Ljubljanska pokrajina
Ljubljanska pokrajina (italijansko Provincia di Lubiana) je bila del italijanskega fašističnega okupacijskega režima od leta 1941 do kapitulacije Italije leta 1943. Od italijanske kapitulacije do konca druge svetovne vojne je bila Ljubljanska pokrajina del Okupacijske cone Jadransko primorje - OZAK. Formalno je bila OZAK del Salojske republike. Ljubljansko pokrajino so dejansko upravljali Nemci kot del, vendar ne uradno priključen, gaua Koroška. Pokrajinsko upravo je vodil prezident Leon Rupnik.
Obsegala je Notranjsko (do meje, določene po Rapalski pogodbi), večino Dolenjske in Ljubljano (kjer je bil njen sedež) z okolico (približno do reke Save). Severna meja je potekala po državni meji med Italijo in Nemčijo. Ta meja je potekal nekaj kilometrov južneje od reke Save.
Ozadje
[uredi | uredi kodo]Med drugo svetovno vojno je bila Dravska Banovina v edinstvenem položaju. Medtem ko je bila Grčija razdeljena na tri dele, je to ozemlje (približno današnja Slovenija) doživelo nadaljnji korak – vključitev in priključitev k sosednji nacistični Nemčiji, Kraljevini Italiji, Madžarski in Neodvisni Državi Hrvaški. Potem ko so sile osi 6. aprila 1941 napadle Jugoslavijo, sta Nemčija in Madžarska okupirali in priključili severni del regije. Etnični nemški Kočevarji so bili izseljeni iz province, ker je Hitler nasprotoval njihovi prisotnosti v italijanskem območju.
Priključitev
[uredi | uredi kodo]Italijani so 3. maja 1941 priključili zasedene dežele h Kraljevini Italiji, kar je večina časopisov bivših vodilnih političnih strank (Katoliška Slovenska ljudska stranka in liberalna stranka), predvsem Slovenec in Jutro, primerno pozdravili. [navedi vir]
17. maja je Benito Mussolini imenoval konzulto ali sosvet iz predstavnikov slovenskega gospodarskega in političnega življenja. Člani konzulte so se šli poklonit Mussoliniju 4. junija 1941. Konzulta ni imela nobenega vpliva na italijansko fašistično oblast, zaradi česar so jo člani začeli zapuščati in je kmalu razpadla.
Ozemlje
[uredi | uredi kodo]Po napadu Nemčije in Italije na Jugoslavijo je osrednje območje Slovenije zasedla Kraljevina Italija. Ljubljanska pokrajina je obsegala večino naslednjih območij:
- Dolenjsko (razen pasu zemlje ob reki Savi, ki ga je zasedel Tretji Rajh);
- vzhodne dele Notranje Kranjske (današnje občine Logatec, Cerknica, Bloke in Loška Dolina),
- mesto Ljubljana in njegova južna predmestja. Severna predmestja (Šentvid) so bila pod okupacijo Velikonemškega rajha.
Kraljevina Italija je zasedla tudi Marindol in druge vasi, ki so prej pripadale Banovini Hrvaški: Milić-Selo, Paunović-Selo, Žunić-Selo, Vukobrati, Vidnjevići in Vrhovci. Te vasi so bile priključene občini Črnomelj kot del Ljubljanske pokrajine, čeprav so bile pretežno naseljene s pravoslavnimi Srbi.
Po vojni so prebivalci teh območij zahtevali vrnitev v Ljudsko republiko Hrvaško kot del Karlovaške županije. Z upravno ureditvijo leta 1947 so Marindol in okoliške vasi na levem bregu Kolpe predstavljali lokalno skupnost v sestavi Karlovaške županije, ob popisu prebivalstva leta 1948 pa so bili še vedno njen sestavni del. Pozneje je bilo celotno območje vključeno v slovensko upravno oblast.
Italija je Ljubljanski pokrajini priključila tudi dele območja Gorjancev ter dele Gorskega kotarja, predvsem na območju Čabarja (vasi okoli Prezida), ki so prej pripadali Banovini Hrvaški. To je bilo določeno s sporazumom med Kraljevino Italijo in Neodvisno državo Hrvaško o meji med državama osi med drugo svetovno vojno.
Politika okupacije
[uredi | uredi kodo]Italijanska okupacijska politika v Ljubljanski pokrajini je bila na začetku milejša od nemške. Italijani so upoštevali slovenske kulturne in prosvetne ustanove (univerzo, šolstvo, gledališče, sodstvo in upravo) ter si tako hoteli pridobiti naklonjenost slovenskega prebivalstva v nasprotju s kruto in trdo nemško politiko. Ljubljana je postala nekakšno zatočišče za mnoge izobražence, ki so se zatekli pred nacističnim izgonom. Uprava je bila dvojezična, italijanščina kot šolski predmet in pomožne organizacje fašistične stranke pa naj bi postopoma pripeljale do poitaljančenja pokrajine. Po prvih uspešnih uporniških akcijah prebivalcev na zasedenem ozemlju je italijanska oblast spremenila politiko in začela izvajati program etničnega čiščenja.[1]. Izvedba tega naklepa je privedla do izgona približno 35.000 civilistov, od katerih je v italijanskih koncentracijskih taboriščih v letih 1942 in 1943 od lakote in bolezni umrlo okoli 3500 moških, žensk in otrok.[2] Da je šlo za poskus etničnega čiščenja, priča ne samo veliko število ubitih in razseljenih, ampak tudi izjave in ukazi visokih italijanskih oficirjev in zloglasna okrožnica 3C, ki jo je 1. marca 1942 podpisal general Mario Roatta.[3]
"Pokončati je treba vse moške tega prekletega plemena"
— Benito Mussolini, šef italijanske vlade, v Gorici 31. julija 1942[4]
Oborožene sile
[uredi | uredi kodo]Leta 1942 so se vaške straže začele spontano pojavljati kot samoobramba pred partizanskim revolucionarnim nasiljem. Za orožje in opremo so se obrnili na Italijane, Italijani pa so jih kmalu organizirali kot del Protikomunistične prostovoljne milice. Beogradski partizani (in kasneje celo Nemci) so jih imenovali "Bela garda".
Po kapitulaciji Italije je bila večina slovenskih četnikov uničenih v bitki pri Grčaricah (ob tihi pomoči partizanov, ki so nato postali edina odporniška skupina v Sloveniji), pripadniki "Bele garde" pa so bili ubiti, ujeti, razkropljeni ali pa so pobegnili k Nemcem, kjer so tvorili jedro novo ustanovljenega korpusa Slovenskega domobranstva, ki ga je vodil nekdanji general Kraljeve jugoslovanske vojske Leon Rupnik. Postal je načelnik marionetne deželne vlade Ljubljanske pokrajine in prišel v službo Tretjega rajha. Mnogi prej ujeti ali razkropljeni pripadniki Bele garde so se kmalu pridružili Slovenskemu domobranstvu.
Medtem ko je vojna še trajala, so nekateri voditelji "bele garde" v Kočevju bili podvrženi vojaškemu sodišču in bili obsojeni na smrt. Sojenje je organiziral Slovenski narodnoosvobodilni svet.
Na zavezniški strani je bila Osvobodilna fronta Slovenskega naroda, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 po sklepu Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije, ki se je vzdržal aktivnega sodelovanja v bojih, ker je takrat komunistična linija bila, da sta obe strani vpleteni v "imperialistično" vojno. Sprva so sodelovale organizacije iz celotnega političnega spektra; ko pa je vpliv Komunistične partije znotraj Osvobodilne fronte začel naraščati, so se nekatere obrnile proti njej.
Konec
[uredi | uredi kodo]Območje Ljubljanske pokrajine je bilo po drugi svetovni vojni združeno s preostalimi slovenskimi deželami, ki so bile pod nadzorom Titove Jugoslavije, in leta 1947 oblikovalo Ljudsko republiko Slovenijo, ki se je medtem imenovala Zvezna Država Slovenija (skrajšano: Federativna Slovenija).
Del njenega ozemlja je bil vrnjen Hrvaški, del pa si je nato prisvojila Slovenija.
Večina njenega ozemlja je zdaj del Republike Slovenije.
Viri in opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Benito Mussolini: “To ozemlje moramo upoštevati kot poskusno ozemlje ... Ne bi izključil možnosti preselitve celotnih skupin prebivalcev’’. Cit. v Marco Cuzzi, L’occupazione italiana della Slovenia, Roma, 1998, s. 225.
- ↑ Božidar Jezernik, Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med drugo svetovno vojno, Ljubljana, 1997, s. 557-558.
- ↑ Angelo del Boca, Italiani, brava gente?, Vicenza, 2005, s. 234-243.
- ↑ Alojz Zidar, Slovenski narod pomni in obtožuje, Koper, 1999.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]
 | Ta članek o vojaški zgodovini je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |