Graščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Charlottenburg, Berlin
Graščina Schweriner

Graščina je zgradba, ki je bila zgrajena po ukazu vladarja ali drugih članov plemstva; velja, da je poimenovanje tako ne glede na velikost ali umetniško oblikovanje fasade. Državne graščine so pogosto nastale iz srednjeveških gradov, nekatere so temeljile tudi na starejših samostanih. Od poznega srednjega veka do začetka 20. stoletja so postale graščine v mnogih delih Evrope kulturni spomeniki in politični centri.

Ta članek obravnava z vidika umetnostne zgodovine tudi graščine znane v Evropi kot stanovanjske zgradbe.

Splošno[uredi | uredi kodo]

Graščina in grad[uredi | uredi kodo]

Graščina Sondershausen, rezidenca je nastala iz gradu s fasado iz šestih obdobij

Izraza graščina in grad sta imela prvotno imela podoben pomen. Z izrazom grad so v srednjem veku označevali predvsem vhodno poslopje v prenesenem pomenu, pa tudi zgradbo, ki je bila vključena v obrambo, medtem ko je bil grad lahko skrit. Danes se izraz gradu običajno uporablja za srednjeveške utrdbe, medtem ko se graščina običajno opisuje kot neutrjen stanovanjski objekt v plemiški posesti. Pogosto pa ne obstaja jasna razmejitev graščine in gradu, enako kot razmejitev med dvorcem ali v južno nemškem prostoru tudi lovski dvorec. Od 15. in zlasti od 16. stoletja dalje so nastajale tudi bogate meščanske graščine in dvorci. Tak primer je danes znan kot vodni grad Klaffenbach na Saškem, poznan pod imeno grad Neukirchen.

Graščina in dvorec[uredi | uredi kodo]

Dvorec in graščina se razlikujeta manj po prebivalcih, kot po njunih funkcijah. Dvorec je vedno v središču posestva, kot podeželski dvorec, vinogradniški dvorec ali je nastal iz zgodovinske podeželske kmetije, praviloma posestva. Posestnik (lahko iz plemstva, ni pa nujno) ni bil samo lastnik in delodajalec, ampak je na svojem posestvu izvajal tudi sodno oblast. Delavci so bili večinoma sužnji, ki so bili popolnoma podrejeni najemodajalcu. Razlika med dvorcem in graščino je torej v funkcionalnem območju. Majhno posestvo neplemenitega Gospoda ima samo dvorec, dvorec plemenitega posestnika pa je lahko tudi graščina. Plemiška graščina, ki ima le reprezentativni namen in nima kmetijskega posestva, nikoli ni dvorec. Če je dvorec neplemiča zelo velik in dobro umetniško zasnovan, ga običajno pogovorno imenujejo graščina.

Oznake[uredi | uredi kodo]

Splošno sprejeta opredelitev različnih izrazov ne obstaja, zato v nemškem jeziku pogosto sobivajo in se uporabljajo odvisno od okoliščin. Razlikujejo se med pogoji, ki se nanašajo na (nekdanjo) funkcijo kot npr. rezidenca ali lovska koča in tiste, ki se nanašajo na formalne posebnosti npr. vodni grad (položaj), mestna palača (lokacija), baročni grad (slog) ali trdnjava (tip). V prvem primeru pogosto govorimo o gradbeni zvrsti, medtem ko je v drugem primeru v ospredju uradna tipologija. Različni pojmi v slovenščini so razloženi v knjigi Ivana Stoparja: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem štajerskem, Kastelološki besednjak - str. 175-189, Slovenska matica Ljubljana, 1977.

Vrste graščin:

  • Rezidenca ali kraljeva graščina je palača vladarja, ki je bila tudi njegovo stalno bivališče in dom njegovih družinskih članov, kot tudi sedež deželnih organov.
  • Lovski dvorec je ime za domovanje družbe med lovom, ki je bil pogosto privilegij plemstva.
  • Letni dvorec je stavba skromnejša v arhitekturi, a pogosto igriva v svojih dimenzijah glede na stalno prebivališče in je služila predvsem za zabavo in užitek in umik od uradnih obveznosti. Običajno so imeli vrtove.
Graščina Wörth an der Donau, poletna rezidenca volilnega škofa Regensburga

Glede na podnebje (poletje ali zima) ima vladar lahko tudi poletno rezidenco in zimsko rezidenco. S pogostimi spremembami graščin v teku časa, je bila povezana tudi sprememba funkcije.

Vrste graščin:

  • Mestna palača je urbani, podeželska graščina pa podeželski sedež plemiča. Prvi je bil po navadi namenjen družabnemu življenju, slednji bolj upravljanju posestva in je bil običajno opremljen z obsežno gospodarsko infrastrukturo (kmetije, hlevi).
  • Obdan z jarkom, reko ali stoji sredi jezera ali reke se navadno imenuje vodni grad.
  • Kot Palača se na splošno razume predvsem reprezentativno opremljen bivalni in upravni sedež v mestu. Ta koncept, ki se pogosto uporablja v povezavi s sedeži orientalskih ali starodavnih vladarjev, je izposojen od italijanske palazzo in je izpeljanka iz latinske besede palatium, naziv za prebivališče rimskih cesarjev na Palatinu. Besedo palača je mogoče najti v različnih jezikih: v angleščini se imenujejo palace, v francoščini palais in predstavlja mesto palačo (v nasprotju s château, graščina na podeželju.

Razvoj grajske stavbe v Evropi[uredi | uredi kodo]

Zgodovina gradnje graščin se je v Evropi razvijala od konca srednjega veka do začetka moderne dobe. Z izumom strelnega orožja je stara poenotena obrambno-stanovanjska funkcija gradov vedno bolj izgubljala svojo zaščitno funkcijo. Podobno kot pri razvoju orožja se je spremenila tudi umetnost vojskovanja in iz številnih mejnih in dednih sporov ter osvajalskih vojn (pa tudi političnih porok) so počasi iz majhnih kraljestev, kneževin in vojvodin zrasle večje države. Lokalni konflikti so se s tem zmanjšali. Zlasti manjši gradovi, zaradi svoje ranljivosti na bolj učinkovitega orožja, niso nudili skoraj nobene zaščite in so se spremenile v reprezentančna bivališča. Zaradi razvoja aristokratskega blišča so se v mnogih krajih pojavile tudi nove graščine, katerih umetnostno zgodovinski razvoj lahko povzamemo v nekaj večjih obdobjih:

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Gotska Doževa palača v Benetkah, Italija

V srednjem veku so bile graščine, v smislu neutrjenih plemiških domov, redke. Glavna pozornost je bila namenjena varnosti in plemstvo je raje gradilo gradove kot domove. Ti so jih zaščitili pred sovražnimi sosedi in bili oblikovani v mnogih krajih kot centri prihodnjih gradov in mest.

Bogati grajski gospodje so se za svoje utrdbe zgledovali po cerkvenem romanskem slogu in poznejši gotiki. Impresivni dokazi o teh grajskih palačah izvirajo iz Francije, na primer zgodnji gradovi v dolini Loare, čeprav so bili skozi stoletja spremenjeni po videzu, je prvotna oblika iz srede 15. stoletja vidna v »Molitveniku Vojvode Berija«  (Très Riches Heures du Duc de Berry). Na območju Svetega rimskega cesarstva se je pojavila posebna oblika gradu kraljeva pfalca, več gradov, ki so služili kralju ali cesarju kot začasno bivališče. V Italiji, še posebej v Benetkah in Firencah se je razvila prva mestna palača, kot je Ca’ d’Oro. Čeprav to niso bile graščine v ožjem pomenu besede in so jih gradili bogati trgovci, se je tu razvila umetnost in kombinacija udobja in reprezentance ter so v naslednjih obdobjih služile kot model za profano arhitekturo

Renesansa[uredi | uredi kodo]

Renesančni grad Chenonceau, Francija

V Italiji se je renesansa pojavila v 15. stoletju z mestno palačo, prvo prostostoječo vilo iz antičnih časov, na primer, La Rotonda v Vicenzi. Zgrajena za bogato mestno plemiško rodbino je prva zgradba v sodobni Evropi, kjer je bila želja za udobjem in / ali reprezentativnostjo v ospredju in je načrt vključeval neposredno okolico, naravo ali mesto. Drugod po Evropi je bilo več knežjih rezidenc obnovljenih od sredine 15. stoletja dalje in jih štejejo med graščine. Sprva so kazale več značilnosti gotske arhitekture, medtem ko so njihove prostorske strukture in dimenzij že izpolnjevale zahteve iz obdobja renesanse. Tak primer je bila zdaj uničena palača Coudenberg v Bruslju ali Albrechtsburg v Meissenu.

Arhitekturni slog renesanse je temeljil na arhitekturi antične Grčije in Rimskega imperija in se je kmalu razširil in kopiral po vsej Evropi. Poleg tega so bili sprejeti tudi gradbeni koncepti iz antike, kot so tipi sob ali postavitev razgleda v okolje. Človek je posnemal na osnovi izkopavanj rimske vile (kot Hadrijanova vila) ali razmerje in arhitekturne detajle antičnih templjev in Koloseja in krasil nove zgradbe s klasičnimi slogi stebrov in mogočnimi zatrepi. Mestne palače so imele dobro razmerje fasade s širokimi vrstami oken in okrašenimi vhodi s portali. Veliko obstoječih plemenitaških hiš so obnovili z uporabo novega sloga (ki so si ga pogosto razlagali zelo prosto, saj mojstri niso imeli predlog); kot je nemški grad Heidelberg ali francoski grad Amboise. Graščine so bile v tem obdobju sprva še vedno zelo neredno razporejene in so redko sledile enemu samemu načrtu, postopoma so gradili posamezne dele, jih obnovili ali na novo zgradili. V nekaterih mestih pa so se sprostile vojaške fortifikacije in zgradile samostojne, nove palačne zgradbe, kot je Dvorec Chambord v Franciji ali El Escorial v Španiji (ki je hkrati tudi samostan).

Barok[uredi | uredi kodo]

Baročna graščina Belvedere na Dunaju, Avstrija

Doba baroka se je začela v 17. stoletju in je bilo obdobje vladavine absolutizma. Vladar je imel več in več moči v svojih rokah in je želel to izraziti tudi z reprezentančnimi zgradbami. Simetrija je bil kanon in zmernost graščin v renesansi se je iztekala. Cela mesta so se usmerila v baročne palače, ki so bile ne le središče posameznega področja, temveč tudi kulture, politike in družbe. Najbolj znan primer je Versajska palača, po kateri so se zgledovali po vsej Evropi in je podobne modele lahko najti v italijanskem dvorcu Caserta, v nemški graščini Rastatt ali v ruskem Peterhofu

Rokoko graščina Sanssouci v Potsdamu

Stavbe so bile okrašene s stebri, pilastri in kipi. V času baroka so v Angliji in Franciji, kot tudi v severni Nemčiji in Skandinaviji precej dosledno izvajali in razvijali klasicistično baročno dinamičnost, tako da je bila grajska arhitektura zlasti močno katoliške Evrope zelo razburkana, fasade pa pogosto nasičene z idejami in detajli. V notranjosti zgradb so si sledile velike dvorane (saloni) in banketne dvorane, ritmično stopnjevane s prizidki in stranskimi krili, z velikim Corps de Logis v centru, z velikim dvoriščem pred njim. Tloris sam je postal ornament in velikanski vrtovi so razširili arhitekturo navzven v naravo. Obdobje se je končalo z rokokojem, v katerem je umetnost baroka igrivo zadnjič zacvetela.

Klasicizem[uredi | uredi kodo]

Klasicistična mestna graščina v Oslu, Norveška

V času razsvetljenstva se je občutek umetnosti iz druge polovice 18. stoletja in živahno animiranega baroka spremenil in bil sedaj razumljen kot ohol in pretiran. Podobno kot že dve stoletji prej so se arhitekti usmerili nazaj v antične čase, se je odkritje Pompejev znašlo vsepovsod v umetnosti.

Klasicizem je ustvaril nove zgradbe, ki so bile mirnih in čistejših linij, kot sta grad Neuhardenberg ali palača volilnega kneza v Koblenzu. Stare baročne palače so preurejali, rokokojska notranja oprema je veljala za staromodno in zastarelo ter razkošen nakit kričeč. Primere lahko najdemo v glavni stavbi graščin Ludwigsburg ali Sondershausen. Fasade palač so bile okrašene z močnimi tempeljskimi zatrepi, sistem zamaknjenih zgradb in paviljonov je bil pogosto izklopljen. Z bujnostjo baroka in rokokoja je izginila tudi simetrija, ki so jo predvidevali vrtovi, čedalje bolj so se pojavljali naravni krajinski parki po angleškem vzoru, tak primer je palača Wilhelmshöhe v Kasslu. V mnogih primerih pa so bili vrtnarski slogi pomešani, kot npr. v graščini Schwetzingen.

Historizem[uredi | uredi kodo]

Historistična graščina Neuschwanstein, Nemčija

Od 19. stoletja dalje je historizem postal standard v vseh svojih pojavnih oblikah neoromanike, neogotike in neorenesanse do neobaroka. Prejšnji lokalni slogi so še vedno zelo vplivali, tako da se je sedaj razvilo vseevropsko razumevanje umetnosti, ki je delovalo brez zgleda v drugih državah ali prejšnjih obdobjih. Včasih so bili izbrani celo eksotični modeli kot je Kraljevi paviljon v Brightonu ali Palácio da Pena v Sintri na Portugalskem.

Stari evropski arhitekturni slogi so se preoblikovali in posnemali, pogosto celo združili. V mnogih krajih, kjer so bile zgrajene, so v času romantike starodavne ruševine oblikovali v to, kar je graščina Stolzenfels, pa tudi vrnili v oblike baroka in renesanse (graščina Schweriner) ter zgradili zgodovinske nove zgradbe. Znane zgradbe iz tega obdobja je ustvaril kralj Ludvik II. Bavarski z viteškim gradom Neuschwanstein, absolutistično palačo Herrenchiemsee in Dvorec Linderhof kot francosko poletno rezidenco. Vendar se je čas velikih graščin v večini držav, zaradi močnejšega srednjega razreda, počasi iztekal.

S krepitvijo bogatega srednjega razreda meščanstva so nastajale velike historistične reprezentativne zgradbe, popularno imenovane grad, kot je npr. vila industrijalca graščina Eckberg.

Veličastne zgradbe 20. stoletja[uredi | uredi kodo]

Rekonstrukcija fasade graščine Braunschweig

S prvo svetovno vojno in odpovedovanjem večine evropskih monarhij, je bil čas gradnje gradov dokončno zaključen. Nekaj graščin imajo še danes prvotni lastniki in so naseljene. Velik del objektov, kot je grad v Münstru ali Leineschloss v Hannovru, ima nove vsebine. Če so preživeli revolucije, požare ali drugo svetovno vojno, so graščine zdaj večinoma muzeji, pogosto centri kulture ali izziv za spomeniško varstvo ter dragi za vzdrževanje. Hkrati pa so tudi dragocene priče minulih obdobij, atrakcija za številne obiskovalce in tako včasih tudi pomemben gospodarski dejavnik.

Primeri različnih obdobij[uredi | uredi kodo]

Renesansa: graščina Johannisburg
Barok: Nova graščina Schleißheim
Klasicizem: graščina Wilhelmshöhe

Ta seznam predstavlja samo izbor graščin iz različnih obdobij. Ni izčrpen, ampak glede na umetnostno zgodovinsko gradnjo je opis vzorec v različnih regijah.

Nemčija[uredi | uredi kodo]

Graščine romanike in gotike
  • ruševine graščine Osterlant, pri Oschatzu, Saška
Poznogotske graščine
Renesančne graščine
Graščine manierizma
Baročne graščine
Zgodnji klasicizem v Prusiji: Marmorna palača, Potsdam
Klasicistične graščine
Historistične graščine
Münchenska rezidenca in Bavarsko narodno gledališče (z zeleno streho)
Velike rezidenčne graščine, uporabljane v različnih obdobjih

Avstrija[uredi | uredi kodo]

Manierizem: graščina Hellbrunn
Barok: graščina Schönbrunn
Renesančne graščine
Graščine manierizma
Baročne graščine
Klasicistične graščine
Historistične graščine

Francija[uredi | uredi kodo]

Barok: Luksemburška palača, Pariz
Historizem: Renska palača (Palais du Rhin), Strasbourg
Renesančne graščine
Baročne graščine
Klasicistične graščine
Historistične graščine

Združeno kraljestvo[uredi | uredi kodo]

Renesansa: palača Holyrood
Renesančne graščine
Baročne graščine

Rusija[uredi | uredi kodo]

Barok: Katarinina palača
Renesančne graščine
Baročne graščine
Klasicistične graščine
Historistične graščine

Posebne graščine[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Thomas Biller, Georg Ulrich Großmann: Burg und Schloss. Der Adelssitz im deutschsprachigen Raum. Darmstadt 2002.
  • Heiko Lass: Jagd- und Lustschlösser. Kunst und Kultur zweier landesherrlicher Bauaufgaben. Dargestellt an thüringischen Bauten des 17. und 18. Jahrhunderts. Petersberg 2006.
  • Ulrich Schütte: Das Schloß als Wehranlage. Befestigte Schloßbauten der frühen Neuzeit im alten Reich. Darmstadt 1994.
  • Mark Girouard: Das feine Leben auf dem Lande. Architektur Kultur und Geschichte der englischen Oberschicht. Frankfurt/M., New York 1989.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]