Lovrenc na Pohorju

Za druge pomene glej Lovrenc (razločitev).

Lovrenc na Pohorju Sveti Lovrenc na Pohorju (do 1952)
Jedro s Svetim Lovrencem
Grb
Lovrenc na Pohorju Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°32′17.17″N 15°23′3.71″E
Država	Slovenija
Statistična regija	Podravska
Tradicionalna pokrajina	Štajerska
Občina	Lovrenc na Pohorju
Površina
• Skupno	3,15 km2
Nadm. višina	459 m
Prebivalstvo  (2026)
• Skupno	1.966
• Gostota	620 preb./km2
Časovni pas	UTC+1
• Poletni	UTC+2
Poštna številka	2344 Lovrenc na Pohorju
Zemljevidi	Najdi.si Geopedia

Lovrenc na Pohorju (do leta 1952 Sveti Lovrenc na Pohorju; narečno Šentloranc) je večje, večinoma obcestno naselje v osrčju Pohorja, središče istoimenske občine, ležeče na Lovrenškem polju v Ribniško-Lovrenškem podolju.

Ime

Naselje je dobilo ime po zavetniku domače cerkve – svetem Lovrencu. Leta 1952 je bilo na osnovi povojnega Zakona o imenih krajev in oznakah trgov, ulic ter zgradb ime naselja skrajšano iz »Sveti Lovrenc na Pohorju« v le »Lovrenc na Pohorju«.

Opis

Naselje se razteza ob vodnatem potoku Radoljna, ki je omogočil zgodnejši razvoj poselitve in industrije. Njegovo jedro leži ob prometno pomembni cesti Ruta–Puščava–Lovrenc–Pesek–Oplotnica, v bližini pa sta zaselka Kurja vas ter novejši soseski Na Puši in Gaberca.

Kraj leži na nadmorski višini med 350 in 500 metri. Obdan je z obsežnimi gozdovi, ki so zaznamovali gospodarski razvoj območja. V okolici se raztezajo označene poti, ki vodijo na pohorske vrhove, kot so Klopni vrh (1335 m), Rogla (1517 m) ter do Lovrenških jezer (ok. 1520 m).

V kraju se prepletajo industrijska, kmetijska in turistična dejavnost. Naselje je znano po tradicionalni pohorski arhitekturi, kjer so še vidne starinske hiše z napušči, kamnoseški portali in fasade iz 18. stoletja.

Zgodovina

Srednji vek

Začetki Lovrenca na Pohorju segajo daleč v zgodnji srednji vek, Kamnita sekira najdena na Činžatu pa je očiten znak, da je bila tu naselitev že mnogo prej. Najstarejši pisni vir o območju sega v leto 1091, ko je grof Engelbert Spanheim posest ob potoku Radoljni podaril prvemu opatu šentpavelskega benediktinskema samostana na Koroškem Wecelinu. Spanheimska darilna listina je tudi prvi pisni dokument, ki je povezan z območjem današnjega Lovrenca. Sprva se je kraj imenoval po potoku Radoljna, in sicer Radimlje. V listinah do sredine 13. stoletja zasledimo ime v različnih oblikah: Radimlahc, Redmil, Radmil, Radmilach. Vendar je bila dolina poseljene že pred tem, z redkimi pastirji, ki so prišli iz Radelj. Samostan je imel v tistem času pomembno vlogo pri poselitvi in gospodarskem razvoju Pohorja. Na današnjem območju Lovrenca je ustanovil majhen samostan ter začel spodbujati naseljevanje in obdelavo zemlje. Prav samostan je vplival na razvoj kraja, saj so menihi poleg duhovnega dela skrbeli tudi za širjenje kmetijstva, gozdarstva in obrti.

Prvotna cerkev sv. Lovrenca, po katerem kraj nosi ime, je stala že ob koncu 11. stoletja in se prvič pisno omenja leta 1184. Lovrenc je je okoli leta 1184 ali 1191 postal samostojna župnija, ki je ostala pod upravo šentpavelskega samostana do njegove ukinitve leta 1782.

V 12. stoletju se je okoli na novozgrajene samostanske podružnice začelo oblikovati naselje. Sprva so kraj, zaradi nepomembne prometne vloge in značilnosti takratne pokrajine, imenovali Sv. Lovrenc v puščavi.

V začetku 13. stoletja je kraj pridobil tudi trške pravice. Leta 1222 mu je vojvoda Leopold III. podelil pravico do sejma in omejene trške svoboščine, kar je pomenilo pomemben korak v razvoju kraja kot lokalnega gospodarskega središča. Iz teh časov je znan tudi prvi popis prebivalstva kraja.Kljub temu Lovrenc ni doživel močnega razvoja, saj je bil odmaknjen od glavnih prometnih poti, ki so potekale ob reki Dravi. Kmetijstvo in gozdarstvo sta bila glavna vira preživetja, obrtne dejavnosti pa so se počasi razvijale v povezavi s samostanom.

Srednji vek so zaznamovali tudi vojske in plenjenja. Lovrenc je večkrat trpel zaradi sporov med okoliškimi fevdalnimi gospodstvi- limbuških in vuzeniških gospodov. Leta 1407 je Oton Pergauer, oskrbnik Celjskih grofov na Muti požgal grad na Fali, dravski brod ter upravni dom v Lovrencu, vključno s cerkvijo in trgom. Uničenje je bilo tako obsežno, da so morali ponovno zgraditi cerkev in obnoviti samostan. Obnova pod vodstvom opata Ulrika, ki je v naslednjih letih zgradil novo cerkev in utrdil obrambni zid, ki je odigral pomembno vlogo v 15. stoletju v času turških vpadov.

Novi vek in 19. stoletje

V novem veku je Lovrenc na Pohorju ohranil pomen trškega središča. Ko je bil šentpavelski samostan leta 1782 ukinjen, so njegova posestva in cerkvene pravice prešle v upravo koroškega verskega sklada. Kljub temu so se gospodarske dejavnosti v 18. in 19. stoletju hitro razvijale. Lesna industrija, železarstvo in steklarstvo so postali osrednji stebri lovrenškega gospodarstva. V 18. stoletju je v okolici Lovrenca delovala železarska topilnica na Rdečem bregu, ki je predelovala železovo rudo iz pohorskih tal. V bližini je bila postavljena tudi visoka peč Ferdinanda barona Rasta, ki pa so jo opustili sredi 19. stoletja, ko je železarska proizvodnja začela zamirati.

Največji gospodarski razcvet je kraju prinesla steklarna, ustanovljena leta 1834. Izdelovali so kakovostno steklo za domačo in tujo rabo, kraj pa je zaradi tega doživel gospodarski in kulturni razcvet. Na te čase danes spominjajo krajevna imena, kot sta Glažuta in Glaževca, poimenovana po nekdanjih steklarnah.

Poleg steklarstva so pomembno vlogo igrale žage, kovačije, mlin in usnjarna, ki so izkoriščale Radoljne. Trg je imel tudi sejemske pravice, kar je omogočilo trgovanje z okoliškimi kraji. Izvozili so predvsem les in sadje, zlasti jabolka, ki so jih prodajali v Avstrijo.

V drugi polovici 19. stoletja je v Lovrencu zaživel narodni preporod. Leta 1861 je bila ustanovljena slovenska čitalnica, ki je imela pomembno kulturno. Lovrenčani so se borili proti prevladi nemških tržanov in poskušali ohraniti slovensko identiteto v gospodarskem in kulturnem življenju.

Ob koncu stoletja je Lovrenc še vedno ohranjal videz živahnega trga z več obrtnimi delavnicami, gostilnami in sejmi, čeprav so se nekateri prebivalci začeli izseljevati v dolino in večja mesta.

20. stoletje

Med drugo svetovno vojno je bil Lovrenc pomembno središče odporniškega gibanja na Pohorju. Že leta 1941 je bila v kraju ustanovljena prva uporniška skupina, ki je pripravljala napad na nemško posadko, vendar je bila izdana in več članov je bilo ustreljenih v Mariboru. Med padlimi borci je bil tudi Štefan Vresnik, v čigar spomin danes stoji spomenik ob njegovi rojstni hiši. Kljub temu so se partizanske akcije nadaljevale. Ruška četa je leta 1942 uničila Lešnikovo žago, enote Pohorskega odreda in Zidanškove brigade pa so izvajale številne napade v okolici. V noči na 23. avgust 1944 je Šercerjeva brigada uničila nemško postojanko v Lovrencu in zaplenila veliko orožja. Po tem dogodku je bil kraj do novembra istega leta osvobojen, nakar je sledila velika nemška ofenziva.

Po vojni so v Lovrencu zgradili spomenik 36 padlim borcem in uredili skupni grob žrtev fašizma na pokopališču.

V povojnih letih je Lovrenc doživel hitro industrializacijo. Na osnovi tradicionalnih obrti so se razvile večje industrijske enote, med njimi Tovarna kos in srpov, žaga, zabojarna in obrat podjetja Marles, ki je izdeloval montažne hiše.

V 60. in 70. letih 20. stoletja se je začela razvijati tudi turistična dejavnost. Ustanovljeno je bilo turistično društvo, zgrajeni so bili penzion Jelen, restavracija Pohorje, športna igrišča, sankališča in smučišča. Kraj je postal znan kot pohorsko letovišče s številnimi možnostmi za rekreacijo.

Ob koncu stoletja je Lovrenc ohranil svoj industrijski značaj, a se je vse bolj usmerjal tudi v trajnostni turizem in ohranjanje naravne dediščine.

Prebivalstvo

Priseljevanje

Za poselitev je bilo kmetijstvo gospodarska osnova, ki je kazala človeku pot na Pohorje ter ga učila, da je krčil gozd in se postopoma udomačil zelo zgodaj na pohorskih nižinah in višinah. Sam potek naseljevanja je še malo proučen. Kamnita sekira najdena na Činžatu, dokazuje, da so tu ljudje bivali že v kameni dobi. Ugotovljeni so tudi sledovi rimskih cest, ki vodijo visoko na Pohorje, kjer so izkoriščali pohorske kamnolome.

Prvi naseljenci Lovrenške doline so bili kmetje s Koroške, kar se še danes pozna v mehki koroški govorici. Do 13. stoletja je kraj doživljal hitro preobrazbo z močno kolonizacijo. Vse več priseljencev je prihajalo iz Koroške. V 14. stoletju se je z razmahom ovčereje razširil naselitveni prostor v še višje lege Pohorja. Novi živinorejsko-ovčarski kmetijski obrati, imenovani srnice ali švajge, so omenjeni tudi na Kumnu.

Lovrenc na Pohorju v 1920. letih

Čeprav so možnosti za kmetovanje tod razmeroma ugodne, je glavna gospodarska dejavnost industrija, ki se je v pretelkosti razvila zaradi razpoložljive vodne sile in lesa iz okoliških gozdov. V 19. stoletju so se pojavili začetki industrializacije. Najmočnejšo vlogo je v tem obdobju imelo steklarstvo. Bogate zaloge lesa, razpoložljive vodne sile Radoljne, kremenčevega peska v tonalitih plasteh, dovoz apnenca z južne strani Pohorja, transport po Dravi, rudarstvo, oglarstvo, železarstvo... Vse to je narekovalo na vedno večji pretok ljudi v Lovrenc. Priselili so se številni Nemci z Bavarske, ki so postali lastniki gozdov, žag, lesne trgovine, steklarne in obrtnih delavnic. Prebivalstvo je vse do leta 1910 naraščalo. V letih 1910-1931 pa se je pokazal izreden padec v številu naseljencev. Nenaden preobrat je povzročilo prenehanje obratovanja nekaterih obrtnih delavnic, svoj davek pa je terjala tudi prva svetovna vojna. Vsa kasnejša desetletja pa je število prebivalcev naraščalo. Leta 1981 je imel Lovrenc okoli 2000 prebivalcev, danes pa jih že šteje več kot 3000.

Iz tradicije žag, kovačij, usnjarne, steklarne in talilnice železove rude, ki so jo zaprli sredi 19. stoletja, sta nastala tovarna kos in srpov in lesnopredelovalni obrat s prizvodnjo montažnih hiš.

Spreminjanje števila prebivalcev v Lovrencu v obdobju 1869 do 2025

leto	1869	1881	1890	1900	1910	1931	1948	1953	1961	1971	1981	1991	2002	2010	2015	2020	2025
število preb:	1096	1100	1155	1213	1278	1116	1428	1603	1717	1884	2045	2019	2000	1983	2002	1920	1926

Starostne kategorije prebivalstva v Lovrencu so v letu 1981 bile: delež mlade kvote prebivalstva do 15 let je znašal 25,8%, produktivne 59,9% in najstarejše kategorije do 60 let, 14,3%. tudi razmerje med aktivnim in vzdrževanim prebivalstvom se je spreminjalo skozi desetletja. V letu 1961 je bila tretjina aktivnega prebivalstva zaposlena v industriji, nekoliko manj v kmetijstvu in gozdarstvu. Tudi v trgovini je bila zaposlenost visoka. Do leta 1971 se pokaže še večji priliv aktivnega prebivalstva v industriji, ki se stopnjuje v leto 1981. Prebivalci so začeli iskati zaslužek v bližnjih večjih središčih, kjer je bila možna zaposlitev v naglo razvijajoči industriji. K temu je pripomogla tudi boljša prometna povezava do kraja. Delež zaposlenih se je povečal tudi v drugih dejavnostih, predvsem v gradbeništvu, prometu, kulturi, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu ter v družbeno-političnih dejavnostih.

Tabela prikazuje aktivno prebivalstvo po dejavnosti v letih 1961, 1971 ter 1981:

Panoge dejavnosti	1961	1971	1981
Industrija in rudarstvo	302	362	501
Kmetijstvo	60	46	27
Gozdarstvo	90	74	51
Gradbeništvo	21	23	31
Promet in zveze	11	27	30
Trgovina	52	48	50
Gostinstvo in turizem	1	48	11
Obrt	41	33	24
Stnovanjsko-komunalne dejavnosti	4	2	2
Izobraževanje, kulturne dejavnosti	23	42	40
Zdravstvo, socialno varstvo	4	42	39

Šolstvo in izobrazba

Šolstvo

Prvi šolski pouk je bil organiziran leta 1809 v zasebni hiši, kjer so otroci dobivali osnovno izobrazbo in verski pouk. 1821 je bila uradno ustanovljena osnovna šola s šestimi oddelki. Pouk je obsegal branje, pisanje, računanje in osnovni verski nauk. Leta1825 je bila zgrajena prva namensko šolska stavba v Lovrencu, ki je služila kot centralna šolska ustanova trga. V tem času so se šole pogosto povezovale z narodnim prebujanjem Slovencev, zlasti preko bralnic in zadružnih dejavnosti. Šola je postala središče kulturnega in narodnega življenja. Leta 1897je bil zgrajen obsežen šolski objekt, ki je bil v 20. stoletju večkrat adaptiran da bi zadostil potrebam rastočega števila otrok. V času med obema svetovnima vojnama je šola delovala tudi kot partizanska šola in kraj za skrivne aktivnosti upornikov. V povojnem času so v šoli uvedli sodobne učne metode, razširili program za tehnično in gospodinjsko izobraževanje ter omogočili sodelovanje v različnih kulturnih in športnih dejavnostih.

Izobrazba prebivalstva

Zanimiv kazalec napredka je izobrazbena struktura prebivalstva. Gospodarske dejavnosti zahtevajo vedno več kvalificiranega kadra, s tem pa je povezana zahteva po ustrezni šolski izobrazbi prebivalcev. Vedno večje je število ljudi z ustrezno izobrazbo in vedno manj z nedokončanimi razredi osnovne šole.

Spremembe so nastajale tudi v številu in tipu gospodinjstev. Leta 1948 je bilo v kraju zabeleženih 404 gospodinjstev, leta 1981 608, 1991 pa že več kot 1000 gospodinjstev. V zadnjem času pa se ponovno kaže zanimanje za zemljo, vračanje na domačije... Še največ Lovrenčanov pa poleg služb kmetuje doma.

Spodnje tabele prikazujejo prebivalstvo od 15. leta po šolski izobrazbi za leta 1961, 1971 ter 1981.

1961:

		Brez šol	4.razred OŠ	osnovna šola	Kv VKV	gimnazija	višja šola	fakulteta	neznano
Skupaj	1360	150	895	102	165	28	7	6	7
%	100	11	65.8	7.5	12.1	2.1	0.5	0.5	0.5

1971:

		Brez šol	4. razred OŠ	osnovna šola	Kv VKV	gimnazija	višja šola	fakulteta	neznano
Skupaj	1567	135	641	455	236	72	13	6	9
%	100	8.6	40.9	29	15	4.6	0.9	0.4	0.6

1981:

		Brez šol	4. razred OŠ	osnovna šola	Kv VKV	gimnazija	višja šola	fakulteta	neznano
Skupaj	1520	19	39	922	363	141	19	16	1
%	100	1.2	2.6	60.7	23.9	9.3	1.2	1	0.1

Gospodarstvo

V Lovrencu se je poleg kmetijstva (83 mlinov) uveljavilo še fužinarstvo (za tri fužine so posekali vse bukove gozdove - zato je danes Pohorje pretežno iglasto; iz ene izmed fužin je nastala tovarna kos in srpov), lesarstvo (108 žag), splavarstvo (splavarji so svojemu zavetniku sv. Miklavžu leta 1754 v trgu postavili znamenje), steklarstvo (17 glažut).

Danes se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi, med njimi tudi z čebelarstvom. Leta 2011 je Čebelarsko društvo Lovrenc praznovalo 90 let.

Obrt

Način življenja v 19. stoletju je bil tak, da so ljudje delali le za lastne potrebe. Nekmečka opravila obrtne narave so zato posebej priučeni ljudje opravljali na domu naročnika. Podatki o obrtnikih so zelo skopi. Za leto 1843 navaja vir, da je bilo v Lovrencu 11 obrtnikov. V opisu lovrenškega trga je navedeno, da bi naj leta 1840 bile v Lovrencu dve gostilni in da so najštevilnejši trški obrtniki mlinarji, krojači in čevljarji, bili združeni v cehe. Zaradi zaprtosti trga je bil splošni videz, da ni bilo razvito ne obrtništvo in ne trgovina. Začetek 20. stoletja lahko ocenimo kot zlato dobo lovrenške obrti.

Sakralni objekti

V Lovrencu na Pohorju in njegovi neposredni okolici stoji več pomembnih sakralnih stavb, ki odražajo večplastno zgodovino naselitve, verskega življenja in umetnostnega razvoja. Najstarejši sakralni objekti segajo že v 11. stoletje.

Župnijska cerkev sv. Lovrenca

Župnijska cerkev sv. Lovrenca, zaščitnika kraja, stoji na vzpetini nad trgom in je osrednji verski spomenik Lovrenca na Pohorju. Njeni začetki segajo v konec 11. stoletja, ko je tu stal majhen samostan šentpavelskega reda. Prvotna cerkev, omenjena že leta 1184, je bila zgrajena v romanskem slogu. Skozi stoletja je bila večkrat prezidana – po uničenju v požaru leta 1407 je bila cerkev ponovno postavljena, nato pa leta 1766 temeljito prenovljena v baročnem slogu, ki ga ohranja še danes.

V notranjosti cerkve se nahaja bogata baročna oprema iz tretje četrtine 18. stoletja. Pri tem je pomembno delo mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja, ki je ustvaril večino oltarjev in prižnico. Glavni oltar je posvečen sv. Lovrencu. Med stranskimi oltarji izstopa oltar sv. Boštjana, postavljen v spomin na kugo iz leta 1680. V cerkvi je ohranjen tudi lep baročni prižnični stolp, bogato okrašen s pozlato, ter orgle, ki so bile v 19. stoletju večkrat obnavljane.

Cerkev obdaja nekdanji taborni zid, ki je nekoč služil obrambi pred turškimi vpadi in roparskimi napadi. Zid so porušili leta 1867, vendar so ohranjeni njegovi ostanki v okolici cerkvenega obzidja.

Cerkev sv. Križa

Cerkev sv. Križa stoji sredi trga in predstavlja pomemben arhitekturni in kulturni spomenik Lovrenca. Prvič se omenja že leta 1381. Sedanja stavba izvira iz leta 1659, medtem ko je zvonik dodan na začetku 18. stoletja. Cerkev je bila dvakrat uničena v požarih, po katerih so jo domačini vedno znova obnovili. Na to spominja znamenita slika sv. Florijana, naslikana leta 1776 po naročilu trškega sveta. Na njej je upodobljen Lovrenc v svoji prvotni podobi iz časa Marije Terezije – s trgom, lesenimi hišami in tipičnim pohorskim ozadjem. Avtor slike je bil Jožef Görzler, eden pomembnejših štajerskih slikarjev 18. stoletja. Notranjost cerkve odraža značilnosti poznega baroka.

Cerkev sv. Radegunde

Na južnem robu naselja stoji cerkev sv. Radegunde, ki je bila prenovljena in preoblikovana leta 1688 ter ponovno leta 1868, ko so leseni strop zamenjali z opečnim obokom. Cerkev sv. Radegunde je bila nekoč pomembna romarska točka za prebivalce iz okoliških vasi in pohorskih zaselkov. Posvečena je sv. Radegundi, frankovski kraljici in svetnici, ki je simbol krščanske dobrote in skromnosti.

Kapela sv. Miklavža

Na glavnem trgu stoji kapela sv. Miklavža, postavljena med letoma 1754 in 1825. Njena gradnja je povezana z dravsko splavarsko tradicijo, saj je bil Lovrenc nekoč sedež flosarskega ceha. Splavarji, ki so po Dravi vozili les in pohorske izdelke do Maribora in naprej, so sv. Miklavža častili kot svojega zavetnika in zaščitnika na vodnih poteh. V kapeli se nahaja kamnita plastika sv. Miklavža, delo kiparja Filipa Strauba, enega vodilnih štajerskih kiparjev 18. stoletja.

Kapela Marije Sedem žalosti

Na pokopališču, ki je bilo leta 1866 prestavljeno z okolice župnijske cerkve na sedanjo lokacijo, stoji kapela Marije Sedem žalosti, zgrajena leta 1868. Gre za manjšo, a umetnostno bogato kapelo v neogotskem slogu, posvečeno Devici Mariji v njenih sedmih žalostih.

Viri in literatura

• Hölder, Alfred (1883). Special Orts-Repertorium von Steiermark / Obširen imenik krajev na Štajerskem. Special Orts-Repertorien der im Österreichischen Reichsrathe vertretenen Königsreiche und Länder (v nemščini in slovenščini). Vol. 4. Cesarskokraljeva centralna statistična komisija. COBISS 30238209.  
• Hölder, Alfred (1894). Special Orts-Repertorium von Steiermark / Specijalni repertorij krajev na Štajerskem: neubearbeitung auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. December 1890 / na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890. Special Orts-Repertorien der im Österreichischen Reichsrathe vertretenen Königsreiche und Länder (v nemščini in slovenščini). Vol. 6. Cesarskokraljeva centralna statistična komisija. COBISS 30238209.  
• Krušič, Marjan (2009). Slovenija: turistični vodnik. Založba Mladinska knjiga. COBISS 244517632. ISBN 978-961-01-0690-6.
• Leksikon občin kraljestev in dežel zastopanih v državnem zboru. Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900. Vol. 4. Cesarskokraljeva dvorna statistična komisija. 1906. COBISS 13067874.  
• Radovanovič, Sašo (1996). Podravje, Maribor, Ptuj A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka. Pomurska založba, Murska Sobota. COBISS 40212481. ISBN 86-7195-219-3.
• Specialni krajevni repetorij za Štajersko. Specialni krajevni repertorij avstrijskih dežel. Vol. 4. Cesarskokraljeva dvorna in državna tiskarna. 1918. COBISS 41666305.
• Zupan, Guido, ur. (1937). Krajevni leksikon dravske banovine: krajevni repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in tujskoprometnimi podatki vseh krajev dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona dravske banovine. COBISS 17618945.
• Savnik, Roman, ur. (1976). Krajevni leksikon Slovenije: repertorij z uradnimi, topografskimi, zemljepisnimi, zgodovinskimi, kulturnimi, gospodarskimi in turističnimi podatki vseh krajev Slovenije. Ljubljana: Državna založba Slovenije. COBISS 18172417.
• Orožen Adamič, Milan; Perko, Drago; Kladnik, Drago, ur. (1995). Krajevni leksikon Slovenije. Državna založba Slovenije. COBISS 36607233. ISBN 86-341-1141-5.  

Glej tudi

• Župnija Lovrenc na Pohorju
• seznam naselij v Sloveniji

Zunanje povezave

• Občina Lovrenc na Pohorju
• Lovrenčan - Lovrenška spletna stran namenjena predstavitvi dejavnosti društev in posameznikov, ohranjanju dediščine, razmišljnjem in promociji lepot kraja