Vuzenica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vuzenica
Vuzenica is located in Slovenija
Vuzenica
Vuzenica
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°35′47.97″N 15°10′7.59″E / 46.5966583°N 15.1687750°E / 46.5966583; 15.1687750Koordinati: 46°35′47.97″N 15°10′7.59″E / 46.5966583°N 15.1687750°E / 46.5966583; 15.1687750
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Koroška regija
Tradicionalna pokrajina Koroška (pokrajina)
Občina Vuzenica
Površina
 • Skupno 2,9 km2
Nadmorska višina 364,9 m
Prebivalstvo (2017)[1]
 • Skupno 1.532
 • Gostota 530 preb./km2
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 2367 Vuzenica
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).
Vuzenica - Trško jedro
Lokacija Občina Vuzenica
RKD št. 8136 (opis enote)[2]
Razglasitev NSLP 16. september 1995

Vuzenica je naselje, središče občine Vuzenica.

Opis kraja[uredi | uredi kodo]

Vuzenica je gručasto naselje ob naplavini potoka Cerkvenica, idilično položeno ob desnem bregu reke Drave. Odlikuje ga sloves najstarejših krajev v Dravski dolini, saj se prvič omenja kot vasica leta 1238 in nato 1288 kot trg. Naselje se je razvilo v dveh delih, kot starejši Zgornji trg in mlajši, Spodnji trg.

Nekdaj so tu splavarji splavili »flose«, prevozniki pa so po Dravi veselo tovorili. O nekdanji slavi Vuzenice, še danes pričajo ostanki starega Pistrovega gradu, kjer je živel in slikal Oskar von Pistor, ter tudi cerkev Svetega Nikolaja, v kateri je bil župnik, znani pesnik in narodni buditelj kasnejši škof Anton Martin Slomšek.

Najbolj živahno je v času Vuzeniških dni in ob sejmih, kjer se zbere večina Vuzeničanov in »kakšno reče«.

V Vuzenici so čudoviti sprehodi po Vuzenici sami, ter po sosednjih Dravčah, Šentjanžu nad Dravčami, Sv. Primožu na Pohorju ter Svetemu Vidu.

Zgodovina Vuzenice[uredi | uredi kodo]

Vuzenica se prvič omenja leta 1238, kasneje leta 1288 pa kot trg. To je eden najstarejših krajev v dravski dolini. Zgodovinska znamenitost je vuzeniški »Pistrov« grad, kjer se je zvrstilo veliko lastnikov, ki so pripadali manj pomembnejšemu plemstvu v Sloveniji. Zadnji lastnik tega mogočnega gradu, je bil slikar Oskar von Pistor,po katerem je grad dobil tudi ime, ki je ustvarjal v stolpu gradu in je prav v Vuzenici naslikal nekaj svojih najlepših del. Grad je propadel zaradi požara, ki je uničil večji del gradu, katerega so kasneje tudi delno obnovili. Grad je 20 let pozneje spet zagorel in uničil skoraj celoten objekt. Njegove ostanke lahko še vedno občudujemo. Do njih nas pripelje lepa gozdna učna pot.

Vuzenico bogatijo tudi razni sakralni spomeniki.

Iz dediščine preteklosti in kmečkega življenja so znani mešani, živinsko-kramarski sejmi, katere lahko obiščemo še danes.

V Vuzenici najdemo tudi razne tesane stavbe, s številnimi okrasnimi detajli, ki so spomenik ljudskega stavbarstva in priča bivalne kulture, kot so na primer Poberska bajta, Levkova domačija in dimnica pri Sabodinu, ki stojijo še danes in so v ponos Vuzeničanom in vuzeniški zgodovini.

Točka odličnosti[uredi | uredi kodo]

Nad Zgornjim trgom stoji Novi grad ali kot mu Vuzeničani rečejo »Štok«, nad njim pa se je od razvalin Starega gradu ohranil predelan renesančni vhodni stolpič s strelnimi linami in sledovi dvižnega mostu. Ob lokalni cesti Vuzenica - Vuhred, stoji razgledna cerkev Device Marije na Kamnu. V starem naselbinskem jedru se nahaja župnišče in cerkev Sv. Nikolaja. V cerkvi so srednjeveški nagrobniki in tabla z imeni župnikov od leta 1045 naprej. V Župnišču je stalna razstava posvečena nekdanjemu vuzeniškemu župniku Antonu Martinu Slomšku.

Vuzeniške ustanove[uredi | uredi kodo]

Cerkev Svetega Nikolaja[uredi | uredi kodo]

Vuzeniška cerkev, postavljena sredi vasi v dolini nad desnim bregom Drave pod severnimi obroki Pohorja, na prvi pogled učinkuje kot vitka gotska zgradba z dominantnim zvonikom s korenasto konico in izstopajočim gotskim prezbiterijem. Cerkev je, skupaj z župniščem, ena najbolj prepričljivih srednjeveških župnijskih centrov pri nas.

Jedro sedanje cerkve je verjetno častniška romanska enoladijska cerkev z vzhodnim zvonikom. Bila je cerkev vuzeniških gospodov, postavljena pred sredino 13. stoletja, saj je bila prvič posredno omenjena že leta 1238. Staro cerkev so v romanskem obdobju(1254) podaljšali in dvignili ter premaknili romanski stopničasti portal. Prvotne cerkve niso le podaljšali in v več gotskih fazah obokali. V 19. stoletju so jo znova dvignili in smel se je zaključiti zvonik nad starim prezbiterijem.

Romanska posebnost, ohranjena v jedru cerkve, so vogalni stebriči na konzolah. Verjetno so bili nekoč podpora križnega oboka z izstopajočimi rebri, oboka oltarnega prostora.

Posebnost župnišča je dekorativno poslikan strop in z različnimi napisi ter motivi okrašen lesen strop, datiran leta 1653.

Hidroelektrarna Vuzenica[uredi | uredi kodo]

Gradnja elektrarne se je začela jeseni leta 1947. Pomanjkanje delovne sile, mehanizacije in denarja so bili razlogi, da je gradnja elektrarne presega načrtovane roke. V elektrarno Vuzenica so vgradili prvo slovensko Kaplanovo turbino, ki jo je izdelal Litostroj. Prvi agregat je pričel obratovati ob koncu leta 1953, dokončana pa je bila šele leta 1957.

Z zajezitvijo reke Drave je nastalo akumulacijsko jezero dolžine 11,9km, ki sega do hidroelektrarne Dravograd. Vsebuje 7,1 mio m³ vode, od katere se lahko izkoristi 1,8 mio m³ za proizvodnjo električne energije. V strojnični etaži elektrarne je še prostor za mrežni transformator, ki je s 110 kV povezan z zunanjim stikališčem. Štiri pretočna polja širine 18,75 m zapirajo kljukaste železne zapornice, sestavljene iz dveh tabel, ki zmorejo skupaj prepustiti do 5600m³/s vode. Na jezovni zgradbi je portalni žerjav, katerega uporabljajo za dviganje in spuščanje težjih delov opreme. Na platoju nad elektrarno v oddaljenosti 200 m je zunanje 110 kV stikališče z dvojnimi zbiralkami, šestimi daljnovodi in tremi generatorskimi polji.

Znane osebnosti Vuzenice[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil 12. februar ja v Mozirju. Otroška leta je preživel na Rečici ob Savinji. Bil je sin rezbarja, pozlatarja in kiparja. Od leta 1926 do 1935 je hodil v višjo narodno šolo. Po končani osnovni šoli, je bil sprejet na takratno srednjo tehnično šolo za oblikovanje, smer kiparstvo, v Ljubljani, vendar je zaradi težkih socialnih razmer ni imel možnosti šolanja, tako se je učil pri očetu. Ko sta z očetom obnavljala cerkev v Šentjanžu pri Dravogradu se je odločil za delo tkalca v Tekstilni tovarni v Otiškem vrhu. Leta 1944 je moral oditi v partizane. Po vojni je vse do invalidske upokojitve, delal na odgovornih delovnih mestih v občinski upravi, podjetju in kulturi.

Leta 1947 se je preselil v Vuzenico. Najprej je začel kot slikar in grafik, vendar je kmalu spoznal, da je njegova ustvarjalna moč v odpornejšem materialu. Leta 1976 je postal član Društva slovenskih likovnih umetnikov. V tridesetih letih likovnega ustvarjanja je imel Janko Dolenc okoli 60 samostojnih razstav in je sodeloval na okoli 90 skupinskih razstavah. Vuzenici je Janko Dolenc pustil veliki pečat. Ko se peljemo skozi Vuzenico lahko občudujemo nekatera njegova dela. Največ pa jih je v zdravstvenem domu, osnovni šoli ter v vrtcu.

Izvor krajevnega imena[uredi | uredi kodo]

Ime kraja je verjetno izpeljano iz besede (v)ǫzenь, ta pa iz (v)ǫziti v pomenu 'ožati', kar se v tem pomenu ohranja v cerkvenoslovanski besedi ǫziti. Če je domneva pravilna, je ime kraja bližnje sorodno s češkim krajem Uzenice (Češko naselbinsko ime navaja in izvaja iz te besede iz katere je tvorjena imenovana beseda úžiti 'ožiti, stiskati'). Druga imenotvorna možnost je izvajanje iz prvotnega (v)ǫziníca, kar bi bila izpeljanka iz občnega imena (v)ǫzniná v pomenu ožina. Ne glede na tvorbo je naselje poimenovano po svoji legi, po ozki ravnici med Dravo in Pohorjem.[3]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Prebivalstvo po naseljih, podrobni podatki, Slovenija, 1. januar 2017". Statistični urad Republike Slovenije. 6. junij 2017. Pridobljeno dne 7. junija 2017. 
  2. ^ "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 8136". Register kulturne dediščine, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). 
  3. ^ Snoj, Marko (2009). Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Založba Modrijan.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]