Obala

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Razčlenjena obala na skrajni zahodni točki Evrope, rtu Roca na Portugalskem

Obala je mejni pas med vodnim telesom in kopnim ali črta, ki predstavlja mejo med kopnim in morjem ali jezerom. Natančna črta, ki bi jo lahko imenovali obala, ne more biti določena, zaradi obalnega paradoksa.

Za človeka so obale pomembne, ker predstavljajo izhodišče za gospodarsko izkoriščanje vodnih teles. Skozi vso zgodovino civilizacije je poselitev skoncentrirana ob obalnih območjih morij in oceanov, tu se še danes nahajajo najgosteje poseljena velemestna območja. Ta trend se v zadnjih desetletjih še povečuje.[1]

Z ekološkega stališča je obala ekoton, ozko in dolgo območje, kjer se kombinirajo vplivi vodnega in kopenskega ekosistema, zaradi česar jo poseljuje specifična združba organizmov.

Izraz obalno območje je regija, kjer pride do interakcije med vodnimi in kopenskimi procesi. [2] Oba izraza obala in obalen se pogosto uporabljata za opis geografske lokacije ali regije; na primer, novozelandska West Coast ali vzhodna in zahodna obala ZDA. Koper je na primer mesto na slovenski obali. Pelagična obala se nanaša na obalo, ki je obrnjena proti odprtemu morju, v nasprotju z bolj zaščiteno obalo v zalivu. Breg, na drugi strani pa se lahko nanaša na dele kopnega, ki meji na veliko vodno telo, vključno ocean (sea shore) ali jezero (lake shore). Podobno se izraz struga potoka (stream bed / bank) nanaša na vzdolžno kopno ali nabrežje (riverbank) ali vodno telo manjše od jezera. "Sipina", plitvina, nasip se tudi uporablja v nekaterih delih sveta in se nanaša na umetni greben zemlje namenjen omejitvi vode..

Čeprav bi se mnogi znanstveniki dogovorili o skupni opredelitvi pojma "obala", bi se glede razmejitve obsega razlikovali glede na pristojnosti, ki so v različnih državah različne zaradi politike, gospodarskih in socialnih razlogov. Po atlasu ZN, 44% ljudi živi v 150 kilometrskem pasu od morja. [3]

Oblikovanje[uredi | uredi kodo]

Atlantska skalna obala, Porto Covo, zahodna obala Portugalske

Plimovanje pogosto določa območje, v katerem je odložen ali erodiran sediment. Območja z visokim plimovanjem omogočajo valovom da sežejo dlje do obale, območja z nižjim plimovanjem proizvajajo manjše višine intervalov. Območje plimovanja vpliva na velikost in obliko obale. Samo plimovanje običajno ne povzroča erozije, lahko pa plimski val (tidal bore) spodkoplje rečne estuarije iz morja. [4]

Valovi spodkopljejo obalo, kot se lomijo na kopnem in sproščajo svojo energijo; večji val ima več energije, ki jo sprošča in več sedimentov se premika. Obrežja z daljšimi obalami imajo več prostora da valovi razpršijo svojo energijo, medtem ko obala s klifi in kratko kopno daje malo prostora za razpršitev energije valov. Na takih področjih je energija lomljenja valov proti čerem višja, zrak in voda se vtisneta v razpoke v skali, zaradi česar lahko kamen poči in se zruši. Sediment, ki ostane od lomljenja klifov, valovi deponirajo in premikajo vzdolž obale. Klifne oblike tvori abrazija. Sediment, ki ga odlagajo reke je prevladujoč vpliv na količino usedline, ki se nahaja na obali. [5] Danes rečno nanašanje na obalo pogosto blokirajo jezovi in druge naprave, ki jih je zgradil človek, ki zadržujejo usedline iz toka in jih odlagajo v notranjosti.

Kot ocean, ki jih oblikuje, so obale dinamično okolje z nenehnimi spremembami. Naravni procesi na Zemlji, zlasti nivo morske gladine, valovi in različni vremenski pojavi povzročajo erozijo, dviganje in preoblikovanje obale, kot tudi poplave in ustvarjanje kontinentalne police in ugreznjene rečne doline (ria).

Okoljski pomen[uredi | uredi kodo]

Somalija ima najdaljšo obalo med afriškimi državami

Obala in njena sosednja območja so pomemben del lokalnega ekosistema: mešanica sveže vode in slane vode (rahlo slana voda) v ustjih rek ponuja veliko hranilnih snovi za morsko življenje. Slana močvirja in obale podpirajo tudi raznolikost rastlin, živali in žuželk, ki so ključnega pomena v prehranski verigi.

Visoka stopnja biotske raznovrstnosti ustvarja visoko raven biološke aktivnosti, ki vpliva na človekovo dejavnost že tisoče let.

Vpliv človeka[uredi | uredi kodo]

Človekova raba obale[uredi | uredi kodo]

Naseljena obala v Marblehead, Massachusetts. Nekoč ribiško pristanišče je zdaj namenjeno turizmu in jahtam. Ugotavljajo, da so pesek in kamenje potemneli zaradi olja do linije visoke vode.
Ta del obale v tanzanijskem glavnem mestu Dar es Salaam služi kot javno odlagališče odpadkov.
Hiša ob obali, kot je v Tiburonu, Kalifornija, je še posebej zaželjena.
Pogled na morsko obalo iz hriba Visakhapatnam v Indiji

Več in več svetovnega prebivalstva živi v obalnih regijah. [6] Mnoga velika mesta so na ali blizu dobrih zatočišč in imajo pristanišča. Nekatera celinska mesta imajo status pristanišča zaradi gradnje kanalov.

Obala je meja, ki so jo narodi običajno branili pred vojaškimi vsiljivci, tihotapci in nezakonitimi priseljenci. Zgrajene obalne obrambe so že v davnini postavili v številnih državah, obalne države imajo običajno mornarico in neko obliko obalne straže.

Obale, še posebej tiste s plažami in toplo vodo, privabljajo turiste. V številnih otoških državah, kot so tiste v Sredozemlju, Južnem Pacifiku in Karibih, je turizem ključnega pomena za gospodarstvo. Obale ponujajo rekreativne dejavnosti, kot so plavanje, ribolov, deskanje, čolnarjenje in sončenje. Upravljanje le-tega je lahko izziv za obalne lokalne oblasti, ki se pogosto borijo za zagotavljanje infrastrukture, ki jo potrebujejo za nove prebivalce.

Grožnje[uredi | uredi kodo]

Obale se soočajo tudi s številnimi vplivi na okolje, ki jih povzroča človek. Človeški vpliv na podnebne spremembe menijo, da prispeva k pospešenemu dvigu morske gladine, ki ogroža obalne habitate.

Onesnaževanje lahko pride iz različnih virov: smeti in industrijski odpadki; prevoz nafte v tankerjih, kar povečuje verjetnost razlitja nafte; razlitja nafte iz velikih in majhnih plovil, ki spuščajo vode v ocean.

Ribolov se je zmanjšal zaradi degradacije habitatov, prelova, uporabe vlečnih mrež, prilov in podnebnih sprememb. Ker je bila rast svetovnih ribiških podjetij po leta 1950 intenzivna, se je ribolov razširil iz nekaj koncentriranih področjih na skoraj vsa območja. Strganje po morskem dnu z vlečenjem mrež je pogubno za korale, spužve in druge dolgožive vrste, ki si le počasi opomorejo. To uničenje spremeni delovanje ekosistema in lahko trajno spremeni vrstno sestavo in biotsko raznovrstnost. Prilov ali zajem nenačrtovanih vrst v okviru ribolova, se običajno vrne v ocean in na koncu umre zaradi poškodb ali izpostavljenosti. Prilov predstavlja približno četrtino vsega morskega ulova. V primeru zajemanja kozic je prilov petkrat večji od ujetih kozic.

Menijo, da bo taljenje arktičnega ledu povzročilo naraščanje morske gladine in poplave na obalnih območjih.

Zaščita[uredi | uredi kodo]

Izredna rast prebivalstva v 21. stoletju je povzročila stres na ekosistem planeta. Na primer, na Sveti Luciji je spravilo mangrove za les in čiščenje za ribolov, zmanjšalo mangrov gozdov, kar ima za posledico izgubo habitatov in drstišč za morski živelj, ki je bil edinstven na tem območju. Ti gozdovi so tudi pomagali stabilizirati obalo. Prizadevanja za ohranjanje od leta 1980, so delno obnovila ekosistem.

Delitev[uredi | uredi kodo]

Glede na vodno telo[uredi | uredi kodo]

Glede na obliko[uredi | uredi kodo]

  • strma (nastala kot posledica morske abrazije)
  • položna (nastala kot posledica kipečih valov)
  • razčlenjena (otoki in globoki zalivi)
  • nerazčlenjena (relativno ravna)

Glede na smer[uredi | uredi kodo]

  • konkordantna
  • diskordantna
  • podolžna
  • prečna

Glede na tektoniko[uredi | uredi kodo]

  • dvigajoča
  • ugrezajoča/toneča

Tipi obal[uredi | uredi kodo]

Obalne reliefne oblike. Prikazane oblike so: zaliv (bay), tombolo, rt (spit), bariera, laguna, polotok (peninsula).
  • grbinasta obala - morska obala na nekoč z ledenim pokrovom prekritem območju, z zaobljenimi grbinami, ki jih je po umiku ledu prekrilo plitvo morje, zato njihovi zgornji deli kot številni majhni otoki štrlijo nad morsko gladino; značilna je za baltsko obrežje v srednji Švedski in na jugozahodu Finske;
  • fjordska obala - obala razčlenjena s fjordi;
  • riaška obala - morska obala z riami; ria je ozek, globoko vrezan zaliv v ustju nekdanje rečne doline, ki ga je morska voda preplavila zaradi ugrezanja obale; značilen je za Galicijo na severozahodu Španije;
  • vatska obala - nizka obala z vati; vat je prehodno območje med kopnim in morjem na nizki obali, ki je ob plimi prelito z vodo in se med oseko osuši, značilno za široke obalne ravnine ob Severnem morju;
  • obala z vijakastimi ustji
  • bodenska obala - morska obala na pleistocenskih talnih morenah, s plitvimi, nepravilno oblikovanimi zalivi, ki jih proti odprtemu morju zapirajo kose ali nizi otočkov, značilna za nemško obalo Baltskega morja;
  • lagunska obala - obala, razčlenjena z lagunami.

Obalni procesi[uredi | uredi kodo]

Različni geološki procesi, ki vplivajo na obalna območja so:

Prostoživeče živali in rastline[uredi | uredi kodo]

Živali[uredi | uredi kodo]

Nekatere živali živijo vzdolž tipične obale. Obstajajo živali, kot so mormoni, morske želve in zlatočopasti pingvini. Morski polži in različne vrste vitičnjakov živijo na obali in čistijo mrhovino deponirano ob morju. Večina obalnih živali v razvitih območjih, kot so delfini in galebi, jedo hrano, ki jo odvržejo ljudje. Ker so obalna območja vsa del obalnega pasu, se obilica morskega življenja kaže tik ob obali.

Ob obali živi veliko različnih vrst morskih ptic. Pelikani in kormorani se družijo s čigrami in školjkaricami za krmo, za ribe in školjke na obali. Na obali živijo morskih levi, morski medvedi in drugi sesalci.

Rastline[uredi | uredi kodo]

Obalna območja so znana po halugah. Haluge so hitro rastoče alge, ki zrastejo do meter na dan. Korale in morske vetrnice so prave živali, vendar živijo življenjski slog, ki je podoben rastlinskemu. Mangrove, trave in slana močvirja so pomembne vrste obalne vegetacije v tropskih in zmernih okoljih.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Goudarzi, Sara (18.7.2006). "Flocking to the Coast: World's Population Migrating into Danger". Live Science. Pridobljeno dne 18.10.2012. 
  2. ^ Nelson, Stephen A. (2007). "Coastal Zones". Pridobljeno dne 2008-12-11. 
  3. ^ "UN Atlas". Pridobljeno dne 31 October 2013. 
  4. ^ Davidson (2002), p.421.
  5. ^ Easterbrook (1999).
  6. ^ Goudarzi, Sara (July 18, 2006). "Flocking to the Coast: World's Population Migrating into Danger". Live Science. Pridobljeno dne 2008-12-14. 

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Burke, Lauretta A.; Kura, Yumiko; Kassem, Ken; Revenga, Carmen; Spalding, Mark; McAllister, Don (2001). Hutter, Carolynne, ed. "Pilot Analysis of Global Ecosystems". World Resources Institute. ISBN 978-1-56973-458-2. |contribution= ignored (help)
  • Davidson, Jon P.; Reed, Walter E.; Davis, Paul M. (2002). Exploring Earth: An Introduction to Physical Geology. Upper Saddle River, NJ: Prentice-Hall Inc. ISBN 978-0-13-018372-9.
  • Easterbrook, Don J. (1999). Surface Processes and Landforms (2 ed.). Upper Saddle River, NJ: Prentice-Hall Inc. ISBN 978-0-13-860958-0.
  • Haslett, Simon K. (2009). Coastal Systems (2nd Edition). introduction to environment. New York: Routledge. ISBN 978-0-415-44060-8.
  • Mandelbrot, Benoit B. "II.5 How long is the coast of Britain?". The Fractal Geometry of Nature. Macmillan. pp. 25–33. ISBN 978-0-7167-1186-5.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]