepovedano uničevati in trgati rastline ter poškodovati gnezdišča in bivališča živali. Kakršnikoli posegi na območju Krajinskega parka Sečoveljske soline so možni le s predhodnim soglasjem Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran.

Ramsarska lokaliteta[uredi | uredi kodo]

Sečoveljske soline so mednarodno pomembno mokrišče in kot take so bile leta 1993 uvrščene na seznam Ramsarskih lokalitet zaradi izjemnih krajinskih in ekoloških vrednosti, kot prva taka lokaliteta v Sloveniji. Ramsarsko območje Sečoveljskih solin (obalno in antropogeno mokrišče) obsega 650 ha v ustju reke Dragonje.

Rastlinstvo[uredi | uredi kodo]

V solinah uspevajo slanuše ali halofiti. To so slanoljubne rastline, ki potrebujejo velike koncentracije soli. Na Leri uspevajo halofiti predvsem na robu solnih polj in v jarkih. Le poredko prekrije solni bazen pionirska združba navadnega osočnika (Salicornia europea). V Fontaniggah so pravi halofitni travniki, na katerih večinoma prevladuje navadni členkar (Arthrochnemum fruticosum), najdemo pa tudi lobodovec (Halimone portulacoides) in ozkolistno mrežico (Limonium angustifolium). Robove nekdanjih bazenov in jarke prerašča modrikasti pelin (Artemisia caerulescens) in posamezni grmiči navadnega členkarja in navadna obrežna lobodka (Suaeda maritima). Brežino solinskih kanalov prerašča obmorski oman (Inula crithmoides).

Živalstvo[uredi | uredi kodo]

Sečoveljske soline so najbolj znane po pticah. Do sedaj so zabeležili že 282 vrst ptic. Najmanj 4 vrste imajo tu svoje edino gnezdišče v Sloveniji.

Tu prebiva tudi veliko manjših živali in mnoge od njih imajo tu sploh edino prebivališče v Sloveniji. V plitvi slani vodi živijo mnogoščetinci, raki, školjke, do 5 cm dolga progasta ribica, imenovana solinarka, ličinke nekaterih vrst muh. Na območju solin živi nekaj čebeljih vrst: med njimi sta dolgoroga čebela (Tetraloniella nana) in solinska čebela (Pseudapis bispinosa). Slanoljubne rastline v solinah gostijo tudi več vrst rastlinojedih stenic. Na trstju živijo pajčji škržatki (Dimorphopterus blissoides).

V Sečoveljskih solinah živi le manjše število vrst kopenskih vretenčarjev, med katerimi so tudi predstavniki pravih sredozemskih vrst, kot so drugi najmanjši sesalec na svetu etruščanska rovka (Suncus etruscus), primorska kuščarica (Lacerta sicula) in ostrouhi netopir (Myoti blythi), katerega odkritje na tem območju je bila prva zanesljiva najdba te vrste v Sloveniji.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Krajinski park Sečoveljske soline". Zavod RS za varstvo narave. Pridobljeno dne 2.6.2014. 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 7869". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  3. ^ The List of Wetlands of International Importance. Ramsarska konvencija. 11.9.2014. http://www.ramsar.org/sites/default/files/documents/library/sitelist.pdf. Pridobljeno 25.3.2015. 
  4. ^ Vinčec, Milan (2009). Istraː Koper, Izola, Piranː kulturno turistični vodnik. Arsvideo, Koper. str. 115. COBISS 246454272. ISBN 978-961-269-087-8. 
  5. ^ Vinčec, Milan (2009). Istraː Koper, Izola, Piranː kulturno turistični vodnik. Arsvideo, Koper. str. 115. COBISS 246454272. ISBN 978-961-269-087-8. 
  6. ^ Sovinc, Andrej; Lužnik, Martina (2007). "Sečovlje Salina Nature Park: Business company supports protection of Natura 2000 site in Slovenia" (PDF). Linee guida e casi di studio per la gestione dei siti della rete Natura 2000 in ambiente di transizione: atti del workshop tenutosi a Grado. Trst: EUT Edizioni Università di Trieste. str. 272–276. 


Viri[uredi | uredi kodo]

  • Križan B. & Vidmar B. Krajinski park Sečoveljske soline. Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran.
  • Kladnik, Drago; Pipan, Primož; Gašperič, Primož Poimenovanja Piranskega zaliva, Založba ZRC, Ljubljana, 2014, ISBN 978-961-254-701-1(COBISS)
  • Vinčec, Milan Istraː Koper, Izola, Piranː kulturno turistični vodnik Arsvideo, Koper, 2009, (COBISS) ISBNː 978-961-269-087-8
  • Zalar, Matej Potepanja 4, Slovenska in hrvaška Istra As-Press, Ljubljana, 2011, (COBISS) ISBNː 978-961-92578-5-2

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]