Janko Orožen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Janko Orožen
Portret
Janko Orožen, do 1955
Rojstvo 10. december 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})
Sveti Štefan, Avstro-Ogrska  *
Smrt 30. september 1989({{padleft:1989|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) (97 let)
Celje, SFRJ  *
Bivališče Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Flag of the State of Slovenes, Croats and Serbs.svg DSHS
Naval Ensign of the Kingdom of Yugoslavia.svg KSHS
Pan-Slavic flag.svg KJ
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg FLRJ
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Narodnost Zastava Slovenije slovenska
Področja zgodovina
Alma mater Univerza v Ljubljani
Poznan po

zgodovina Celja in okolice

zgodovina Zasavja
Pomembne nagrade častni meščan Celja (1955)

Janko Orožen [jánko oróžen] slovenski zgodovinar in šolnik, * 10. december 1891, Sveti Štefan (sedaj Turje) nad Hrastnikom, † 30. september 1989, Celje.[1]

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Orožen je v rodnem Svetem Štefanu obiskoval enorazredno šolo.[1][2] V Mariboru je hodil na učiteljišče, kasneje kot privatist leta 1913 na celjski gimnaziji opravil gimnazijsko maturo.[1][2] V Pragi se je tega leta vpisal na študij prava, a ga po enem semestru opustil, zaradi pomanjkanja denarja, tako da se je vrnil nazaj domov.[2][3]

Med 1. svetovno vojno so ga leta 1915 vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko.[3] Na ruski fronti so ga zajeli.[2] Leta 1918 se je pridružil prostovoljcem v češki legiji. Z 8. srbskim pešpolkom se je boril na solunski fronti. Po vrnitvi domov je sodeloval v bojih za slovensko severno mejo.[3]

Jeseni 1919 je začel poučevati na 1. deški meščanski šoli v Ljubljani in hkrati na Filozofski fakulteti začel študirati slovenščino, zgodovino in geografijo. Leta 1922 je na Filozofski fakulteti diplomiral, nato pa kot zgodovinar, slavist in geograf poučeval v Murski Soboti in od leta 1924 v Celju vse do leta 1941, ko so ga Nemci z družino pregnali v Srbijo.[2] Učil je na gimnaziji v Užicah, kjer je bil leta 1942 začasno upokojen.[3]

Med vojnama je pisal pedagoške razprave in učbenike za zgodovino, geografijo, ruščino in češčino; vsega je napisal več kot 30 knjig, 170 razprav, člankov in poročil ter 12 učbenikov.[3] Raziskoval je tudi zgodovino Celja ter območij v porečju Savinje in Save. Jeseni 1946 se je vrnil v Celje, poučeval na gimnaziji do upokojitve leta 1954, se po veliki povodnji istega leta posvetil delu v celjskem Zgodovinskem arhivu in ga vodil vse do dokončne upokojitve v letu 1965.[3]

Njegova hči Božena je priznana slavistka, rusistka, književna zgodovinarka in publicistka.

Izbrana dela[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]