Janko Orožen

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Janko Orožen
Portret
Janko Orožen, do 1955
Rojstvo 10. december 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})
Sveti Štefan, Avstro-Ogrska  *
Smrt 30. september 1989({{padleft:1989|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:30|2|0}}) (97 let)
Celje, SFRJ  *
Bivališče Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Flag of the State of Slovenes, Croats and Serbs.svg DSHS
Naval Ensign of the Kingdom of Yugoslavia.svg KSHS
Flag of the Kingdom of Yugoslavia.svg KJ
Flag of SFR Yugoslavia.svg FLRJ
Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Narodnost Zastava Slovenije slovenska
Področja zgodovina
Alma mater Univerza v Ljubljani
Poznan po

zgodovina Celja in okolice

zgodovina Zasavja
Pomembne nagrade častni meščan Celja (1955)

Janko Orožen [jánko oróžen] slovenski zgodovinar in šolnik, * 10. december 1891, Sveti Štefan (sedaj Turje) nad Hrastnikom, † 30. september 1989, Celje.[1]

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Orožen je v rodnem Svetem Štefanu obiskoval enorazredno šolo.[1][2] V Mariboru je hodil na učiteljišče, kasneje kot privatist leta 1913 na celjski gimnaziji opravil gimnazijsko maturo.[1][2] V Pragi se je tega leta vpisal na študij prava, a ga po enem semestru opustil, zaradi pomanjkanja denarja, tako da se je vrnil nazaj domov.[2][3]

Med 1. svetovno vojno so ga leta 1915 vpoklicali v avstro-ogrsko vojsko.[3] Na ruski fronti so ga zajeli.[2] Leta 1918 se je pridružil prostovoljcem v češki legiji. Z 8. srbskim pešpolkom se je boril na solunski fronti. Po vrnitvi domov je sodeloval v bojih za slovensko severno mejo.[3]

Jeseni 1919 je začel poučevati na 1. deški meščanski šoli v Ljubljani in hkrati na Filozofski fakulteti začel študirati slovenščino, zgodovino in geografijo. Leta 1922 je na Filozofski fakulteti diplomiral, nato pa kot zgodovinar, slavist in geograf poučeval v Murski Soboti in od leta 1924 v Celju vse do leta 1941, ko so ga Nemci z družino pregnali v Srbijo.[2] Učil je na gimnaziji v Užicah, kjer je bil leta 1942 začasno upokojen.[3]

Med vojnama je pisal pedagoške razprave in učbenike za zgodovino, geografijo, ruščino in češčino; vsega je napisal več kot 30 knjig, 170 razprav, člankov in poročil ter 12 učbenikov.[3] Raziskoval je tudi zgodovino Celja ter območij v porečju Savinje in Save. Jeseni 1946 se je vrnil v Celje, poučeval na gimnaziji do upokojitve leta 1954, se po veliki povodnji istega leta posvetil delu v celjskem Zgodovinskem arhivu in ga vodil vse do dokončne upokojitve v letu 1965.[3]

Njegova hči Božena je priznana slavistka, rusistka, književna zgodovinarka in publicistka.

Izbrana dela[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]