Donačka gora

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Donačka gora
Donačka gora.JPG
Donačka gora, pogled s hriba Prnek v Rogaški Slatini
Koordinate : 46°15′23″N 15°43′20″E / 46.256271°N 15.72217°E / 46.256271; 15.72217
Višina: 884 m
Gorovje: Karavanke

Donačka gora (tudi Rogaška gora) 884 mnm je gora v vzhodnem delu Slovenije in predstavlja zadnje odrastke Karavank, ki se zaključijo z Ivanjščico in Ravno goro na Hrvaškem.

Donačka gora se iz gričevij ob vznožju strmo dvigne v kratek in oster greben različne višine. Greben je zelo razgleden in je zato priljubljena izletniška točka, predvsem za bližnjo Rogaško Slatino in Rogatec. Starejše ohranjeno ime Rogaška gora ali Rogač je verjetno nastalo iz oblike gore, kot je vidna iz Rogaške Slatine - ostro kamnito sleme, ki kaže z zahodne strani obliko roga. Novejše ime je dobila po cerkvi sv. Donata, zgrajeni med letoma 1720 - 1730, ki leži na južnem obronku gore na nmv 511 m.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Gora je na grebenu zgrajena iz apnencev in kremenovih peščenjakov, podnožje pa sestavljajo mehke terciarne kamnine, pretežno lapor. Poraščena je pretežno z bukovim gozdom. Od živali pa najdemo srnjad, divje prašiče, gamse in najrazličnejše ptice.

V podnožju Donačke gore se nahaja okoli 40 opuščenih kamnolomov kremenovega peščenjaka, ki so ga v preteklih stoletjih uporabljali pri gradnji hiš (portali, stopnice), kapel in za izdelavo kipov, iz njega pa so izdelovali tudi bruse, kar je bila pomembna dejavnost še v prejšnjem stoletju. Po letu 1956 je ta dejavnost zamrla.

Naravni rezervat[uredi | uredi kodo]

Na severni strani Donačke gore, na nadmorski višini 600–884 m, je ohranjen bukov gozd s pragozdnim značajem. Pragozd je zavarovan od leta 1965 in obsega 27,78 ha veliko površino. Je nahajališče ogrožene rastline Juvanov netresk (Sempervivum juvanii), ki uspeva na skalnih stenah prisojne strani gore in je v Sloveniji edino znano nahajališče. Tu uspeva tudi ogroženi Hoppejev klinček (Dianthus hoppei)[1]. Poleg navedenih pa najdemo tudi divji klinček, dišeči žebnik in hrvaško peruniko ter mnoge druge rastline.

Arheologija in zgodovina[uredi | uredi kodo]

V naseljih pod Donačko goro so številne arheološke najdbe, ki pričajo o stari naselitvi: kamnite sekire in drugo orodje iz mlajše kamene dobe, bronasto sekiro iz okoli leta 1000 pr.n.št., keltske novce in drugo. Na terasi pod vrhom Donačke gore so odkrili del poznoantične nekropole s sarkofagi. Donačko goro so Rimljani imenovali Mons Claudii po znanem vojskovodji. Tam, kjer danes stoji križ, je stal tempelj sonca.

Kasneje je na vrhu stala lesena cerkvica sv. Donata, ki je v začetku 18. stoletja pogorela. Vrh je v času turških vpadov služil kot straža, z njega so s kresovi opozarjali na nevarnost.

Planinske poti[uredi | uredi kodo]

dr. Ernest Frölich je pred več kot 150 leti na Donačko goro nadelal prvo označeno planinsko pot v Sloveniji. Dostopov na goro je več: iz Narapelj, iz Žetal (Pot Jožeta Žetalskega urejena leta 1975), iz Stoperc (po Stoperški poti), iz Rogatca od koder pripelje asfaltirana cesta do Rudijevega doma na nmv 590 m - 6 km), na sedlu med Ženčajem in Donačko goro.

Od Rudijevega doma vodi planinska pot v ključih po območju pragozda na greben in vrh z 10 m visokim križem, ki je bil prvič postavljen leta 1934, leta 1952 razstreljen in leta 1992 obnovljen. Hoje je za okoli ene ure. Pot se preko grebena nadaljuje bodisi proti Maceljski gori ali pa se s pomočjo nekaj jeklenice po zavarovani poti vrne nazaj planinskemu domu.

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije (Donačka gora), Ljubljana, 1988

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Uradni list LRS 3/65
  • občinski odlok (Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj 14/79)
  • Po gorah SV Slovenije, planinski vodnik, 2007, ISBN 978-961-6156-75-2
  • Pivka, Jurij; Galun Nataša Štajerska, Ljubljana 2001, SIDARTA (COBISS) ISBN 961-6027-30-1

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]