Haloze

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Haloze so gričevnato področje z zelo razgibanimi in kratkimi slemeni, ki potekajo v različne smeri (na sliki okoliš Malega Okiča).

Haloze so prometno odročno gričevje v severovzhodni Sloveniji, ob meji s Hrvaško. Raztezajo se od Jelovškega potoka pri Makolah do Zavrča ob meji s Hrvaško. Haloze imajo razgiban relief s strmimi pobočji in ozkimi dolinami, kar je skozi zgodovino močno vplivalo na življenje ljudi, saj so možnosti za obdelovanje omejene. Zaradi slabe podolžne prehodnosti se v Halozah ni razvilo krajevno središče; prevladuje razložena poselitev s številnimi majhnimi naselji, večja naselja so le v dolinah.

Kamninsko podlago večinoma predstavlja lapor, na katerem se je razvila prst, ki je skupaj z ugodnim podnebjem primerna za rast vinske trte. Haloze so tako danes poznane po kakovostnem vinu, čeprav je vinarstvo nekdaj prinašalo le skromen dobiček. Vinorodna območja se nahajajo na vzhodnem delu Haloz, kjer vinogradi pokrivajo približno desetino površin, medtem ko je zahodni del Haloz predvsem gozdnat, saj gozdovi pokrivajo okoli polovico celotnega območja, vinogradi pa le odstotek površin. Meja med obema deloma je dolina potoka Peklača, vendar se razlike vztrajno manjšajo zaradi zaraščanja vinogradov na vzhodnem delu.

Površje in vodovje[uredi | uredi kodo]

Za Haloze so značilna zelo razgibana in kratka slemena, ki potekajo v različne smeri. Vzhodne Haloze so pretežno gričevnate, prevladujejo nadmorske višine od 200 do 400 m in nakloni od 6° do 20°. Proti zahodu pričnejo višine naraščati, med potokoma Peklača in Jesenica presežejo 500 m. Zahodne Haloze so hribovite: hribovje med potokoma Jesenica in Skralsko je višje od 600 m (npr. Jelovice s 623 m). Prevladujejo nakloni med 12° in 30. Samo desetina površja ima naklon pod 6°, četrtina med 6° in 12°. Večje strjene površine vinogradov so pridobili s terasiranjem pobočij.

Haloze so prepredene z ozkimi dolinami, zato je prometno težko prehodno. Samo doline Rogatnice, Jelovškega potoka, Skralske, Jesenice, Peklače in Psičine omogočajo prehode, zato po njih potekajo cestne povezave.

Približno tri četrtine Haloz prekriva lapor, saj so bile od sredine oligocena do pliocena skoraj v celoti preplavljene s plitvim Panonskim morjem, v katerem so se odlagale morske usedline.

Večina padavin odteče po površini, kar pospešuje odnašanje prepereline in izoblikovanje potočnih strug. Potoki izvirajo v gozdnih grapah. Pomembnejši potoki so od zahoda proti vzhodu Jelovški potok, Skralska, Jesenica, Peklača, Rogatnica, Psičina, Bela in Turški potok. Vsi potoki so razmeroma kratki, tj. dolžine okoli 7 km, in se stekajo v Dravinjo. Ob dolgotrajni suši, predvsem poleti, potoki presahnejo, zato je treba vodo dovažati s cisternami; izviri v zahodnem delu so sicer stalnejši in so urejeni v vodnjake. Pomembni so tudi vodnjaki na Dravski ravnini. Vodovodi so napeljani po dolini Bele do Cirkulan, do dolini Rogatnice do Podlehnika in čez Ptujsko goro do Brega.

Podnebje in rastje[uredi | uredi kodo]

Zaradi odprtosti proti vzhodu imajo Haloze subpanonsko celinsko podnebje. Srednja julijska temperatura je 19,5 °C, srednja januarska –1,4 °C, v rastni dobi pa 15 °C; gozdni del Haloz je nekoliko hladnejši od vinorodnega dela. Letno pade okoli 1.000 mm padavin, v rastni dobi okoli 700 mm. Največ padavin je poleti, najmanj pozimi. Količina padavin narača v smeri od vzhoda proti zahodu; take se količina padavin med Cirkulanami in Žetalami poveča za skorajda 100 mm. Snežna odeja je v povprečju debela okoli 30 cm in se obdrži do 50 dni v letu.

Značilni so kisloljubni gozdovi bukev, kostanjev in hrastov, ki pokrivajo večino z gozdom poraslega površja. Takšna sestava je posledica prevlade lapornate podlage z zakisanimi rjavimi prstmi in rendzinami.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]