Stane Kavčič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Stane Kavčič
Portret
Rojstvo 13. oktober 1919({{padleft:1919|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:13|2|0}})
Ljubljana
Smrt 27. marec 1987({{padleft:1987|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:27|2|0}}) (67 let)
Ljubljana
Državljanstvo Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Poklic politik, politični komisar, sindikalist, partizan

Stane Kavčič, slovenski politik, * 30. oktober 1919, Ljubljana, † 27. marec 1987, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Kavčič je že pred vojno deloval v sindikatih, član KPS pa je postal julija 1941. Med NOB je bil od 1942 sekretar okrožnega komiteja komunistične partije Vrhnika, januarja 1943 je postal sekretar pokrajinskega komiteja Skoja za Slovenijo in sekretar Glavnega iniciativnega odbora Zveze slovenske mladine. Na Kočevskem zboru je bil izvoljen v SNOO in AVNOJ, konec 1943 pa postal član CK SKOJ in predsednik pokrajinskega odbora USAOJ (Zveze socialistične mladine Jugoslavije) za Slovenijo. Krajši čas se je šolal v Sovjetski zvezi. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941.

Po koncu vojne je bil na vodilnih političnih položajih v mladinskih in partijski organizaciji (v CK KPS je predstavljal mladino), bil je organizacijski sekretar CK KPS 1945--49 in obenem tudi podpredsednik Prezidija Ljudske skupščine LRS (1947--51) član Politbiroja oz. Izvršnega komiteja, od 1966 predsedstva CK KPS/ZKS; 1951--56 je bil podpredsednik izvršnega sveta ljudske skupščine LRS, predsednik Zveze sindikatov Slovenije 1958--63), predsednik ideološke komisije CK ZKS (1963--66), član IK CK ZKJ 1966/67, nazadnje pa 1967--72 predsednik slovenske vlade (uradno predsednik izvršnega sveta Skupščine SRS) ter obenem 1969--72 član predsedstva ZKJ. Kot zagovornik liberalne gospodarske usmeritve in slovenskih interesov v Jugoslaviji je bil jeseni 1972 prisiljen odstopiti s funkcije predsednika Izvršnega sveta Slovenije (vlade) in člana predsedstva ZKJ in se upokojiti. Politično in javno ni smel več nastopati v javnosti, vendar se kljub svoji kritični distanci socialističnemu samoupravljanju in perspektivi Slovenije v federativni Jugoslaviji ni odrekel.

Kavčič je avtor dela Samoupravljanje I-IV (1964, 1965, 1967), političnih in gospodarskih razprav ter posmrtno izdanega dela Dnevnik in spomini (1988), ki sta ga uredila Janez Janša in Igor Bavčar.

Vzroki za politični padec[uredi | uredi kodo]

Kavčič je bil zlasti po gospodarski reformi 1965 zagovornik liberalne gospodarske usmeritve, ki je temeljila na policentralizmu, celotni povezanosti prostorskega, ekonomskega in socialnega razvoja, izrabi zemljepisne in prometne lege Slovenije in razvoju panog, ki hitro prinašajo kapital, na spodbujanju privatne iniciative in vlaganju zasebnih sredstev, na močni izvozni usmeritvi, vključevanju v evropske gospodarske tokove ter na regionalnih povezavah s sosednjimi deželami. Zaradi te usmeritve, ki je veljala za premalo delavskorazredno in jugoslovansko, je prihajal v spor z delom slovenskega in najvišjega jugoslovanskega vodstva, še posebej po letu 1969 ob t. i. cestni aferi (gradnja avtoceste Ljubljana - Postojna). Njegova politična moč, ki je izvirala iz osebnih potez in usmeritev ter iz liberalnih razmer v jugoslovanski družbi po brionskem plenunu 1966 je bila po cestni aferi deloma omejena; tudi zato, ker je odklonil mandat v Zveznem izvršnem svetu (ZIS) v Beogradu in nato še za mesto člana v izvršnem biroju predsedstva ZKJ, za kar ga je predlagal Tito.[1]

Odlikovanja, priznanja[uredi | uredi kodo]

27. oktobra 2009 so na Trgu narodnih herojev postavili njegov doprsni kip.[2]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Enciklopedija Slovenije. (1991). Knjiga 5. Ljubljana: Mladinska knjiga
  2. ^ Delo.si - V Ljubljani od danes tudi doprsni kip Staneta Kavčiča

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Gustav II Adolf Ta biografski članek je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.