Ljubljansko barje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zahodni rob barja, pogled s hriba Sveta Ana nad Podpečjo
Pogled proti jugu (Krim)
Pogled proti Krimu

Ljubljansko barje meri 163 km² oziroma 0,8 % slovenskega ozemlja.

Z geološkega stališča je to več kot 200 m globoka poznopliocenska udornina izpred dveh milijonov let, nastala na stičišču alpskega in dinarskega sveta.

Druga poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Do druge polovice 19. stoletja je bilo v rabi za naše največje močvirje ime Ljubljansko močvirje. Potem pa ga je pisatelj Fran Levstik preimenoval v Ljubljansko barje, ker naj bi slišal Ižance govoriti, da gredo na borje, to je med borovce, s katerimi se je močvirje zaraščalo. Ljubljanskemu barju še danes pravijo Mah, po mahovih, ki so značilni za deževnično močvirje.

Kamnine, površje in vode[uredi | uredi kodo]

Ljubljansko barje leži v Barski kotlini, ki je nastala s tektonskim pogrezanjem od prehoda pliocena v pleistocen. V kotlini so se akumulirale velike količine sedimentov, ki ponekod presegajo debelino 100 m. Kamninsko podlago v južnem delu Barja gradijo triasni dolomiti, ki kot barjanski osamelci molijo iz sedimentov. Na triasne dolomite osamelcev so narinjene tudi karbonske kamnine. Na južnem robu Barja izvira iz več kraških izvirov reka Ljubljanica, ki ne prinaša velikih količin naplavin, zato pa so nekraški pritoki, predvsem Iška na jugovzhodu in Gradaščica na severu, nasuli obširne vršaje, tako da je površje Barja najnižje v sredini in se polagoma dviguje proti robovom. Ljubljanica je v barjanske naplavine vrezala več metrov globoko strugo, vendar ima na svojem 20 km dolgem toku izredno malo padca (dno struge pri Verdu 285.31 m, pod Tromostovjem v Ljubljani 284m), kar povzroča stalne poplave. Sedanje Barje je po koncu zadnje ledene dobe prekrivala obsežno, plitvo jezero, ki se je zamočvirilo. Rimljani so izkopali umetno strugo Ljubljanice, kar dokazuje sedanji tok reke. Do 19. stoletja, ko so se začela na Barju obsežna melioracijska dela, je močno narasla plast šote, ki pa so jo v zadnjih desetletjih porezali za kurjavo in potrebe vrtičkarstva. Ostanki visokega barja so le še v okolici Bevk (Goričica in Kostanjevica).

Poplave[uredi | uredi kodo]

Spomladanske in jesenske poplave, pri katerih je pod vodo lahko tudi do polovice površine Barja, so vsakoleten pojav in zato ena največjih značilnosti tega dela Slovenije. V preteklosti so se ljudje vodnim ujmam prilagodili tako, da so osnovali svoja bivališča na višinsko izpostavljenih točkah. Dandanes pa vse več človekovih prebivališč nastaja tudi v osrčju barja (Črna vas, Lipe, naselje ob Ižanki). Cena za navidezno človeško neuklonljivost pred naravo so pogoste poplave v pritličnih prostorih.

Arheološke najdbe[uredi | uredi kodo]

Na Ljubljanskem barju najdemo ostanke kultur, ki so ta prostor naseljevala skozi tisočletja.

  • Najstarejše arheološke ostaline na Ljubljanskem barju segajo v srednji paleolitik (Hruševec blizu Vrhnike) oziroma v poledenitveno obdobje. Odkrite so bile tudi najdbe halštatskega in latenskega izvora. O lovu pričajo lesene pasti s kovinskim ogrodjem, najdene v visokem šotnem barju pri Črni vasi in Lavrici. Aprila leta 2002 so arheologi našli ostanke več od 5100 do 5350 starega lesenega dvokolesnika. To je do sedaj najstarejše najdeno kolo v Evropi in svetu. Po desetletnem postopku restavracije je bilo maja 2013 prvič razstavljeno v ljubljanskem Mestnem muzeju.[1]
  • Iz rimskih časov, ko je bilo tu cvetoče pristanišče Nauportus, današnja Vrhnika, je zanimiva glinena posoda in številni kosi orožja.
  • Slovansko obdobje označuje značilno glineno posodje, prepoznavno po okrasni valovnici in lončarskem znaku na dnu vrča. Največ orožja, dokaz nemirnih časov je iz 8. in 9. stoletja, časa frankovskih pohodov proti Avarom in madžarskim vdorom čez te kraje.
  • Ljubljanica je bila vedno prikladna plovna pot. To najbolj nazorno potrjuje znamenita najdba rimske tovorne ladje, ki so jo izkopali leta 1890 na Kozlarjevem posestvu pri Črni vasi. Ladja je imela plosko dno, primerno za plovbo po plitvih vodah.

Koliščarji[uredi | uredi kodo]

V starejšem odseku holocena je območje prekrivalo plitvo jezero, ki se je v tisočletjih zaraslo v barje. Pred približno 6500 leti so na to območje prišli prvi poljedelci. V poplavnih ravnicah okoli jezera so si postavljali manjše naselbine, ki jim pravimo kolišča. Leta 1875 so pri Igu odkrili prvo koliščarsko naselbino. Danes poznamo že okoli 40 najdišč, kjer so si v pradavnini koliščarji postavljali bivališča.

Ostanki dveh naselbin pri Igu so bili leta 2011 vpisani v register Unescove kulturne dediščine v sklopu serijske nominacije »Prazgodovinska kolišča okoli Alp«, ki združuje koliščarska bivališča in druge ostanke iz neolitika ter bronaste dobe v Avstriji, Franciji, Nemčiji, Italiji, Sloveniji in Švici.[2][3]

Živalstvo[uredi | uredi kodo]

Veliki škurh (Numenius arquata) si gnezdo splete na tleh, na močvirnem travniku. Ko samica vali jajca, nepremično sedi na gnezdu v visoki travi in se zanaša na svojo varovalno barvo. Takrat je zanjo usodno, če jo najde pes, ki spuščen z vrvice prosto teka po Barju.

Kosec je vrsta travniške ptice in je edina v svetovnem merilu ogrožena vrsta, ki gnezdi na Ljubljanskem barju. Še pred desetimi leti je na barju gnezdila še ena globalno ogrožena vrsta ptice, južna postovka, ki pa je danes tam ni več.

Čeprav Ljubljansko barje obsega le odstotek celotne površine Slovenije ima zaradi izjemnosti habitatov na njem svoj dom tudi do 20 odstotkov populacije nekaterih vrst travniških ptic. Med njimi predvsem veliki škurh, katerega deset parov na Barju predstavlja edino stalno slovensko gnezditveno populacijo, s pomembnim deležem pa so zastopane tudi druge vrste: prepelica, priba, poljski škrjanec, repaljščica, močvirska trstnica, postovka. Na Ljubljanskem barju najdemo še nekatere ogrožene vrste gozdnih ptic in močvirskih ptic, vsega skupaj kar 107 vrst rednih in občasnih gnezdilcev, obenem pa je to območje, pomembno za prezimovanje in selitvene prelete številnih drugih vrst ptic.

Na širšem območju Ljubljanskega barja živi okoli 45 vrst sesalcev, med najbolj ogroženimi pa je vidra, ki jo je mogoče občasno zaslediti ob Ljubljanici in Iščici. Pomemben člen barjanskega ekosistema so številne voluharice, ki živijo izključno na travnikih. Zelo redka je postala močvirskemu svetu prilagojena želva močvirska sklednica. Dvoživk (zelena rega, urh, rjava in zelena žabe) in nevretenčarjev je na barju še v izobilju, kar je tudi eden izmed razlogov za pestrost in številčnost ptic.

Rastlinstvo[uredi | uredi kodo]

Med rastlinskimi vrstami na barju prevladujejo vrste travniških rastlin, ki jih živopisano dopolnjujejo vijolične močvirske logarice, rožnate kukavičje lučce, rumene zlatice in kalužnice ter bele travniške penuše. Na ostankih visokega barja je mogoče najti tudi ogrožene vrste šotnega maha, okroglolisto rosiko, rožmarinko in jesenske vrese.

Na zaraščenem delu barja prevladujejo jelša, hrast, rdeči bor in breza. Za barje so značilni neskončno dolge, do dva metra široki pasovi lesene vegetacije (črna jelša), ki podobno kot odtočni kanali fizično razmejujejo parcele različnih lastnikov in so razpredene po celem Ljubljanskem barju.

Status in varstvo območja[uredi | uredi kodo]

Območji, ki sta na Barju zaradi naravnih kvalitet prvi užili formalno varstvo države, sta bili Kozlerjeva gošča, s statusom gozdnega rezervata in Ribniki v Dragi pri Igu, ki so zavarovani kot naravni spomenik. Z iniciativo in pomočjo lokalnih prebivalcev je bilo kasneje zavarovano tudi močvirje v Kostanjevici, imenovano Mali plac.

Leta 2008 je bilo Ljubljansko barje s strani države in ob sodelovanju občin razglašeno za krajinski park. Znotraj krajinskega parka so kot ožja zavarovana območja zavarovani naravni spomeniki Ljubljanica, Močilnik, Retovje, Ljubija, izviri Bistre - Zupanov, Galetov in Grajski izvir, Jezero pri Podpeči in Jurčevo šotišče, ter naravni rezervati Mali plac, Strajanov breg, Goriški mah, Kozlerjeva gošča, Ribniki v dolini Drage pri Igu in Iški morost.

Celoten krajinski park pa je razdeljen na tri varstvena območja, ki se med seboj razlikujejo po ohranjenosti narave in stopnji zaščite.

Struga reke Ljubljanice in pritoka, potoka Ljubije, sta zaradi izjemnih arheoloških, zgodovinskih in kulturnozgodovinskih lastnosti razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. [4]

Ljubljansko barje v literaturi[uredi | uredi kodo]

  • pisatelj Janez Jalen v svoji trilogiji Bobri (1942-1943) opisuje življenje koliščarjev v času, ko je bilo na Ljubljanskem barju še jezero.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Pogled proti Krimu z Ljubljanskega gradu - vzhodni del Ljubljanskega barja.
Pogled proti Krimu z Ljubljanskega gradu - vzhodni del Ljubljanskega barja.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Inventar najpomembnejše naravne dediščine (Ljubljansko barje), 1991
  • Trilar, Tomi: Ljubljansko barje, skrivnostni svet živalskega oglašanja (zvočni CD)
  • Uredba o krajinskem parku Ljubljansko barje, Uradni list RS, št. 112/2008

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]