Pohorje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mariborsko Pohorje, pogled iz Frajhajma, nekoliko pod Arehom; vidi se Šmartno na Pohorju in Boč v ozadju

Predalpsko hribovje ali Pohorje je pogorje, ki leži v severovzhodni Sloveniji in je pretežno poraščeno z iglastim gozdom . Razteza se med reko Dravo na severu ter Dravsko-Ptujskim poljem na jugu, na zahodu seže do Dravograda in Slovenj Gradca, na vzhodu do Maribora in na jugu do Slovenskih Konjic. V dolžino meri približno 50 km, v širino pa 20 km. Glavni greben teče v smeri vzhod-zahod. Najvišji del Pohorja je zahodni del, ki leži nad Slovenj Gradcem (smučišče Kope).

Osrčje Pohorja predstavlja planotast svet s številnimi barji. Večji vrhovi so: Črni vrh (1543,5 m), Velika Kopa na Kopah (1542,7 m), Mala Kopa (1524 m), Žigartov vrh (1347 m), Klopni vrh (1340 m), Rogla (1517 m) in Veliki vrh (1344 m). Zahodno Pohorje je kopasto sleme nad Slovenj Gradcem, med Mislinjsko grapo, Roglo in Planinko (1392 m). Severneje leži tektonsko zasnovano Ribniško-lovrenško podolje, ki ga sestavljajo miocenske usedline nekdanjega Panonskega morja. Na južnem in jugovzhodnem obrobju so Dravinjske gorice, kjer sta se zaradi prisojne lege, nižjih nadmorskih višin, ustreznih naklonov in ugodnih prometnih razmer razvili sadjarstvo in vinogradništvo.

Različni deli pogorja so poimenovani po bližnjih krajih: Mariborsko Pohorje, Zreško Pohorje, Slovenjegraško Pohorje, Ribniško Pohorje.

Dostop[uredi | uredi kodo]

Dostop na Pohorje je možen po cestah iz Hoč na Areh in Bellevue, iz Slovenj Gradca na Kope ali pa iz Zreč ali Polskave do Rogle, kamor pride cesta tudi iz severne strani oziroma iz Lovrenca na Pohorju, do Ribniške koče nas pripelje cesta iz Podvelke ali Vuhreda, zagotovljen dostop je še po kopici občinskih predvsem pa gozdnih cest. Od leta 1959 pa iz Maribora na Bellevue vozi vzpenjača, ki je bila po zrušitvi stebra leta 2009 zgrajena povsem na novo.

Geologija, geomorfologija[uredi | uredi kodo]

Hribovit relief brez izrazitih vrhov je osnovna značilnost površja. Velike višinske razlike med slemeni in globokimi dolinami so v preteklosti oteževale prehodnost. K današnji podobi je veliko prispevala prispevala pleistocenska poledenitev. Meja večnega snega in ledu je bila na nadmorski višini okoli 1300 m, vendar na Pohorju ni bilo ledenikov. Velikega pomena je bil drobir, ki je nastal po otoplitvi in so ga kasneje reke prenašale s strmejšega sveta in odlagale v obliki velikih vršajev v ravninskem svetu.

Pogled na Pohorje z Dravskega polja

Ponekod najdemo geološko najstarejše kamnine. Jedro Pohorja tvori metamorfne kamnine kot so tonalit oziroma granodiorit, gnajs, eklogit, amfibolit in blestnik (škriljevec), pa tudi beli marmor. Na vzhodnem delu Pohorja so usedline kot triani peščenjaki, konglomerati, dolomiti in apnenci, poamezno pa tudi dacit s tufi.

Vse te materiale so že od nekdaj tudi gospodarsko izkoriščali. Poznana je bila tudi železova ruda (pohorske fužine), kjer so magnetit na Mali Kopi kopali že v 17. stoletju ter kremen, ki je bil osnova za steklarsko dejavnost (glažute).

Na severni strani se je svet v obliki podolja (Lovrensko-Ribniško podolje) oblikoval v času Panonskega morja, ki je tukaj odložilo mehke terciarne kamnine (peščenjake in lapor).

Vodotoki[uredi | uredi kodo]

Slap Skalce v ledu

Vodnati vodotoki so povzročili nastanek številnih grap z zelo velikimi strminami, ki ponekod v Mislinjskem jarku dosegajo celo 45 º naklona. Zaradi dolin in ravnin, ki obkrožajo Pohorje, se je razvilo zelo obsežno in razvejano hidrografsko omrežje. Največje porečje med pohorskimi vodotoki ima Dravinja, v katero se zlivajo potoki jugovzhodnega Pohorja. Pohorski potoki ob nevihtah lahko dobijo hudourniški značaj in v podgorju povzročajo škodo na infrastrukturi, v raninah pa poplavljajo. Velik energetski potencial so izkoriščeli že v preteklosti z množico mlinov in žag. Danes so redki, zato pa je na potokih in rekah kar precej malih hidroelektrarn.

Večji vodotoki so Lobnica, Radoljna, Velka, Vuhreščica na severni strani ter Hočki in Framski potok, Polskava, Bistrica, Oplotnišnica, Dravinja, Hudinja, Paka in Mislinja. Vse razen Pake in Hudinje, ki tečeta v Savinjo, se stekajo v Dravo.

V zgornjem toku potoki tvorijo slapove, slapišča in skočnike, saj tečejo preko skalnih pregrad. Nekateri slapovi so tudi naravne znamenitosti: Veliki in Mali Šumik na Lobnici, Šum in Žleb na Bistrici, Hudičev slap na Radoljni.

Pohorska visoka barja[uredi | uredi kodo]

Območje Črnega jezera je zaradi edinstvenega ekosistema visokih šotnih barij zavarovano

V plitvih kotanjah oblih pohorskih slemen so nastala številna močvirja in barja. Večina teh barij spada med visoka barja, pri katerih je rastlinski pokrov nekoliko dvignjen, da ga talna voda ne doseže. Napajajo se le s padavinsko vodo, ki vsebuje malo mineralnih snovi. Zato uspevajo le rastline, prilagojene na skrajne ekološke razmere.

Na Pohorju so se barja razvila na nepropustnih glinah in peskih, ki so nastali s preperevanjem tonalita in blestnika. Ker so slemena dokaj uravnana, voda zastaja. Ob razmeroma veliki količini padavin so se najprej razvila močvirja, iz njih pa so nastala barja. Barja so razmeroma mlada, stara komaj 8000 let. Pohorska barja se nahajajo:

Na barjih so številna jezerca od katerih so najzanimivejša Lovrenška jezera na kilometer dolgem in 300 m širokem območju. Črno jezero je nastalo z zajezitvijo potoka in je torej umetnega nastanka.

V preteklosti so na barjanskem svetu kopali šoto.

Rastlinstvo in živalstvo[uredi | uredi kodo]

Na Pohorju najdemo različne rastlinske vrste. Najbolj razširjene so drevesne vrste, kjer danes prevladuje iglast gozd. Posamezno rastejo še breza, jerebika, kostanj, hrast in macesen. Ta Pohorje so značilna orjaška drevesa. Sgermova smreka na Orlici blizu Ribnice na Pohorju s svojimi 64 m višine, velja za najvišje drevo v Evropi in je zaščitena kot naravni spomenik. Trbisova jelka na Gozdni učni poti Bolfenk, na Hočkem Pohorju, velja za kraljico jelk. Dolarjev kostanj je star več kot 500 let, deblo ima obseg 8,5 m. Na pohorskih domačijah pa najdemo tudi orjaške bukve, lipe in tise.

Za vršni del Pohorja so značilne planje, travnata območja, ki pa so antropogenega nastanka, to je vpliva človeka.

Na barjanskih območjih prevladuje barjansko ruševje (Pino mugi - Sphagnetum russiwii), najdemo pa tudi redko mahovnico (Oxycoccus palustris) in mesojedo okroglolistno rosiko (Drosera rotundifolia).

V zgornjem toku Lobnice se nahaja naravni rezervat '''Pragozd''' Šumik velikosti 57 hektarjev, kjer raste tudi redek rjasti sleč. Na Pohorju pa najdemo še druge zaščitene rastline kot na primer: arniko, panonski svišč, baldrijan, zlati klobuk,...

Za Pohorje značilna divjad so: jelenjad, srnjad, gamsi in divje svinjei. Prebivalci pa so naselili damjake, ki so se zelo namnožili. Redka sta divji petelin in ruševec, ki živita predvsem na poraščenih vrhovih in v okolici barij. Najdemo pa tudi jereba in druge bolj običajne ptice.

Večji vrhovi Pohorja[uredi | uredi kodo]

Najvišji vrhovi so:

Arheološki ostanki[uredi | uredi kodo]

Človek je bival na Pohorju že v pradavnini. Najbolj znano je arheološko najdišče Poštela nad Razvanjem. Na visokih gomilah so našli predmete iz 6. st. p.n.št., danes se nahajajo v muzeju v Mariboru. Ančnikovo gradišče v Jurišni vasi nad Slovensko Bistrico je iz keltsko-rimskega obdobja. Nad Velikim Tinjem se nahaja Repnikovo gradišče. Kotnikovo gradišče v Turiški vasi je iz starejše železne dobe (7. in 6. stol.p.n.št.). Znan je rimski kamnolom v Bistriškem Vintgarju in v Bojtini. Iz poznoantičnega obdobja so našli ostanke na Brinjevi gori nad Zrečami.

Najdbe iz antične dobe so povezane s potekom jantarske poti Baltik-Jadran (ob jugovzhodni strani Pohorja) in poti, ki je povezovala Panonsko in Celovško kotlino. Rimska poselitev je segala do nadmorske višine okoli 800 m.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Naselje Resnik na Pohorju

Prvi večji val poselitve na območje Pohorja je bil med 12. in 14. stoletjem. Prvi dokumentirani viri so iz 13. stoletja in govorijo o 195 samotnih kmetijah v okolici Vuzenice in na slovenjebistriškem. Konec 14. st. je bil poseljen tudi severni del Pohorja. Zaradi neugodnih razmer so do 17. st. nekatere višje ležeče kmetije opustili.

Danes so za Pohorje značilna manjša razložena naselja z 200 do 300 prebivalci in posamezne kmetije, ob vznožju (Dravograd, Radlje, Vuhred, Vuzenica, Ruše, Limbuš, Zreče, Mislinja, Slovenj Gradec) in na vršajih (Lovrenc na Pohorju, Ribnica na Pohorju, Oplotnica) pa so nastala večja naselja. Na uravnanih terasah so zlasla gručasta naselja Skomarje, Sv. Anton, Sv. Primož, Šmartno na Pohorju. Zgornja meja poselitve je na okoli 1000 m.

Turizem in šport[uredi | uredi kodo]

Umetno zasneženo smučišče na Pohorju
Stara (prvotna) Pohorska vzpenjača, v ozadju Maribor

Znana predvsem zimsko športno rekreacijska središča so: Bolfenk, Bellevue, Areh, Trije Kralji, Ribniška koča, Kope in Rogla. Pozimi so večinoma so uporabljena kot smučišča, del prog je tudi umetno zasnežen. Poleti pa se poleg pohodnikov in kolesarjev predvidene tudi nekatere novejše dejavnosti, poletno sankanje in adrenalinski park. V letu 2009 so na Mariborskem Pohorju zgradili novo krožnokabinsko žičnico, ker se je porušil steber. Pohorje je polno planinskih koč in planinskih poti. Prepredeno je tudi z gozdnimi cestami, ki jih uporabljajo gorski kolesarji in tudi konjeniki.

Na smučarskem stadionu, ki se spušča do vznožja Pohorja, poteka tudi tekma za ženski svetovni pokal v smučanju imenovan Zlata lisica. Ciljna arena je znana tudi kot snežna plaža.

V Zrečah se nahaja termalni vrelec ob katerem je zraslo moderno zdraviliško središče.

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Badovinac, Bogdan; Kladnik, Drago Savinjsko, Celje, Velenje A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1997 (COBISS)
  • Po gorah severovzhodne Slovenije, Vodnik, 2007, ISBN 978-961-6156-75-2
  • Slovenija, pokrajina in ljudje, MK 1998, ISBN 86-11-15033-3

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bistriški vintgar, Občina Slovenska Bistrica, 2000
  • Slovenija, pokrajine in ljudje, Založba Mladinska knjiga, 2001, ISBN 86-11-15033-3