Jože Pirjevec

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Jože Pirjevec
Portret
Rojstvo1. junij 1940({{padleft:1940|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:1|2|0}}) (80 let)
Trst
Pokliczgodovinar, politik, vohun
NarodnostZastava Slovenije slovenska
DržavljanstvoFlag of Italy.svg Italija
Flag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Free Territory Trieste Flag.svg Svobodno tržaško ozemlje
Flag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija

Jože Pirjevec (nekaj časa Giuseppe Pierazzi), slovenski zgodovinar, * 1. junij 1940, Trst.

Je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Jože Pirjevec je prvih sedem let živel v Sežani. Leta 1947 se je njegova družina preselila v Trst.[1] Njegova mlajša sestra Marija Pirjevec je ugledna prevajalka in literarna zgodovinarka.

Po maturi na klasični gimnaziji se je Pirjevec vpisal na Filozofsko fakulteto Univerze v Trstu, kjer je leta 1966 diplomiral iz zgodovine. Na Univerzi v Pisi (Scuola normale superiore) se je izpopolnjeval dve leti in tudi tam leta 1971 diplomiral. Šolanje je nadaljeval še na Diplomatski akademiji na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pod mentorstvom zgodovinarja Frana Zwittra.[2]

Leta 1971 je začel s svojo akademsko kariero. Poučeval je zgodovino Vzhodne Evrope na univerzah v Pisi, Trstu ter na Univerzi v Padovi. Nekaj let je bil vodja oddelka za zgodovino na Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Leta 1995 je bil izvoljen za (zunanjega) dopisnega, 2005 za izrednega in leta 2009 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.[3]

Sprva je raziskoval odnose med Italijo in južnimi Slovani med risorgimentom v sredini 19. stoletja. Nadaljeval je z raziskovanjem ruske zgodovine v drugi polovici 19. stoletja. Od leta 1980 je raziskoval zgodovino Jugoslavije, jugoslovanske vojne in zgodovino Slovencev v Italiji. Kot poznavalec sodobne zgodovine srednje Evrope je nastopal z referati po številnih zgodovinskih kongresih. Njegova bibliografija obsega okoli 200 enot.[2] Pirjevcu je uspelo pridobiti različne svetovno priznane štipendije, s pomočjo katerih je delal v arhivih širom po svetu. Tako je gradiva zbiral v angleških, ameriških, italijanskih, ruskih in nemških arhivih.[navedi vir]

Aktiven je tudi v javnem življenju. Odkar je znova pridobil slovensko državljanstvo, se je dejavno vključil v kulturnopolitično življenje v Sloveniji. Leta 1990 je bil aktivni član Slovenske skupnosti, sredinsko usmerjene stranke slovenske manjšine v italjanski deželi Furlaniji – Julijski krajini. Od leta 2005 je bil aktiven član Liberalne demokracije Slovenije. Leta 2008 je neuspešno kandidiral za slovenski parlament v volilnem okolišu Sežana. Leta 2013 je bil aktiven med protesti proti aktualni politiki in je nato napovedal ustanovitev svoje stranke.[navedi vir]

Pirjevec ima slovensko in italjansko državljanstvo. Poleg slovenščine in italjanščine tekoče govori angleško, nemško, srbohrvaško, francosko in rusko. Čeprav rojen kot Jože Pirjevec je v nekem obdobju (v mlajših letih) uporabljal poitalijančeno različico imena Giuseppe Pierazzi.[4]

Je član svetovalnega odbora Evropskega združenja za zgodovino pedagogike (EUROCLIO).[5] Leta 2007 je dobil priznanje Ambasador Republike Slovenije v znanosti.

Odmevne izjave[uredi | uredi kodo]

O obsodbi komunizma[uredi | uredi kodo]

»Ne moreš obsoditi neke ideologije, ki trdi, da morajo biti vsi ljudje enaki.«

— Jože Pirjevec, Dnevnik, 25. julij 2012

O partizanih[uredi | uredi kodo]

»Ljudje, ki kritizirajo partizane, niso državotvorni.«

— Jože Pirjevec, predstavitev knjige Partizani, Kulturni dom Gorica, 20. junij, 2020

O medvojnih izvensodnih pobojih[uredi | uredi kodo]

»Nekateri nasprotniki so bili vredni, da se jih pobije, nekateri so bili majhne ribe, nekatere pa bi tudi jaz streljal, recimo Ehrlicha …«

— Jože Pirjevec, predstavitev knjige Partizani, Kulturni dom Gorica, 20. junij, 2020

Dela[uredi | uredi kodo]

v slovenščini[uredi | uredi kodo]

  • Tržaški vozel 1945-1980, Trst, 1985.
  • Tito, Stalin in Zahod, Ljubljana, 1987.
  • Jugoslavija 1918-1992 (Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije), Koper 1995.
  • Jugoslovanske vojne 1991-2001, Ljubljana 2003.
  • Zgodovina Slovencev v Italiji 1866-2000 (soavtorica Milica Kacin-Wohinz), Ljubljana, 2000.
  • "Trst je naš!" Boj Slovencev za morje (1848-1954), Ljubljana, 2007.
  • Tito in tovariši. Ljubljana, 2011. ISBN 978-961-231-844-4
  • Fojbe. Ljubljana, 2011 (s soavtorji).
  • Partizani, Ljubljana, 2020.

v italjanščini[uredi | uredi kodo]

  • Niccolò Tommaseo tra Italia e Slavia. Benetke, 1977.
  • Storia della Russia del XIX secolo (1800-1917). Padova, 1984.
  • Tito, Stalin e l'Occidente. Trst, 1985.
  • Trieste, città di frontiera. Trst, 1989.
  • Il Giorno di san Vito. Jugoslavija 1918-1992: storia di una tragedia. Torino, 1993.
  • Serbi, Croati, Sloveni : storia di tre nazioni. Bologna, 1995.
  • z Marto Verginello in Robertom Spazzalijem, L'altra resistenza: la guerra di liberazione a Trieste e nella Venezia Giulia. Trst, 1995.
  • (skupaj z Milico Kacin Wohinz) Storia degli Sloveni in Italia, 1866-1998. Benetke, 1998.
  • Le guerre jugoslave, 1991-1999. Torino, 2001.
  • Foibe : una storia d'Italia. Torino, 2009.
  • Tito e i suoi compagni, 2015

Opombe[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Enciklopedija Slovenije; knjiga 8, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1994.
  • Miloš Ivančič, Lebič: zgodbe pozabljenega eksodusa, Jože Pirjevec, stran 345, Ljubljana, 2013

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]