Pojdi na vsebino

Sergej Kraigher

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sergej Kraigher
Portret
Rojstvo30. maj 1914({{padleft:1914|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1][2]
Postojna[2]
Smrt17. januar 2001({{padleft:2001|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:17|2|0}})[2] (86 let)
Ljubljana[2]
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
 Kraljevina SHS
Avstro-Ogrska
Poklicpolitik, politični komisar, bankir, partizan, častnik
NaslednikViktor Avbelj
Politična stranka
Zveza komunistov Slovenije
ZakonecLidija Šentjurc
OtrociMarjeta Šentjurc
SorodnikiVito Kraigher (brat)

Sergej Kraigher [sergêj/sêrgej krájger], slovenski politik in prvoborec, * 30. maj 1914, Postojna, † 18. januar 2001, Ljubljana.

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Študiral je medicino, najprej v Ljubljani in od leta 1937 v Zagrebu. Februarja 1934 je postal član Komunistične partije Slovenije; že isto leto je bil kot vodja tehnike KPS aretiran in obsojen na 2-letno zaporno kazen v Sremski Mitrovici. Po vrnitvi je bil sekretar OK KP za Ljubljano, 1940 inštruktor CK KPS.

Leta 1941 se je pridružil NOB, kjer je opravljal različne partijske dolžnosti (sekretar OK KPS za Revirje, decembra je postal sekretar pokrajinskega komiteja KPS za Štajersko in po kapitulaciji Italije 1943 sekretar OK KPS za Grosupje in nato za Kozje, Celje in Maribor. Zaradi vpletenosti v t. i. Pohorsko afero je bil marca 1944 za več mesecev (do junija) izključen iz KPS. Kmalu je postal sekretar oblastnega komiteja za Severno Slovenijo (Štajersko). 1945 je bil sekretar OK KP Maribor, nato za Ljubljano in obenem podpredsednik Mestnega ljudskega odbora v Ljubljani. 1946 je postal predsednik Planske komisije Vlade LRS (vmes je bil kot delegat Jugoslavije poslan v Albanijo za gospodarskega svetovalca) ter podpredsednik vlade LRS, nato je odšel v Beograd. 1951-53 je bil guverner Narodne banke Jugoslavije, nato direktor Zveznega zavoda za gospodarsko planiranje, 1958 pa kot član Zveznega izvršnega sveta sekretar za industrijo in naslednje leto za zunanjo trgovino. Bil je podpredsednik Zveznega zbora Skupščine SFRJ in predsednik njegovega odbora za družbenoekonomske odnose (1963-67). Član CK ZKJ je bil od 1952, od 1969 član predsedstva ZKJ, kasneje spet član CK ZKJ (1979-90). Šele po smrti svojega bratranca Borisa Kraigherja je lahko posegel tudi po najvišjih funkcijah v Sloveniji in kasneje tudi Jugoslaviji: 1967 je postal predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije, po funkciji je bil od njegove ustanovitve obenem tudi član Predsedstva SFRJ (1971-74) ter predsednik ustavne komisije Skupščine SRS (podobno kot Edvard Kardelj na zvezni ravni). V začetku sedemdesetih letih je (skupaj s Francetom Popitom in drugimi) postal eden poglavitnih izvajalcev protiliberalistične politike v Sloveniji, katere najvidnejši znak je bila odstavitev predsednika slovenske vlade Staneta Kavčiča leta 1972. Leta 1974 je bil izvoljen za prvega predsednika Predsedstva Socialistične republike Slovenije, 1979 pa postal Kardeljev naslednik na položaju slovenskega člana Predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije, v tej vlogi 1981/82 tudi eno leto predsednik Predsedstva Jugoslavije. V letih 1981-83 je vodil zvezno komisijo za pripravo programa »ekonomske stabilizacije«, popularno imenovano po njem. Ukvarjal se je s politično publicistiko v povezavi z vprašanji »socialističnega samoupravljanja« ipd. tematik ter izdal knjigi Za socialistično samoupravno demokracijo, I-II (1980) in Kako iz krize (1986). Bil je častni doktor ljubljanske (1977) in mariborske (1979) univerze, junak socialističnega dela (1974), pa tudi častni občan Maribora, Celja, itd.

Poročen je bil z Lidijo Šentjurc. Njegov starejši brat je bil Vito Kraigher.

Napredovanja

[uredi | uredi kodo]

Odlikovanja

[uredi | uredi kodo]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
  1. Munzinger Personen
  2. 1 2 3 4 Slovenska biografijaZnanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti. — ISSN 2350-5370