Predsedstvo Jugoslavije

Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije (krajše predsedstvo SFRJ ali Zvezno predsedstvo) je bilo jugoslovansko vladno telo, ki je delovalo kot državni poglavar, in je po svoji ustavni vlogi primerljivo z že v letih 1946–53 obstoječim Prezidijem Ljudske skupščine FLRJ, ki je bil prevzet iz sovjetske ustave oz. Prezidija vrhovnega sovjeta ZSSR, po vzoru katerega so bili ustanovljeni podobni kolektivni organi v drugih socialističnih državah, kjer se je različno imenovali, najpogosteje državni svet.

Ustanova Predsedstva SFRJ je bila prvič ustanovljena z ustavnimi amandmaji iz leta 1971, ko je imelo 23 članov (predsednik republike Tito + po 2 člana iz vsake republike + po eden iz obeh pokrajin + predsedniki vseh republiških in pokrajinskih skupščin). Po ustavi iz leta 1974 se je njegova sestava zmanjšala na 9 članov, iz vsake republike in pokrajine po eden ter dosmrtni predsednik SFRJ (in obenem ZKJ) Tito. V resnici je ta institucija pridobila na veljavi šele po Titovi smrti leta 1980, ko je postalo najvišja instanca v državi in so se začeli predsedniki predsedstva menjavati vsako leto v sredini maja, ko jim je pretekel enoletni mandat in sicer po vnaprej določenem vrstnem redu. Predsedstvo SFRJ je bilo izvoljeno za obdobje petih let (doživelo je 3 polne in del četrtega mandata), sestavljalo pa ga je 8 voljenih predstavnikov, od katerih so jih 6 samostojno volile republiške, 2 pa pokrajinski skupščini. V kriznem obdobju v zadnjih letih obstoja SFRJ je večkrat zasedalo t. i. razširjeno Predsedstvo SFRJ. Predsednik ZKJ je bil član Predsedstva SFRJ po funkciji (do novembra 1988), poleg njega pa so bili na sejah pogosto navzoči tudi predsednik zvezne vlade (Zveznega izvršnega sveta), obrambni minister (zvezni sekretar za ljudsko obrambo) oz. njegov namestnik in še nekateri zvezni funckionarji, posebno pa so bili vabljeni tudi predsedniki republiških in pokrajinskih predsedstev, ki so bila prav tako ustanovljena z ustavo iz leta 1974. Proti koncu njegovega obstoja je prišlo do "pat pozicije" oz. delitve glasov na pol (štirje proti štirim glasovom), saj si je srbski voditelj Milošević uspel do 1989 podrediti obe (srbski) avtonomni pokrajini Vojvodino in Kosovo ter republiko Črno Goro.

Do razpada socialistične Jugoslavije leta 1991 so se zvrstili naslednji Predsedniki Predsedstva SFRJ:

Federalna enota	Ime in priimek	Začetek mandata	Konec mandata
SR Makedonija	Lazar Koliševski	4. maj 1980.	15. maj 1980.
SR BiH	Cvijetin Mijatović	15. maj 1980.	15. maj 1981.
SR Slovenija	Sergej Kraigher	15. maj 1981.	15. maj 1982.
SR Srbija	Petar Stambolić	15. maj 1982.	15. maj 1983.
SR Hrvatska	Mika Špiljak	15. maj 1983.	15. maj 1984.
SR Črna Gora	Veselin Đuranović	15. maj 1984.	15. maj 1985.
SAP Vojvodina	Radovan Vlajković	15. maj 1985.	15. maj 1986.
SAP Kosovo	Sinan Hasani	15. maj 1986.	15. maj 1987.
SR Makedonija	Lazar Mojsov	15. maj 1987.	15. maj 1988.
SR BiH	Raif Dizdarević	15. maj 1988.	15. maj 1989.
SR Slovenija	Janez Drnovšek	15. maj 1989.	15. maj 1990.
SR Srbija	Borisav Jović	15. maj 1990.	15. maj 1991.
R. Hrvatska	Stjepan Mesić	junij 1991.	oktober 1991.

Iz Slovenije so bili člani predsedstva SFRJ (od ustanovitve 1971 do 1974: Mitja Ribičič, Marko Bulc in po funkciji Sergej Kraigher kot predsednik republiške skupščine), od 1974 do konca obstoja pa: Edvard Kardelj (1974-do svoje smrti 1979), Sergej Kraigher (1979-84), Stane Dolanc (1984-89) in prvi demokratično na neposrednih volitvah izvoljen član Janez Drnovšek (1989-91).