Josip Broz - Tito

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Josip Broz Tito)
Jump to navigation Jump to search
Josip Broz Tito
Josip Broz Tito leta 1961
Josip Broz Tito leta 1961
Drugi predsednik SFRJ
Na položaju
14. januar 1953 – 4. maj 1980
PredhodnikIvan Ribar
NaslednikLazar Koliševski
Prvi premier SFRJ
Na položaju
29. december 1945 – 14. januar 1953
Osebni podatki
Rojstvo7. maj 1892({{padleft:1892|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:7|2|0}})[2][3][4]
Kumrovec, Kraljevina Hrvaška in Slavonija[d], Avstro-Ogrska
Smrt4. maj 1980({{padleft:1980|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[2][5][…] (87 let)
Ljubljana[6]
NarodnostZastava Slovenije Slovenec
Zastava Hrvaške Hrvat
Politična strankaKomunistična partija Jugoslavije
ZakonciPelagija Broz,
Johanna König,[1]
Herta Haas,
Jovanka Broz
Poklicpolitik, strojni ključavničar, državnik, član odporniškega gibanja, esperantist
Verska opredelitev
ateist
PodpisTito signature.svg

Josip Broz (partizansko ime Tito), jugoslovanski maršal in politik hrvaško-slovenskega rodu, * 7. maj 1892, Kumrovec, Avstro-Ogrska (danes Hrvaška), † 4. maj 1980, Ljubljana, Jugoslavija (danes Slovenija).

Tito je bil jugoslovanski komunistični revolucionar in državnik, opravljal je različne službe in zasedal najvišje položaje od leta 1943 do svoje smrti leta 1980. Med drugo svetovno vojno je bil vodja partizanov, odporniških vojaških enot, katerih pripadniki so se borili proti okupatorjem (1941–1945). Bil je tudi predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije od 14. januarja 1953 do svoje smrti 4. maja 1980.

Tito se je rodil hrvaškemu očetu in materi Slovenki v vasi Kumrovec v Avstro-Ogrski (danes na Hrvaškem). Vpoklican v vojaško službo, se je odlikoval in postal najmlajši vodnik avstro-ogrske vojske tistega časa [navedi vir]. Potem ko so ga med prvo svetovno vojno cesarski Rusi hudo ranili in ujeli, so ga poslali v delovno taborišče na Uralu. Sodeloval je pri nekaterih dogodkih ruske revolucije leta 1917 in poznejše državljanske vojne. Po vrnitvi na Balkan leta 1918 je Broz vstopil v novoustanovljeno Kraljevino Jugoslavijo, kjer se je pridružil Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ). Kasneje je bil izvoljen za generalnega sekretarja, pozneje predsednika Zveze komunistov Jugoslavije (1939–1980).

V povojnem obdobju je bil Tito vrhovni voditelj Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), bil je predsednik vlade (1944–1963), predsednik (kasneje dosmrtni predsednik) (1953–1980) in maršal Jugoslavije, hkrati pa vrhovni poveljnik Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in vrhovni vodja generalštaba. Kljub temu, da je bila Jugoslavija članica Kominterne, je leta 1948 postal prvi izmed voditeljev, ki se je uprl sovjetski hegemoniji in v času vladavine Josipa Stalina, po razkolu začel z lastnim socialističnim programom svoje države, ki je delno vseboval elemente tržnega gospodarstva. Ekonomisti, ki so delovali v nekdanji Jugoslaviji, med njimi Jaroslav Vanek, rojen na Češkem in Branko Horvat, rojen v Jugoslaviji, so sooblikovali model tržnega socializma. Podjetja so bila v družbeni (državni) lasti, s teoretičnim vodstvom v njih zaposlenih delavcev in so temeljila na delavskem samoupravljanju, hkrati pa so delovala na skupnem jugoslovanskem trgu, nekatera pa tudi na odprtih in prostih trgih drugih držav in na mednarodnem trgu. Titu je še uspevalo v veliki meri (včasih tudi s silo) zatreti vsa trenja znotraj političnih povezav različnih jugoslovanskih narodov in narodnih skupnosti, kultur ter verstev, posebej tista med Srbi in Hrvati ter Srbi in Albanci na Kosovu. Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je SFR Jugoslavijo opredelila kot "zvezno republiko enakovrednih narodov in narodnosti, ki se svobodno združuje po načelu bratstva in enotnosti pri doseganju posebnih in skupnih interesov." Vsaka republika naj bi dobila tudi pravico do samoodločbe in odcepitve, če se to opravi po zakonitih poteh. Nazadnje naj bi Tito Kosovu in Vojvodini, avtonomnima pokrajinama Srbije, znatno povečal avtonomijo, vključno z dejanskim vetom v srbskem parlamentu.[navedi vir] Tito je okoli sebe zgradil zelo močan kult osebnosti, ki ga je po njegovi smrti vzdrževalo vodstvo Zveze komunistov Jugoslavije. Dvanajst let po njegovi smrti, ko je v vzhodni Evropi propadel komunizem, je Jugoslavija razpadla, večina novonastalih nacionalnih držav na njenem ozemlju pa se je po razpadu zapletla v medetnične spopade in v državljansko vojno.

Medtem ko nekateri Tita kritizirajo kot avtoritarnega diktatorja in ga zaradi zločinov iz tega obdobja primerjajo s Stalinovo brutalnostjo, pa ga nekateri še danes vidijo zgolj kot dobrodušnega in karizmatičnega voditelja, ki je skrbel predvsem za skupno dobro. Bil je priljubljena javna osebnost, tako v Jugoslaviji kot v tujini. Njegova notranja politika, ki je bila videti kot povezovalni simbol, je ohranjala mirno sožitje narodov jugoslovanske federacije. Mednarodno pozornost si je pridobil kot glavni vodja Gibanja neuvrščenih, skupaj z Jawaharlal Nehrujem iz Indije, Gamalom Abdelom Naserjem iz Egipta in Kwamejem Nkrumahom iz Gane. Z zelo ugodnim ugledom v tujini je v obeh nasprotnih političnih blokih, v obdobju hladne vojne, prejel približno 98 tujih odlikovanj, med njimi častno legijo in red kopeli.

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Titova rojstna hiša v Kumrovcu

Josip Broz se je rodil v številni družini Franja Broza, bogatega kmeta, in Marije (rojene Javoršek), ki je bila doma iz Podsrede. Bil je sedmi od petnajstih otrok. Osnovno šolo je končal v Kumrovcu, leta 1910 pa se je v Sisku izučil za strojnega ključavničarja. V Zagrebu se je zaposlil kot kovinarski delavec in oktobra 1910 postal član Socialnodemokratske stranke Hrvaške in Slavonije. Med letoma 1911 in 1913 je delal v tovarnah po Sloveniji, Češki, Nemčiji in Avstriji. Od jeseni 1913 je služil vojaški rok na Dunaju in v Zagrebu, kjer je leta 1914 končal podčastniško šolo s činom vodnika.

Med 1. svetovno vojno[uredi | uredi kodo]

Avgusta 1914 so ga ob izbruhu 1. svetovne vojne poslali na srbsko fronto. Leta 1915 so ga premestili na rusko fronto, kjer je bil istega leta v Karpatih ranjen in ujet. Junija 1917 je sodeloval v boljševiških demonstracijah. Za svojo politično usmerjenost je tedaj sprejel leninizem in leta 1920 v Omsku postal član Jugoslovanskega odseka Ruske komunistične partije (boljševikov). Leta 1920 se je v Omsku poročil s 15-letno Pelagijo Belousovo.[7]

Komunistični aktivist[uredi | uredi kodo]

Konec 1920 se je vrnil v Jugoslavijo ter se aktivno politično udejstoval. Zato je bil zaprt ter je po izpustitvi kmalu emigriral v tujino. Od tam je sodeloval pri partijski dejavnosti v domovini. Leta 1934 je postal član politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in začel uporabljati vzdevek Tito.

Leta 1935 je odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je eno leto deloval za Kominterno za balkansko področje.[8] Bil je član Komunistične partije Sovjetske zveze in Stalinove tajne policije NKVD. Leta 1936 je Kominterna poslala Tita pod psevdonimom »Walter« v Jugoslavijo, z namenom »čiščenja« , čemur so sledile likvidacije vodstva Komunistične partije Jugoslavije, med njimi tudi Milana Gorkića.[9] Tito se je po tem zavihtel na položaj vodje te organizacije.

Med 2. svetovno vojno[uredi | uredi kodo]

4. julija 1941 je Tito izdal razglas, s katerim je pozval narode na območju Jugoslavije na oborožen boj proti nacistom. Med letoma 1941 in 1945 je bil vrhovni komandant Narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije.

Jugoslovanski voditelj[uredi | uredi kodo]

Od 1945 in 1953 je bil predsednik vlade in minister za zunanje zadeve v vladi FLRJ. Leta 1948 se je sprl s Stalinom, zaradi različnih pogledov na razmerja med državami v okviru Varšavskega pakta. Po Stalinovi intrigi z ustanovitvijo Informbiroja se je Tito odločil za odkrito nasprotovanje in nastal je razkol med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo.

Vsi ustavni akti Jugoslavije od Ustavnega zakona (13. januar 1953) so dovoljevali večkratno izvolitev Josipa Broza - Tita na najvišji položaj predsednika zvezne republike. Po sprejemu nove ustave 1974 pa je bil izvoljen za dosmrtnega predsednika.[10] Dejansko si je Titov krog političnih sodelavcev po najhujši Stalinovi grožnji (leta 1948) podredil vse vzvode oblasti in postal nesporen vladar Jugoslavije. S pomočjo vojske in komunistične stranke je vladal Jugoslaviji vse do svoje smrti.

Ena izmed uspešnih Titovih potez v mednarodni politiki je bila ustanovitev gibanja neuvrščenih leta 1961 ( z Naserjem in Nehrujem). S to potezo si je priboril status državnika svetovnega slovesa in vodje »tretjega bloka«, vmesnega člena v boju med sovjetskim taborom in zahodnim zavezništvom.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Glej tudi: Smrt in pogreb Josipa Broza - Tita

Tito je umrl 4. maja 1980 ob 15.05 v Kliničnem centru v Ljubljani za posledicami gangrene (še prej so mu v zadnjem poskusu zdravljenja amputirali levo nogo). Na njegov pogreb je prišlo 123 državnih delegacij iz vsega sveta.

Po Titovi smrti je politični vrh v Jugoslaviji zagovarjal geslo »tudi po Titu - Tito«. Ta izpraznjen poskus ohranitve sistema je pomenil nadaljevanje zastoja, ki se je pričel z zadušitvijo liberalnih in nacionalnih gibanj v začetku 70. let, in končno razpad Jugoslavije.

Osebnost in značaj vladavine[uredi | uredi kodo]

Ocene njegove vladavine so deljene; nekateri jo kritizirajo kot avtoritarno[11][12] in po okrutnosti primerljivo s Stalinovo,[13] večinoma pa ima sloves benevolentnega diktatorja.[14] Bil je priljubljena javna osebnost tako v domovini kot v tujini in splošno prepoznaven kot simbol enotnosti,[15][16] ki je z notranjo politiko vzdrževal mirno sobivanje narodov jugoslovanske federacije. V mednarodnem okolju se je uveljavil kot voditelj gibanja Neuvrščenih,[17] z naklonjenostjo so ga sprejemali v obeh blokih hladne vojne.

Titu kritiki najbolj zamerijo neusmiljen obračun z »okupatorskimi pomagači« in »domačimi izdajalci« ter političnimi nasprotniki, ki so bili razglašeni za »sovražnike revolucije«. Najbolj izčrpno dokumentacijo o tem podajajo Vojvodinski Nemci (Donavski Švabi), ki dolžijo Tita in komuniste za genocid.[18] Po vojni, v kateri so bili Vojvodinski Nemci prisilno mobilizirani v nemško vojsko,[19] so nekatere preostale člane družin iz maščevanja bodisi javno usmrtili, bodisi poslali v sovjetska in druga delovna taborišča. Podobne poboje, nekatere po iniciativi krajevnih voditeljev, druge širših razsežnosti, so uprizorili v skoraj vseh delih Jugoslavije. V Sloveniji še vedno raziskujejo povojne izvensodne poboje. Vsaj največji izmed teh pobojev se niso mogli izvršiti brez soglasja Tita.

Zgodovinar Božo Repe priporoča naslednji pogled na Tita kot zgodovinsko osebnost:

Od vseh ocen o Titu mi je osebno še najbližje tista, ki jo je zapisal Fitzroy MacLean v Sunday Timesu že maja 1962:
»Človeku je lahko Tito všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Človeku je lahko 20. stoletje všeč ali ne. Marsikomu ni všeč. Vendar gresta vštric, človek in stoletje. Prvi je v veliki meri simboličen odsev drugega.«
Sposobnost razumevanja dejanj ljudi in poteka zgodovinskih dogodkov v njihovem času in prostoru je znak zrelosti nekega naroda ali družbe. Slovenci, pa tudi drugi nekdanji Titovi »podaniki«, smo še daleč od tega. Tako kar zadeva 20. stoletje, kot kar zadeva Tita.

Ankete, ki jih je opravila Ninamedia v letih 1995, 1998, 2001, 2007 in 2010, kažejo stalno visok odstotek za ocene, da je Tito pozitivna zgodovinska osebnost (najmanj leta 1998: 63 %, največ leta 2007: 81 %) in nizek odstotek anketirancev, ki ocenjujejo Tita negativno (med 7 in 11 % v različnih letih; razlika neopredeljeni).[20]

Odlikovanja in priznanja[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: seznam Titu podeljenih odlikovanj in priznanj.

Tito je prejel mnogo priznanj in odlikovanj, med najvidnejša sodijo:

Priznanje ali odlikovanje Država Datum prejema Opombe Ref.
Red Narodnega heroja Socialistična federativna republika Jugoslavija 6. november 1954, 15. maj 1972, 16. maj 1977 edina oseba, ki je priznanje prejela trikrat [21]
Red Leopolda (Belgija) Belgija 6. oktober 1970 najvišje vojaško priznanje kraljevine Belgije. [21]
Red slona Danska 29. oktober 1974 najvišje priznanje kraljevine Danske. [22]
Médaille militaire Francija 5. maj 1956 prejemniki tudi Winston Churchill, Franklin Delano Roosevelt, in Dwight Eisenhower. [23]
Red zmage Sovjetska zveza 9. september 1945 najvišje vojaško priznanje Sovjetske zveze
eden izmed 5 tujcev, ki so priznanje prejeli
[24]

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Goldstein 2018, str. 118-122.
  2. 2,0 2,1 Encyclopædia Britannica
  3. 3,0 3,1 filmportal.de — 2005.
  4. The Fine Art Archive — 2003.
  5. SNAC — 2010.
  6. Record #118622935 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  7. Ridley 1994, str. 76.
  8. Dedijer 1952, str. 107.
  9. Banac 1988, str. 64.
  10. Enciklopedija Slovenije, s.v.
  11. Andjelic, Neven (2003). Bosnia-Herzegovina: The End of a Legacy. Frank Cass. str. 36. ISBN 978-0-7146-5485-0.
  12. McGoldrick 2000, str. 17.
  13. Sebestyen, Victor (2014). 1946: The Making of the Modern World. Macmillan. str. 148. ISBN 978-0230758001. Tito was as brutal as his one-time mentor Stalin, with whom he was later to fall out but with whom he shared a taste for bloody revenge against enemies, real or imagined. Churchill called Tito 'the great Balkan tentacle' but that did not prevent him making a similar deal as the one he had made with the Soviets.
  14. Shapiro, Susan; Shapiro, Ronald (2004). The Curtain Rises: Oral Histories of the Fall of Communism in Eastern Europe. McFarland. ISBN 978-0-7864-1672-1. ...All Yugoslavs had educational opportunities, jobs, food, and housing regardless of nationality. Tito, seen by most as a benevolent dictator, brought peaceful co-existence to the Balkan region, a region historically synonymous with factionalism.
  15. Bokovoy, Melissa K.; Irvine, Jill A.; Lilly, Carol S. (1997). State-society Relations in Yugoslavia, 1945–1992. Palgrave Macmillan. str. 36. ISBN 0-312-12690-5.
  16. Cottam, Martha L.; Dietz-Uhler, Beth; Mastors, Elena; Preston, Thomas (2009). Introduction to political psychology. Psychology Press. str. 243. ISBN 1-84872-881-6.
  17. Willetts, Peter (1978). The Non-aligned Movement: The Origins of a Third World Alliance. str. xiv.
  18. Documentation Project Committee (Herbert Prokle, Georg Wildmann, Karl Weber, Hans Sonnleitner), Genocide of the ethnic Germans in Yugoslavia 1944–1948 (European English-Language Edition), München 2003, ISBN 3-926276-47-9
  19. Valdis O. Lumans (1993). Himmler's Auxiliaries: The Volksdeutsche Mittelstelle and the German National minorities of Europe, 1939–1945 University of North Carolina Press, str. 235.
  20. [1], [2]
  21. 21,0 21,1 Seznam Titovih odlikovanj na titoville.com
  22. Prejemniki odlikovanja Slonovega reda
  23. Prejemniki Médaille militaire
  24. Seznam prejemnikov Reda Zmage

Viri[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]