Jože Pirjevec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Picto infobox auteur.png
Jože Pirjevec
*
Rojstvo: (1940-06-01) 1. junij 1940 (77 let)
Trst
Poklic(i): zgodovinar
Narodnost: Zastava Slovenije slovenska

Jože Pirjevec (nekoč Giuseppe Pierazzi), slovenski zgodovinar, * 1. junij 1940, Trst.

Je eden najpomembnejših diplomatskih zgodovinarjev na zahodnem Balkanu ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Po rodu je iz zavedne slovenske trgovske družine s Krasa, Sežane, rojen pa je bil v porodnišnici v Trstu, v Italiji, kjer pa mu niso hoteli zapisati slovenskega imena in priimka ampak v skladu s fašistično zakonodajo poitalijančenega. Po drugi svetovni vojni leta 1947 se je njegova družina preselila v Trst. (Trditve, da so nekaj časa živeli v Beogradu so lažne.) Njegova mlajša sestra Marija Pirjevec je ugledna prevajalka in literarna zgodovinarka.

Po maturi na klasični gimnaziji se je Pirjevec vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Trstu, kjer je leta 1966 diplomiral iz zgodovine. Na Univerzi v Pisi (Scuola normale superiore) se je izpopolnjeval dve leti in tudi tam leta 1971 diplomiral. Šolanje je nadaljeval še na Diplomatski akademiji na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pod mentorstvom zgodovinarja Frana Zwittra.[1]

Leta 1971 je začel s svojo akademsko kariero. Poučeval je zgodovino Vzhodne Evrope na univerzah v Pisi, Trstu ter na Univerzi v Padovi. Trenutno je vodja oddelka za zgodovino na Univerzi na Primorskem v Kopru. Leta 1995 je bil izvoljen za dopisnega, 2005 za izrednega in leta 2009 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.[2]

Sprva je raziskoval odnose med Italijo in južnimi Slovani med risorgimentom v sredini 19. stoletja. Nadaljeval je z raziskovanjem ruske zgodovine v drugi polovici 19. stoletja. Od leta 1980 je raziskoval zgodovino Jugoslavije, jugoslovanske vojne in zgodovino Slovencev v Italiji. Kot poznavalec sodobne zgodovine srednje Evrope je nastopal z referati po številnih zgodovinskih kongresih. Njegova bibliografija obsega cca 200 enot.[1] Pirjevcu je uspelo pridobiti različne svetovno priznane štipendije, s pomočjo katerih je delal v arhivih širom po svetu. Tako je gradiva zbiral v angleških, ameriških, italijanskih, ruskih in nemških arhivih.[navedi vir]

Aktiven je tudi v javnem življenju. Odkar je znova pridobil slovensko državljanstvo, se je dejavno vključil v kulturnopolitično življenje v Sloveniji. Leta 1990 je bil aktivni član Slovenske skupnosti, sredinsko usmerjene stranke slovenske manjšine v italjanski deželi Furlaniji – Julijski krajini. Od leta 2005 je bil aktiven član Liberalne demokracije Slovenije. Leta 2008 je neuspešno kandidiral za slovenski parlament v volilnem okolišu Sežana. Leta 2013 je bil aktiven med protesti proti aktualni politiki in je nato napovedal ustanovitev svoje stranke.[navedi vir]

Pirjevec ima slovensko in italjansko državljanstvo. Poleg slovenščine in italjanščine tekoče govori angleško, nemško, srbohrvaško, francosko in rusko.

Je član svetovalnega odbora Evropskega združenja za zgodovino pedagogike (EUROCLIO).[3]

Dela[uredi | uredi kodo]

v slovenščini[uredi | uredi kodo]

  • Tržaški vozel. 1945-1980. Trst, 1985.
  • Jugoslavija 1918-1992 (Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije). Koper 1995.
  • Jugoslovanske vojne 1991-2001. Ljubljana 2003.
  • "Trst je naš!" Boj Slovencev za morje (1848-1954) Ljubljana, 2007.
  • Tito in tovariši. Ljubljana, 2011. ISBN 978-961-231-844-4

v italjanščini[uredi | uredi kodo]

  • Niccolò Tommaseo tra Italia e Slavia. Benetke, 1977.
  • Storia della Russia del XIX secolo (1800-1917). Padova, 1984.
  • Tito, Stalin e l'Occidente. Trst, 1985.
  • Trieste, città di frontiera. Trst, 1989.
  • Il Giorno di san Vito. Jugoslavija 1918-1992: storia di una tragedia. Torino, 1993.
  • Serbi, Croati, Sloveni : storia di tre nazioni. Bologna, 1995.
  • z Marto Verginello in Robertom Spazzalijem, L'altra resistenza: la guerra di liberazione a Trieste e nella Venezia Giulia. Trst, 1995.
  • z Milico Kacin Wohinz. Storia degli Sloveni in Italia, 1866-1998. Benetke, 1998.
  • Le guerre jugoslave, 1991-1999. Torino, 2001.
  • Foibe : una storia d'Italia. Torino, 2009.

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Enciklopedija Slovenije; knjiga 8, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994
  2. ^ http://www.sazu.si/o-sazu/clani/joze-pirjevec.html
  3. ^ Euroclio.eu

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 8, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994.
  • Miloš Ivančič, Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, Jože Pirjevec, stran 345, Ljubljana, 2013

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]