Miha Marinko

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Portret
Rojstvo8. september 1900({{padleft:1900|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})
Trbovlje
Smrt19. avgust 1983({{padleft:1983|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:19|2|0}}) (82 let)
Ljubljana
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicpolitični komisar, partizan, politik

Miha Marinko, slovenski partizan in narodni heroj, * 8. september 1900, Gabrsko, Rovte (Trbovlje) † 19. avgust 1983, Ljubljana.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rodil se je 8.9. 1900 v Rovtah (zdaj del naselja Gabrsko) nad Trbovljami, kjer je končal dva razreda meščanske šole. S 13 leti je začel delati v steklarni v Zagorju, s 15. leti pa v rudniku. Po letu 1919 je sodeloval v več stavkah in v spopadu z Orjuno v Trbovljah 1. junija 1924. Ker je bil odpuščen, je 1924 odšel v Francijo, kjer delal kot rudar, bil sprejet v KP ter politično deloval v jugoslovanski sekciji KP Francije. Od tam je odšel v Nemčijo in 1931 v Sovjetsko zvezo. V Moskvi je dve leti obiskoval Komunistično univerzo narodnih manjšin Zahoda, 1933 pa se je vrnil domov in postal sekretar PK KPJ za Slovenijo, 1934 član CK KPJ. Deloval je v Revirjih,1935 bil je član iniciativnega odbora za ustanovitev Združene delavske stranke Jugoslavije; 1937 je na ustanovnem kongresu KPS na Čebinah postal član CK KPS, pa tudi član začasnega vodstva KPJ v domovini ter 1939 vodil posvet vodilnih predstvanikov KPJ v Tacnu, 1940 se je umaknil pred konfinacijo v Zagreb ter kot inštruktor KPJ odšel v Bosno, Dalmacijo in Makedonijo. Po vrnitvi je ilegalno delal v Sloveniji in sourejal Novo Ljudsko pravico. Že pred vojno je bil večkrat zaprt. Leta 1941 je bil prostovoljec jugoslovanske vojske, nato pa med organizatoji NOB, mdr. na Štajerskem in Dolenjskem ter postal prvi politični komisar slovenske partizanske vojske in Glavnega štaba NOV in POS. Septembra 1941 se je udeležil jugoslovanskega partizanskega vojaškega posveta v Stolicah pri Krupnju. Decembra 1941 so ga ujeli Italijani ter ga maja 1942 obsodili na 30 let ječe; v njihovih zaporih je ostal do kapitulacije Italije in se konec leta 1943 vrnil na slovensko osvobojeno ozemlje. Julija 1944 je kot politični predstavnik slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja odšel na Primorsko in Trst ter Gorenjsko, septembra je postal član razširjenega Izvršnega odbora OF, decembra 1944 pa odšel v Beograd in nato v Makedonijo.

Po osvoboditvi je bil kooptiran v AVNOJ oz. njegovo predsedstvo, kasneje poslanec v zvezni ljudski skupščini do 1967. Delal je pri CK KPJ v Beogradu, sredi junija 1946 pa se je kot zamenjava za Borisa Kidriča, ki je takrat odšel v Beograd, vrnil na vodilne funkcije v Slovenijo. Celih 20 let je bil (politični) sekretar CK KP/ZK Slovenije (1946--66), obenem pa predsednik Vlade LRS in sekretar IO OF (1946--53) ter nato predsednik Ljudske skupščine LRS (1953--62) in predsednik glavnega odbora SZDL Slovenije (1953--61), član Izvršnega komiteja (1954--66) oz. predsedstva CK ZKJ (1966--69) in Sveta federacije (od 1963 do smrti), obenem Sveta za ljudsko obrambo SFRJ (1964--68); bil je rezervni generalmajor JLA. Poleg drugih odlikovanj je dobil red narodnega heroja in malo kasneje še junaka socialističnega dela (1960).

Januarja 1958 je kot politični voditelj Slovenije nastopil v vlogi miritelja stavkajočih rudarjev v Trbovljah, tako da je obrnil vlogo, ki jo je imel tam v mladosti.

Pokopan je v grobnici narodnih herojev v Ljubljani.

Poročen je bil z Marijo Šlander.

Odlikovanja in priznanja[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]