Ivan Stopar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ivan Stopar
Rojstvo (1929-04-29) 29. april 1929 (88 let)
Ljubljana
Narodnost Slovenec
Področja arheologija, umetnostna zgodovina, kastelologija konservatorstvo
Ustanove Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije
Alma mater Univerza v Ljubljani
Poznan po Gradovi na Slovenskem
Pomembne nagrade Steletova nagrada

Ivan Stopar, slovenski umetnostni zgodovinar, konservator in kastelolog, 29. april 1929, Ljubljana.

Stopar je iz umetnostne zgodovine diplomiral (1964) in doktoriral (1976) na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 1963–1974 je bil ravnatelj, nato do 1992 višji konservator na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Celju. Na Filozofski fakulteti je bil 1987 habilitiran za izrednega profesorja, 1997 pa je postal konservatorski svetnik. Z organiziranjem in vodenjem konservatorskega dela na številnih spomenikih celjskega območja je postavil temelje tamkajšnji spomeniškovarstveni službi. Kot odgovorni konservator je vodil obnovo številnih spomenikov v Celju, med njimi opatijsko cerkev sv. Danijela, Knežji dvorec in Stari grad. Med prvimi konservatorji na Slovenskem je posvečal pozornost tudi historičnim urbanim celotam. Kot strokovnjak za srednjeveško arhitekturo, zlasti gradove, je objavil obsežno in natančno topografijo grajskih stavb na Slovenskem (na Štajerskem, v Prekmurju, na Gorenjskem in Dolenjskem; zbirko je nadaljeval in dokončal Igor Sapač) in se tako uveljavil kot vodilni slovenski kastelolog. Z razpravami o konservatorskih posegih je soustvaril temelje konservatorske stroke na Slovenskem. Najbolj je poznan kot avtor knjige Gradovi na Slovenskem, sicer pa njegova bibliografija obsega okrog 50 monografskih publikacij, med njimi več kulturnozgodovinskih vodnikov v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije in strokovnih člankov, kakor tudi prevoda del H. J. C. Grimmelshausna Simplicius Simplicissimus (1961, 1974) in Povsod stoji kak Babilon: Obrazi davnih in današnjih mest Wolfa Schneiderja (1966). Pripravil je tudi več televizijskih oddaj in seriji Gradovi na Slovenskem ter Sprehodi po stari Ljubljani. Je tudi bibliofil (zbiralec starega knjižnega gradiva). Poleg drugih nagrad in priznanj je prejel Steletovo nagrado (1992) in nagrado Izidorja Cankarja (2013) ter postal častni meščan Celja (2012).

Bibliografija (izbor)[uredi | uredi kodo]

  • Opatijska cerkev v Celju (1971 monografija in 1973 vodnik)
  • Stare celjske vedute (1973)
  • Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem (1977)
  • Stare celjske upodobitve (1980)
  • Gradovi na Slovenskem (1986, 1987, 1991–1994)
  • Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja v Braslovčah in problem karolinške sakralne arhitekture na Slovenskem (1987)
  • Vojak, potepuh in vedutist Friedrich Bernhard Werner Silesius (1990)
  • Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji I-V (1990–1993)
  • Grajske stavbe v osrednji Sloveniji (Gorenjska I-V 1996–2000; Dolenjska I-V, 2000–2004)
  • Kunikejeva suita: podoba Slovenije v prvi polovici 19. stoletja (1994)
  • Sprehodi po stari Ljubljani (1994)
  • Ljubljanske vedute (1996)
  • Mesto Celje in njegovi spomeniki (1996)
  • Dvorec Novo Celje (1998)
  • Grad Podsreda med včeraj, danes in jutri (1999)
  • Stari grad Celje med včeraj, danes in jutri (2000)
  • Celjski strop : razkošje mojstra Almanacha (2002)
  • zbirka Življenje na srednjeveških gradovih na Slovenskem: Svet viteštva (2005); Ostra kopja, bridki meči (2006, 2007); Za grajskimi zidovi (2007)
  • Najlepši slovenski gradovi (2008)
  • Hrami tišine: Življenje v srednjeveških samostanih na Slovenskem (2009)
  • Najlepši slovenski dvorci (2011)
  • Celjske impresije: Dediščina knežjega mesta (2012).
  • Slikovite podobe Slovenije: 101 veduta naše dežele, kakršna je bila nekoč (2013)
  • Podoba Slovenije v obdobju narodnega prebujenja: Upodobitve slovenskih krajev iz sredine 19. stoletja (2016)
  • Predromanska in romanska arhitektura na Slovenskem (2017)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]