Rab

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Za druge pomene glejte Rab (razločitev).
Lega otoka
Razdelitev otoka po regijah s pripadajočimi mesti
Mesto Rab
Italijansko fašistično koncentracijsko taborišče v Kamporju na severozahodu otoka
Plaža »Livačna« na severu otoka, ob mestu Lopar

Koordinati: Rab 44°47′00″N, 14°45′00″E Rab je otok in istoimensko naselje na Hrvaškem.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Rab je eden večjih hrvaških otokov v Kvarnerju. Leži med Krkom in Pagom. Površina otoka znaša 93,6 km². Hriboviti območji sta Kamenjak na severozahodu in Kalifront na jugozahodu, osrednji del otoka pa je obdelan. Rab spada v enega najbolj sončnih področij v Evropi, s povprečno 2520 sončnih ur na leto. Pokrit je z dokaj bujnim rastlinstvom, ima nekaj peščenih in obilico prodnatih plaž v slikovitih zalivih. Severovzhodna stran otoka je večji del strma in skoraj neprehodna, severozahodna obala pa je zelo razčlenjena. Imajo ga za enega slikovitejših in najlepših otokov na Hrvaškem. Na njem je tudi istoimensko mesto Rab. Otok je s celino povezan s trajektno linijo Mišnjak - Stinica.

Trajekt na liniji Mišnjak (Rab) - Stinica

Otok je povezan tudi z otokom Krkom, in sicer s trajektno povezavo Lopar - Valbiska.

Večji zalivi so: Lopar, Crnika, Supetarska draga, Kamporska draga, Sveta Fumija, Sveta Mara in Mišnjak.

Prebivalstvo[uredi | uredi kodo]

Za razliko od drugih otokov v Kvarnerju, ima Rab malo naselij, vsega 8, v katerih stalno živi 9480 prebivalcev (popis 2001).

Naselja[uredi | uredi kodo]

Večja naselja na otoku so: Rab, Lopar, Supetarska Draga, Mundanije, Kampor, Banjol, Barbat in Palit.

Poleg tega pa sta na otoku še dve turistični naselji: San Marino in Suha Punta.

Rab, prestolnica soimenjaka[uredi | uredi kodo]

Mesto Rab je glavno in hkrati najmanjše mesto na otoku. Sestavlja ga staro mestno jedro, ki leži na polotoku med mestnim pristaniščem in zalivom svete Eufemije. Rab je nastal že v 11. stoletju. V tistem času je poleg Senja in Reke predstavljal enega pomembnejših pristanišč na severnem Jadranu.

V mestu so tri glavne ulice: Spodnja, Srednja in Zgornja. Med njimi je 12 ožjih, povezovalnih ulic, ki simbolno predstavljajo število mesecev v letu. Vsaka izmed glavnih cest je na sredini od začetka do konca tlakovana s 365 kamni, srednja s 366, kar pa predstavlja število dni v letu. Rab nosi tudi simbolno ime "Mesto štirih zvonikov", v mestu namreč stojijo štiri cerkve, ki mu vsaka s svojim zvonikom dajejo značilno podobo.

Novejši del Raba je nastajal dolgo časa in je z mestom danes povsem sklenjen, zaradi povsem drugačnega izgleda, kot ga ima staro mestno jedro, so novejše naselje poimenovali Palit. Če ti dve naselji štejemo kot eno, je prestolnica Rab tudi največje otočno mesto.

V zadnjih letih pa se je zaradi širjenja jugozahodnega naselja Banjol, z mestom Rab in naseljem Palit sklenilo tudi slednje. Ta tri otočna naselja tako tvorijo manjšo otočno konorbacijo s prek 3000 prebivalci, kar predstavlja več kot eno tretjino otočnega prebivalstva.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Seznam 1490. identificiranih internirancev, ki so umrli v italijanskem concentracijskem taborišču na otoku Rabu, v monumentalnem pokopališču, ki se nahaja na mestu taborišča

Pred Rimljani, ki so ga zavzeli v 2. stoletju pr. n. št., so se naseljevala na njem plemena ilirskih Liburnov. Zaradi naravnih lepot in značilnosti so Rimljani na otoku že od začetka svoje vladavine postavili številne stavbe in objekte za oddih, zato lahko rečemo, da je turistična tradicija Raba v nekem smislu daljša od dveh tisočletij. Od 9. do začetka 15. stol. je Rab pripadal Hrvaški, nato pa beneški republiki do 1779. Kot številni drugi primorski kraji je bil tudi Rab za kratek čas v sestavu Napoleonove Ilirije (od 1805 do 1814), nato pa pod avstrijsko oblastjo vse do leta 1918, ko ga je okupirala fašistična Italija. Z rapalsko pogodbo leta 1920 je bil vrnjen Jugoslaviji.

Med 2. svetovno vojno je bilo na Rabu italijansko koncentracijsko taborišče Rab. V njem so italijanske fašistične oblasti internirale nad 10.000 deportiranih slovencev iz zasedene Ljubljanske pokrajine; od teh je med internacijo umrlo od lakote in mraza več kot 1500 slovencev, med katerimi je bilo nad 100 otrok izpod 10. leta starosti.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]