Hočki potok

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Hočki potok
Izvir na Hočkem Pohorju
46°30′7.64″N 15°33′35.09″E / 46.5021222°N 15.5597472°E / 46.5021222; 15.5597472
Izliv v Polanski potok
46°29′32.46″N 15°40′34.54″E / 46.4923500°N 15.6762611°E / 46.4923500; 15.6762611Koordinati: 46°29′32.46″N 15°40′34.54″E / 46.4923500°N 15.6762611°E / 46.4923500; 15.6762611
Države porečja Slovenija
Dolžina 9 km
Nadmorska višina izvira 1040 m
Nadmorska višina izliva 265
Geopedia vodotok Hočki potok

Hóčki pôtok je potok na vzhodnem Pohorju. Začne se v plitvi kotanji visoko pod vršnim slemenom Pohorja in teče sprva po strmi gozdnati grapi. V tem delu se vanj z obeh strani stekajo kratke stranske grape, nad Zgornjimi Hočami pa se mu strmec zmanjša in nadaljuje svoj tok po sprva ozkem, nato širšem dolinskem dnu. Zgornji del porečja je v metamorfnih kamninah, predvsem v gnajsu.[1][2]

Pri Spodnjih Hočah doseže potok ravnino Dravskega polja in od tu naprej teče po dveh umetnih strugah, ki so jih uredili ob izgradnji štajerske avtoceste. Od jezu nad Spodnjimi Hočami teče t. i. Spodnji Hočki potok sprva po stari strugi skozi Spodnje Hoče, nato proti jugu, pod avtocesto in vzdolž nje do avtocestnega razcepa Slivnica, kjer se izliva v umetno strugo Polanskega potoka. Severni tok (Novi Hočki potok) teče po umetni strugi proti severovzhodu, nato severno od Bohove, kjer se mu pridružita Pivolski in Radvanjski potok. Vzhodno od avtoceste se del vode izgublja v dravski prod (Bohovski ponikalnik), struga pa se obrne proti jugu in se južno od Rogoze združi z umetno strugo Polanskega potoka. Ta struga je namenjena predvsem prevajanju visokih voda in s tem preprečevanju hudourniških poplav.[3]

Hočki potok v Spodnjih Hočah leta 1960

Hočki potok je bil nekoč zelo pomemben vir energije in je poganjal številne žage in mline. Ta pomen se kaže tudi v starem imenu zanj, saj so ga kljub majhnosti imenovali Reka oziroma Hočka reka.[4][5] Spodnji tok potoka so domačini že v preteklosti spremenili: glavnina potoka je tekla po izgonu proti Bohovi in se izgubljala v prod Dravskega polja v gozdu vzhodno od vasi, od njega pa se je cepilo več manjših umetnih rokavov, po katerih so dovajali vodo na bližnje travnike,[6] kar je Franjo Baš opisal takole: »Hočka Reka se v Hočah razcepi; ena tretjina vode teče skozi Bohovo ter namaka ledine na vzhodu od vasi in severno od Rogoze, kjer izgine na Stari vasi; ostali dve tretjini oddasta pri hočki cerkvi del vode Spodnji Reki za napajanje travnikov na jugu od hočkega kolodvora, z glavno strugo pa namakata Hočko polje, dosežeta oba rogoška ribnika, nato pa se izgubita na ledinah za Rogozo.«.[7]

Dolina ob zgornjem in srednjem toku je vključena v območje Natura 2000 (Pohorje). V plitvi dolinici pod Pivolo so bili nekdaj ribniki hompoškega gradu, danes pa je to zavarovan zoološki naravni spomenik Pivola – ribnik.[8]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Osnovna geološka karta 1:100.000, list L 33-56 in L 33-44 (Maribor in Leibnitz). Beograd: Zvezni geološki zavod. 1988. COBISS 4525101. 
  2. Mioč, Pero; Žnidarčič, Miro (1989). Osnovna geološka karta 1:100.000, tolmač za lista Maribor in Leibnitz. Beograd: Zvezni geološki zavod. str. 17. COBISS 33765677. 
  3. Kaligarič, Simona (1995). "Vpliv obvoznice Maribor na vodno okolje" (PDF). Mišičev vodarski dan 1995, zbornik referatov (Maribor: Vodnogospodarski biro Maribor): 46. Pridobljeno dne 1. februarja 2018. 
  4. Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana: Uprava Krajevnega leksikona Dravske banovine. 1937. str. 412. COBISS 17618945. 
  5. Baš, Franjo (1937). "Izgoni na Dravskem polju". Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor: Zgodovinsko društvo v Mariboru) 32: 328. COBISS 20863800. 
  6. "Josephinische Landesaufnahme (1763–1787)". Pridobljeno dne 1. februarja 2018. 
  7. Baš 1937, str. 328.
  8. "Atlas okolja". Pridobljeno dne 1. februarja 2018. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]