Krk

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Krk
Bascanska draga 07.jpg
Croatia - Krk.PNG
Geografija
Lega Jadransko morje
Otočje Kvarnersko otočje
Površina 405,22 km2
Dolžina 38 km
Širina 18 km
Dolžina obale 219,12 km
Najvišja nadm.višina 568 m
Najvišji vrh Obzova
Uprava
Županija Primorsko-goranska
Registrska oznaka cestnih vozil RI
Registrska oznaka plovil KK
Demografija
Demonim Krčan, Krčanka
Prebivalstvo 19.383 (leta 2011)
Gostota 47,8 preb./km2
Etnične skupine Hrvati

Krk (hrvaško Krk, italijansko Veglia, latinsko Curicta) je drugi največji in najsevernejši hrvaški otok. Leži v Kvarnerju, vzhodno od Cresa. Na severozahodu zapira vstop v Reški zaliv. S celino ga pri naselju Kraljevica povezuje Krški most.

Geografija[uredi | uredi kodo]

Krk leži na severu Jadrana v Kvarnerskem zalivu. Krk je tudi drugi največji hrvaški otok po površini (405,22 km²); dolga leta je veljal za največjega, vendar so zadnja merjenja pokazala, da je Cres nekoliko večji (405,70 km²). S celino je od leta 1980 povezan s Krškim mostom (bivši Titov most). Največje mesto in upravno središče na otoku je istoimenski Krk. Otok je s trajektom povezan s Cresom in Rabom. Na otoku je tudi mednarodno Letališče Reka.

Otok Krk iz zraka

Za razliko od večine drugih otokov je dokaj pogozden (skoraj tretjina otoka). Severozahodni del je nižji, bolj rodoviten, ter razmeroma gosto naseljen. Jugovzhodni del otoka pa je višji in povečini gol. Tu je tudi najvišji vrh Obzova, ki sega 569 m visoko. Severovzhodna obala je strma, malo razčlenjena in izpostavljena burji.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Najdb iz prazgodovine je na otoku veliko. Najstarejši znani prebivalci so bili Liburni. V času Rimljanov je bilo na mestu, kjer stoji današnje mesto Krk naselje »Curicum«. Otok je nato skozi stoletja večkrat menjal lastnike: Bizantinci, večkrat Benečani, hrvaški kralji, od 1797 pa je doživel usodo Istre in Dalmacije (Napoleonove Ilirske province), nato je pripadal Avstro-Ogrski, od leta 1918 pa Jugoslaviji.

Na otoku so se do danes ohranili številni glagoliški spomeniki, med katerimi sta posebej znana Statut vrbanski iz 1388 in Vrbnički misal iz 1642. Prebivalci so sicer že skozi stoletja uprabljali glagolico, uvedli so jo verjetno že v 11. stoletju, iz tega časa izvira tudi eden najstarejših znanih zapisov v glagolici - napis na kamnu iz predromanske cerkve svete Lovre v mestu Krku. Glagolico so uprabljali vse do 19. stoletja. Krk je zaradi značinih narodnih noš, domačih obrti, ljudskih običajev, pesmi in arhaičnega čakovskega narečja privlačen zlasti za ljubitelje folklore. Te posebnosti so vidne pri vsakodnevnem stiku s prebivalstvom, zlasti pa ob raznih praznovanjih in prireditvah s karnevalskim značajem, ki se odvijajo v Krku, Punatu, Omišalju in drugih krajih.

Naselja[uredi | uredi kodo]

Krk, Punat, Njivice, Baška, Omišalj, Dobrinj, Klimno, Valbiska, Malinska, Porat, Vantačići, Zidarići, Turčići, Kremenići, Žgombići, Rasopasno, Vrbnik, Bogovići, Stara Baška, Sveti Vid, Šilo, Jurandvor.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Galerija slik[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]