Fortifikacija

Fortifikácija (latinsko fortificatio) so vojaške konstrukcije ali objekti, namenjeni utrjevanju območja v obrambne namene in se uporabljajo tudi za utrjevanje oblasti v regiji v času miru. Termin se uporablja tudi kot sinonim za razne utrdbe oziroma utrjena mesta ter za sam proces utrjevanja oziroma gradnje utrdb; obrambni objekt v katerem je nameščena vojaška posadka zaradi nadzora nekega širšega prostora ali za pribežališče prebivalstva v primeru sovražnega napada.

Fortifikacije so torej vojaške zgradbe in konstrukcije namenjene obrambnemu vojskovanju. Ljudje so začeli graditi obrambne objekte pred več tisoč leti in razvijali vse kompleksnejše strukture. Etimologija besede fortifikacija prihaja od latinske besede fortis (močan) in facere (narediti).^[1]

Utrdbe se pojavljajo v najrazličnejših velikostih in oblikah; nekatere so le dolge linije kot Hadrijanov zid ali Veliki Kitajski zid, druge so bolj ali manj okrogle kot obzidje na vrhu griča, nekatere so pravokotne kot normanski stolp, druge spet nepravilne in mnogokotne kot npr. mestna obzidja. Vse so zgrajene zato da so močne in ne da so lepe, vendar pa njihova masivnost in mojstrstvo s katerim so zidane, kažejo smisel za slog in vzvišenost.

Klasifikacija

Fortifikacije so razdeljene v dve vrste: trajne ali permanentne fortifikacije in poljske ali terenske fortifikacije. Trajne fortifikacije se gradijo v mirnem času, z vsemi elementi, ki jih lahko država nudi tako v smislu konstrukcije kot mehanske opreme. Gradijo se iz trajnih materialov. Terenske fortifikacije so improvizirane gradnje, ki jih postavlja na terenu vojska ob pomoči dostopnih lokalnih delavcev in orodja, pri čemer uporabljajo materiale, ki ne zahtevajo velike priprave, kot je zemlja, protje, lahek les in vreče s peskom. Obstaja pa tudi srednja vrsta, ki se imenuje poltrajna ali semipermanentna fortifikacija. Ta se gradi takrat, ko v času vojnega pohoda ugotovijo, da je neko lokacijo treba zaščititi z najboljšo imitacijo trajne obrambe, narejeno v kratkem času iz dostopnih materialov in z usposobljeno civilno delovno silo.

Poleg navedenega, lahko fortifikacije razvrščamo tudi na druge načine, npr. glede na namen. Namen fortifikacije se je zelo razlikoval. Nekatere so bile zadolžene za zaščito posameznih objektov, od majhnih utrdb vse do fevdalnih dvorcev, medtem ko so druge ščitile celotna prostranstva s pomočjo ogromnih obrambnih sistemov, kot je Kitajski zid ali Maginotova linija.

Zgodovina

Od zelo zgodnje zgodovine do sodobnega časa so bila obrambna obzidja pogosto potrebna za preživetje mest v nenehno spreminjajočem se svetu invazij in osvajanj. Nekatera naselja v civilizaciji doline Inda so bila prva majhna mesta, ki so bila utrjena. V antični Grčiji so v mikenski Grčiji, kot je na primer starodavno najdišče Mikene, gradili velike kiklopske kamnite zidove brez malte. Grški phrourion je bil utrjena zbirka stavb, ki so se uporabljale kot vojaška garnizija in je ekvivalent rimskega castelluma ali trdnjave. Te konstrukcije so služile predvsem kot stražnica za varovanje določenih cest, prelazov in meja. Čeprav so bile manjše od prave trdnjave, so delovale kot mejna straža in ne kot prava oporna točka za nadzor in vzdrževanje meje.

Umetnost postavljanja vojaškega tabora ali gradnje utrdbe se tradicionalno imenuje kastrametacija že od časa rimskih legij. Utrdba se običajno deli na dve veji: trajno utrdbo in poljsko utrdbo. Obstaja tudi vmesna veja, znana kot poltrajna utrdba.{sfn|Jackson|1911|p=680}} Gradovi so utrdbe, ki se od običajnih utrdb ali trdnjav razlikujejo po tem, da so rezidenca monarha ali plemiča in imajo na svojem območju določeno obrambno oblast.

Rimske utrdbe in gradišča so bile glavni predhodniki gradov v Evropi, ki so se pojavili v 9. stoletju v Karolinškem cesarstvu. V zgodnjem srednjem veku so okoli gradov zgradili nekaj mest.

Utrdbe v srednjeveškem slogu so bile v veliki meri zastarele s prihodom topov v 14. stoletju. Utrdbe v dobi črnega smodnika so se razvile v veliko nižje strukture z večjo uporabo jarkov in zemeljskih nasipov, ki so absorbirali in razpršili energijo topovskega ognja. Zidovi, izpostavljeni neposrednemu topovskemu ognju, so bili zelo ranljivi, zato so bili zidovi vkopani v jarke, ki so bili obdani z zemeljskimi pobočji, da bi izboljšali zaščito.

Prihod eksplozivnih granat v 19. stoletju je privedel do nove faze v razvoju utrdb. Zvezdne utrdbe se niso dobro obnesle proti učinkom eksplozivov, zapletene razporeditve bastijonov, bočnih baterij in skrbno zgrajenih ognjenih linij za obrambne topove pa so lahko eksplozivne granate hitro porušile. Jekleno-betonske utrdbe so bile pogoste v 19. in začetku 20. stoletja. Napredek sodobnega vojskovanja po prvi svetovni vojni je v večini primerov naredil obsežne utrdbe zastarele.

Oblikovanje in uporaba

Rimski castrum in bizantinska poljska utrdba sta imele dolge tanke zidove in tanke stolpe, ker je bila njihova vloga predvsem odgovor veliki vojaški moči, ki je morala nameriti čim več orožja na sovražnika. Na vrhu takih utrdb so bile dodane lesene galerije podprte s konzolami, stolpi pa postavljeni glede na konfiguracijo terena (npr. Saône v Siriji iz 11. stoletja). V svoje mestno obzidje so Bizantinci občasno vgradili tako imenovane 'zavite vhode', katerih oblika je silila napadalce da so se morali večkrat obrniti in tako pokazati hrbet ali bok, ki običajno ni bil zaščiten s ščitom (npr. Konstantinopelsko obzidje).

Na Vzhodu se je obdržala vodilna avtoriteta države, na Zahodu pa je ta razpadla, zato se kamnite utrdbe niso gradile več stoletij z izjemo Vizigotske obnove rimskih zidov v Carcassonneu v Franciji v 6. stoletju.

V 11. stoletju so Normani začeli menjati lesene palisade s kamnitim obodom in te utrdbe oblikovati v dveh delih:

mota - visok stolp na umetni vzpetini obkrožen z jarkom za gospodarja in spremstvo in
podgradjo (angl. bailey) – prostrano področje nepravilne oblike ograjeno s palisado za kmete in živino.

Najbolj znana utrdba je najbrž White Tower v Londonu, ki jo je začel graditi Viljem Osvajalec v 11. stoletju, in kasnejši Dovrski grad in utrdba v Carisbrookeu.

Križarji niso imeli dovolj ljudi, zato so gradili masivne in vijugave zidove z izstopajočimi stolpi s kompliciranimi vhodi. Veliki vojaški redovi, hospitalci in templjarji so imeli različne sloge gradnje. Za hospitalski slog, ki je doživel razcvet z utrdbo Krak des Chevaliers v Siriji v 13. stoletju, so bili značilni okrogli ali podkvasti stolpi smelo izpostavljeni, koncentrične linije fortifikacije, zaviti vhodi, dobro postavljene strelnice in masivnost konstrukcije.

Notranje utrdbe Manzanàres el Real v Španiji, iz poznega 15. stoletja, dominirajo zunanjim tako, da so bili napadalci istočasno pod navzkrižnim ognjem z ene in z druge strani.

V 14. in 15. stoletju so stolpi na zunanjem obzidju postali okroglejši in debelejši, da bi lahko vzdržali napad oblegovalnih naprav in topništva. Topovi, pa tudi centralizirane vlade, ki so imele dovolj sredstev za izvedbo daljših obleganj, so naposled privedli do nazadovanja pomembnosti utrdb.

Naposled so trdnjavske zidove v 17. stoletju zamenjali obrambni zemeljski nasipi (bastijoni), ki so učinkoviteje zadrževali topovske salve.