Pag

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Lega otoka
Pogled na Velebit z otoka Paga

Pag je hrvaški otok; leži v srednjem Jadranu. S celino je povezan s Paškim mostom in trajektno linijo Prizna - Žigljen.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Pag je s površino 284,6 km² po velikosti peti največji hrvaški otok.Pag je dolg in ozek otok, ki se razprostira ob Velebitskem kanalu vzporedno s celinsko obalo. Jugozahodna obala otoka je nizka, severovzhodna pa strma in visoka. Na severovzhodni obali sta Paški zaliv na koncu katerega leži zaliv Caska, in zaliv Stara Novalja. Največji del otoka je kamnit, manjše površine prekriva makija. Podnebje je mediteransko. Stalnih tekočih voda na otoku ni. Izviri pitne vode so le pri Novalji in mestu Pagu. V nekaterih dolinah (Novaljska, Kolanska, Povljanska Vlašićka dolina) vzgajajo vinsko trto in sadje.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Noben večji hrvaški otok ni izpostavljen tako silovitim udarom burje kot Pag. Veter, ki piha čez Velebitski kanal nosi s seboj slano meglico, ki pada na pašnike in tako orošena trava je odlična hrana ovcam. Od tod izvirajo znani paški prehrambeni izdelki kot so: paški sir, paški pršut in paška jagnetina.

Naselja[uredi | uredi kodo]

Največje mesto na otoku je istoimenski Pag. Ostala večja naselja sta še Novalja in Lun. Ostala manjša naselja in zaselki so še Caska, Jakišnica, Kolan, Košljun, Mandre, Metajna Miškovići, Dinjaška, Povljana, Potočnica, Vlašići, Smokvica, Stara Novalja, Tovarnele in Kustići.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Na otoku stalno živi 8.398 prebivalcev (popis 2001).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V prazgodovini so otok naseljevali Liburni, kar med drugim dokazujejo ostanki gradenj (trdnjave in nekropole) pri naseljih Kolan, Novalja in drugje.

Najpozneje v 1. stoletju so otok naselili Rimljani, ki so pričeli na različnih krajih na otoku postavljati obrambne objekte. Ti so služili za obrambo pred Iliri. Zgradili so večje obramne objekte v Cissi ( današnji Caski), Novalii (Novalji), in manjših objektov v Košljunu, na rtu Zaglav in drugod. Postavili pa so tudi več večjih in manjših neutrjenih naselij.

V srednjem veku je otok izmenoma pripadal Rabu in Zadru, od leta 1409 do 1797 so bili njegovi lastniki Benečani, nato pa je doživel usodo drugih dalmatinskih otokov in postal del avstrijskega cesarstva.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]