Pojdi na vsebino

Janko Orožen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Janko Orožen
Portret
Janko Orožen, do 1955
Rojstvo10. december 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1][2]
Turje[1]
Smrt30. september 1989({{padleft:1989|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1] (97 let)
Celje[1]
Bivališče
NarodnostSlovenija slovenska
Področjazgodovina
Alma materUniverza v Ljubljani
Poznan po
Pomembne nagradečastni meščan Celja (1955)
Maturanti celjske gimnazije, 13. junij 1938. Med profesorji v prvi vrsti sedi četrti z desne Janko Orožen, poleg njega, tretji z desne, pa Srečko Brodar. Fotograf: Josip Pelikan.

Janko (Janez) Orožen [jánko oróžen] slovenski zgodovinar in šolnik, * 10. december 1891, Sveti Štefan (sedaj Turje) nad Hrastnikom, † 30. september 1989, Celje.[3]

Življenje in delo

[uredi | uredi kodo]

Oče mu je bil kmet in ribič Jernej Orožen. Mati mu je bila Marija (rojena Železnik). Orožen je v rodnem Svetem Štefanu obiskoval enorazredno šolo.[3][4] V Mariboru je od leta 1907 hodil na učiteljišče, kjer je maturiral leta 1911, kasneje pa kot privatist leta 1913 na celjski gimnaziji opravil gimnazijsko maturo.[3][4][5][6] V Pragi se je tega leta vpisal na študij prava, a ga po enem semestru opustil zaradi pomanjkanja denarja, tako da se je vrnil nazaj domov.[4][7]

Med 1. svetovno vojno so ga leta 1915 vpoklicali v Avstro-ogrsko vojsko.[7] Na ruski fronti so ga zajeli.[4] Leta 1918 se je pridružil prostovoljcem v Češko-slovaški legiji. Z 8. srbskim pešpolkom se je boril na solunski fronti. Po vrnitvi domov je sodeloval v bojih za slovensko severno mejo.[7]

Jeseni 1919 je začel poučevati na 1. deški meščanski šoli v Ljubljani in hkrati na Filozofski fakulteti začel študirati slovenščino, zgodovino in geografijo. Leta 1922 je na Filozofski fakulteti diplomiral, nato pa kot zgodovinar, slavist in geograf poučeval v Murski Soboti in od leta 1924 na celjski gimnaziji vse do leta 1941, ko so ga Nemci z družino pregnali v Srbijo.[4] Učil je na gimnaziji v Užicu, kjer je bil leta 1942 začasno upokojen.[7]

Med vojnama je pisal pedagoške razprave in učbenike za zgodovino, geografijo, ruščino in češčino; vsega je napisal več kot 30 knjig, 170 razprav, člankov in poročil ter 12 učbenikov.[7] Prevajal je iz češćine, ruščine in francoščine.[5]

Raziskoval je tudi zgodovino Celja ter območij v porečju Savinje in Save. Jeseni 1946 se je vrnil v Celje, poučeval na gimnaziji do upokojitve leta 1954, se po veliki povodnji istega leta posvetil delu v celjskem Zgodovinskem arhivu in ga vodil vse do dokončne upokojitve v letu 1965.[7]

Njegova hči Božena je priznana slavistka, rusistka, književna zgodovinarka in publicistka. Njegova nečakinja Martina je znana jezikoslovka in upokojena univerzitetna profesorica, nečak Marjan pa je bil politik, nosilec funkcij v ZKS.

Izbrana bibliografija

[uredi | uredi kodo]
  • — (1927a), Zgodovina Celja I. Prazgodovinska in rimska Celeja, COBISS 24705281
  • — (1927b), Zgodovina Celja II. Srednjeveško Celje, COBISS 30154753
  • —; Savnik, Roman (1928), Celje : vodnik po mestu in okolici, Celje: Brata Rodé & Martinčič, COBISS 30733569
  • — (1929), Učbenik ruskega jezika, COBISS 6786563
  • — (1930), Zgodovina Celja III. Novoveško Celje (1456–1848), COBISS 30155009
  • — (1936), Gradovi in graščine v narodnem izročilu. 1, Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi, COBISS 651009
  • — (1940), Zgodovina celjskega Sokola, Celje: Sokolsko društvo Celje-matica, COBISS 2474759
  • — (1967), Kratka zgodovina Celja in okolice, COBISS 1367605

Sklici

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]