Ohrid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ohrid

Охрид
Ohrid
Ohrid
Ohrid se nahaja v Severna Makedonija
Ohrid
Ohrid
Lega v Severni Makedoniji
Koordinati: 41°07′01″N 20°48′06″E / 41.11694°N 20.80167°E / 41.11694; 20.80167Koordinati: 41°07′01″N 20°48′06″E / 41.11694°N 20.80167°E / 41.11694; 20.80167
Država Severna Makedonija
Upravljanje
 • ŽupanKonstantin Georgeski
Površina
 • Skupno383,93 km2
Nadm. višina
695 m
Prebivalstvo
 (2016)
 • Skupno51.560
 • Gostota142,97 preb./km2
Časovni pasUTC+1 (CET)
Poštna številka
6000
Omrežna skupina389 46
Spletna stran[www.ohrid.com.mk www.ohrid.com.mk]
Ohrid
Vista de Ohrid, Macedonia, 2014-04-17, DD 04.JPG
Unescova svetovna dediščina
DelNatural and Cultural Heritage of the Ohrid region
LegaOhrid Municipality, Ohrid Municipality, Severna Makedonija
Koordinati41°07′01″N 20°48′07″E / 41.1169°N 20.8019°E / 41.1169; 20.8019Koordinati: 41°07′01″N 20°48′07″E / 41.1169°N 20.8019°E / 41.1169; 20.8019
Površina389,93 km²
Vpis(Neznano zasedanje)
Spletna stranwww.ohrid.gov.mk
Ohrid se nahaja v Severna Makedonija
Ohrid
Lega: Ohrid
Ohrid

Ohrid (makedonsko: Охрид) je mesto v Severni Makedoniji, na severovzhodni obali Ohridskega jezera in je središče Ohridske regije, ter sedež istoimenske občine. Občino Ohrid sestavlja mesto Ohrid in 28 manjših naselij, skupno število prebivalcev občine je okoli 55.000, mesto Ohrid pa ima okrog 42.033 prebivalcev. Ohrid je največje mesto ob Ohridskem jezeru in osmo največje v državi. Ohrid je nekoč imel 365 cerkva, po eno za vsak dan v letu, ter si tako prislužil imenovanje »Balkanski Jeruzalem«.[1][2] Mesto je bogato s slikovitimi hišami in spomeniki, prevladujoča dejavnost v mestu je turizem. Nahaja se jugozahodno od Skopja in zahodno od Resena ter Bitole. Mesto leži na dnu Ohridskega polja, na osamljenem apnenčastem hribu (792 m), ki je rtasto zarezan in se visoko dviga nad Ohridskim jezerom (695 m). Po takšnem položaju na hribu (»rid« je makedonski izraz za hrib), je mesto dobilo slovansko ime (»vo rid«, »o hrid«).[3] Od leta 1980 sta Ohrid in Ohridsko jezero na seznamu Unescove svetovne kulturne dediščine.[4]

Ime[uredi | uredi kodo]

V antiki je bilo mesto znano pod grškim imenom νυχνίς (Lychnis), νυχνιδός (Lychnidos) in latinsko Lychnidus[5], kar verjetno pomeni »mesto svetlobe«, dobesedno »dragoceni kamen, ki oddaja svetlobo«[6], iz λύχνος (lychnos), »svetilka, prenosna luč«.[7] Polibijevi pisni viri iz 2. stoletja pr. n. št., se nanašajo na mesto kot Λυχνίδιον - Lichnidion.[8] Mesto je ostalo je prestolnica Prvega Bolgarskega Cesarstva v zgodnjem srednjem veku, bizantinski pisci pa so ga pogosto imenovali Achrida (ρχριδα, Ὄχριδα, Ἄχρις).[9][10][11] Od leta 879 se mesto ne navaja več kot Lychnidos, temveč kot Ohrid. V makedonščini in drugih južnoslovanskih jezikih je ime mesta Ohrid (Охрид). V albanščini je mesto znano kot Ohër ali Ohri in v sodobnih grščini Ochrida (χρίδα, χρίδα) in Achrida (Αχρίδα).

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Ruševine antičnega Lychnidosa
Zgodovinska dejstva

Iliri (Enchele, Dassaretii) –3. st. pr. n. št.
Rimska republika 3. stoletje pr. n. št.–27 pr. n. št
Rimsko cesarstvo 27 pr. n. št. – 395
Bizantinsko cesarstvo 395–842
Prvo bolgarsko cesarstvo 842–1018
Bizantinsko cesarstvo 1018–1083
Bohemond I. Antiohijski 1083–1085
Bizantinsko cesarstvo 1085–1203
Drugo bolgarsko cesarstvo 1203–1208
Strez 1208–1214
Epir in Solun 1214–1230
Drugo bolgarsko cesarstvo 1230–1263
Bizantinsko cesarstvo ~1250–1334
Srbsko cesarstvo 1334 - ~1336
Družina Gropa ~1336 – ???
Gospodstvo Prilep ??? – ~1373
Družina Gropa ~1373–1395
Osmansko cesarstvo 1395–1912
Kraljevina Srbija 1912–1915
Kraljevina Bolgarija 1915–1918
Kraljevina Jugoslavija 1918–1941
Kraljevina Bolgarija 1941–1944
SFR Jugoslavija 1944–1991
Makedonija/Severna Makedonija 1991–danes

Antika[uredi | uredi kodo]

Najstarejši prebivalci najširšega območja Ohridskega jezera so bili ilirsko pleme Enhelejci[12] in Dasareti, staro grško pleme, ki je temeljilo na vzhodu regije Lynkestis.

Po nedavnih izkopavanjih je bilo mesto naseljeno že v času kralja Filipa II. Makedonskega[13], medtem, ko je Samuelova trdnjava stala že prej in sicer v 4. stoletju pr. n. št. V času rimskih osvajanj, proti koncu 3. in začetku 2. stoletja pr. n. št., so bili omenjeni Dasareti in regija Dasaretija ter starodavno grško mesto Lychnidos (grško: υχνιδός). Obstoj starodavnega grškega mesta Lychnidos je povezan z grškim mitom o feničanskem princu Kadmosu, ki je bil izgnan iz Teb, v Beociji ter pobegnil v Enhelejo in ustanovil mesto Lychnidos na obali današnjega Ohridskega jezera. Ohridsko jezero, starogrško Lacus Lychnitis (grško Λυχνίτις), katerega modra in izjemno čista voda je jezeru v antiki dala grško ime, se je v srednjem veku občasno še vedno tako imenovalo. Ohrid je bil ob Via Egnatia, ki je z jadranskim pristaniščem Dyrrachionom (današnji Drač) povezovala Konstantinopel. Arheološka izkopavanja (npr. Polikonška bazilika iz 5. stoletja) dokazujejo zgodnje sprejetje krščanstva na tem območju. Škofi iz Lychnidosa so sodelovali v več ekumenskih svetih.

Srednji vek[uredi | uredi kodo]

Talni mozaik v polikonhalni baziliki.
Oznanjenje iz Ohrida, ena najbolj občudovanih ikon paleološkega manierizma iz cerkve sv. Klimenta.
Bitka pri Ohridu leta 1464, kjer je albanski vladar Skenderbeg premagal Osmane

Južni Slovani so na to območje začeli prihajati v 6. stoletju našega štetja. Do začetka 7. stoletja ga je koloniziralo slovansko pleme, znano kot Berziti. Bolgarija je mesto osvojila okrog leta 840.[14] Ime Ohrid se je prvič pojavilo leta 879. Ohridska literarna šola, ki jo je leta 886 ustanovil Kliment Ohridski, je postala eno od dveh glavnih kulturnih središč Prvega bolgarskega cesarstva. Med letoma 990 in 1015 je bil Ohrid prestolnica in trdnjava Bolgarskega cesarstva. Od leta 990 do 1018 je bil Ohrid tudi sedež bolgarskega patriarhata.[15] Po bizantinski ponovni osvojitvi mesta leta 1018 s strani Bazilija II. je bil bolgarski patriarhat znižan na ohridsko nadškofijo in pod oblastjo ekumenskega patriarha iz Konstantinopla.

Višja duhovščina je bila po letu 1018 skoraj vedno grška, tudi v obdobju osmanske prevlade, vse do ukinitve nadškofije leta 1767. V začetku 16. stoletja je nadškofija dosegla svoj vrhunec, ko je podredila sofijsko, vidinsko, vlaško in moldavsko eparhijo, del nekdanje srednjeveške srbske Pećke patriarhije (vključno s samim Pećkim patriarhalnim samostanom) in celo pravoslavna okrožja Italije (Apulija, Kalabrija in Sicilija), Benečije in Dalmacije.

Ohrid je bil kot škofovsko mesto kulturno središče velikega pomena za Balkan. Skoraj vse ohranjene cerkve so zgradili Bizantinci in Bolgari, ostale pa segajo v kratek čas srbske oblasti v poznem srednjem veku.[16]

Bohemond I. Antiohijski, ki je vodil normansko vojsko iz južne Italije, je mesto zavzel leta 1083. Bizantinci so ga ponovno osvojili leta 1085. V 13. in 14. stoletju je mesto zamenjalo lastnika Epirskega despotata, Bolgarskega, Bizantinskega in Srbskega cesarstva ter kot albanski vladarji. Sredi 13. stoletja je bil Ohrid eno od mest, ki mu je vladal Pal Gropa, član albanske plemiške družine Gropa.[17] V besedilu cesarja Ivana VI. Kantakuzena so omenjeni nomadski Albanci, prisotni v okolici Ohrida okoli leta 1328.[18] Leta 1334 je mesto zavzel Štefan Dušan in ga vključil v Srbsko cesarstvo.[19] Po Dušanovi smrti je mesto prešlo pod nadzor Andreja Grope, po njegovi smrti pa ga je princ Marko vključil v Prilepsko kraljestvo.[20] V zgodnjih 1370-ih je Marko izgubil Ohrid v korist Pala II. Grope, drugega člana družine Gropa, in ga leta 1375 neuspešno poskušal ponovno zavzeti z osmansko pomočjo.

Leta 1395 so Osmani pod Bajazidom I. zavzeli mesto, ki je postalo sedež novoustanovljenega Ohridskega sandžaka. Nekaj časa po tem, ko je Skenderbeg osvobodil Krujo, da bi začel svoj upor, so njegove čete - v sodelovanju z Gjergjem Arianitijem in Zaharijem Gropo (iz lokalne albanske plemiške družine Gropa) - osvobodile Ohrid in grad Svetigrad.[21] Med 14. in 15. septembrom 1464 je 12.000 albanskih vojakov lige Lezhë in 1.000 vojakov Beneške republike v bitki pri Ohridu premagalo 14.000 osmanskih vojakov blizu mesta, ki se je končalo z zmago Albancev nad Osmani. Ko se je Mehmed II. Osvajalec po svojih akcijah proti Gjergju Kastriotiju Skenderbegu leta 1466 vrnil iz Albanije, je odstavil ohridskega nadškofa Doroteja in ga skupaj z njegovimi pisarji, bojarji in precejšnjim številom meščanov Ohrida izgnal v Carigrad, verjetno zaradi njihove protiosmanske dejavnosti med Skenderbegovim uporom, ko so številni državljani Ohrida, vključno z Dorotejem in njegovo duhovščino, podprli Skenderbega in njegov boj.[22]

Osmansko obdobje[uredi | uredi kodo]

V 16. stoletju se je Ohrid nahajal v ohridskem sandžaku. Ohridski sandžak je v letih 1529-1536 štel 33.271 gospodinjstev (32.648 kristjanov in 623 muslimanov), 1331 vdov in 3392 neporočenih samcev. Bilo je 859 naselij in 10 mest, s povprečno 28,7 hiše na naselje. Sam Ohrid je imel 337 krščanskih družin, 44 neporočenih samskih, 12 vdovskih in 93 muslimanskih družin. Leta 1583 je bil ohridski sandžak sestavljen iz več kaz, vključno z ohridsko kazo, ki so jo nato sestavljale nahije; Osmanski Defter (vrsta davčnega registra in zemljiškega katastra) beleži v Ohridski nahiji 2920 krščanskih domov, 627 neporočenih samskih in 465 muslimanskih družin v skupno 107 naseljih.[23]

Krščansko prebivalstvo se je v prvih stoletjih osmanske vladavine zmanjšalo. Leta 1664 je bilo samo 142 krščanskih hiš. Razmere so se spremenile v 18. stoletju, ko je Ohrid postal pomembno trgovsko središče na glavni trgovski poti Via Egnatia. Ob koncu tega stoletja je imel okoli pet tisoč prebivalcev. Proti koncu 18. stoletja in v začetku 19. stoletja je bila ohridska regija, tako kot drugi deli evropske Turčije, žarišče nemirov. V 19. stoletju je regija Ohrid postala del Skadarskega pašaluka, ki mu je vladala družina Bušati.[24] Potem ko je krščansko prebivalstvo ohridske škofije leta 1874 na plebiscitu glasovalo z veliko večino za pridružitev bolgarskemu eksarhatu (97 %), je eksarhat dobil nadzor nad tem območjem.[25]

Sodobnost[uredi | uredi kodo]

Hiša premožne družine Robevi.

Pred letom 1912 je bil Ohrid mestno središče, omejeno na sandžak Manastir v vilajetu Manastir (današnja Bitola). Mesto je ostalo pod osmansko oblastjo do 29. novembra 1912, ko je srbska vojska med balkanskimi vojnami prevzela nadzor nad mestom in ga pozneje postavila za glavno mesto okrožja Ohrid. V Ohridu so srbske sile ubile 150 Bolgarov in 500 ljudi, sestavljenih iz Albancev in Turkov.[26] Septembra 1913 so se lokalni albanski in probolgarski voditelji Notranje makedonske revolucionarne organizacije uprli Kraljevini Srbiji. Med prvo svetovno vojno ga je med letoma 1915 in 1918 zasedla Kraljevina Bolgarija.

V obdobju Kraljevine Jugoslavije je bil Ohrid še naprej samostojen okraj (Охридского округа) (1918-1922), nato je postal del Bitolske oblasti (1920-1929), od 1929 do 1941 pa je bil Ohrid del Vardarske banovine. Med drugo svetovno vojno med letoma 1941 in 1944 ga je ponovno zasedla Bolgarija. Od časov SFR Jugoslavije je Ohrid občinski sedež občine Ohrid (Општина Охрид). Od leta 1991 je bilo mesto del Republike Makedonije (danes Severna Makedonija).

20. novembra 1993 je Avioimpex Flight 110 strmoglavil blizu Ohrida, pri čemer je umrlo vseh 116 ljudi na krovu. To je najsmrtonosnejša letalska nesreča v Severni Makedoniji.[27]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Ohrid leži v jugozahodnem delu Severne Makedonije, na obali Ohridskega jezera, na nadmorski višini 695 metrov.

Ima toplo poletno sredozemsko podnebje (Köppnova podnebna klasifikacija: Csb), ki meji na oceansko podnebje (Cfb), umirjeno zaradi nadmorske višine, saj je povprečna temperatura najtoplejšega meseca malo nad 22 °C in vsak poletni mesec prejme manj kot 40 milimetrov padavin. Najhladnejši mesec je januar s povprečno temperaturo 2,5 °C ali v razponu med 6,2 °C in −1,5 °C. Najtoplejši mesec je avgust s povprečnim razponom od 27,7 °C do 14,2 °C. Najbolj deževen mesec je november, v povprečju pade 90,5 mm dežja. Poletni meseci junij, julij in avgust prejmejo najmanj dežja, okoli 30 mm. Absolutna najnižja temperatura je −17,8 °C in najvišja 38,5 °C.

Demografija[uredi | uredi kodo]

Po popisu leta 2002 ima mesto Ohrid 42.033 prebivalcev, etnična sestava pa je bila naslednja:[28]

  • Makedonci, 33.791 (80,4 %)
  • Albanci, 2959 (7,0 %)
  • Turki, 2256 (5,4 %)
  • drugi, 3027 (7,2 %)

Med maternimi jeziki prebivalcev mesta so naslednji:

  • makedonščina, 34.910 (83,1 %)
  • albanščina, 3957 (9,4 %)
  • turščina, 2226 (5,3 %)
  • drugi, 1017 (2,4 %)

Verska sestava mesta je bila naslednja:

  • pravoslavni kristjani, 33.987 (80,9 %)
  • muslimani, 7599 (18,1 %)
  • drugi 447 (1,1 %)

Najstarejši prebivalci Ohrida je nekaj družin, ki živijo v soseski Varoš.[43] Drugi Makedonci so se naselili v Ohridu in izvirajo iz vasi regij Kosel, Struga, Drimkol, Debarca, Malesija in Kičevo ter drugih območij južne Makedonije. Leta 1949 so se v Ohrid naselile dodatne družine iz Egejske Makedonije.

Prisotnost turške skupnosti sega v čas njihove naselitve v Ohridu v letih 1451–81. Vsi Turki iz vasi Peštani so se po prodaji posesti in zemlje do leta 1920 preselili v Ohrid in danes je teh nekaj družin znanih kot Peştanlı.[29]

Albanci v Ohridu izvirajo iz albanskih vasi, ki so na zahodnem in južnem delu Ohridskega jezera. V Ohridu je precej poturčenih Albancev, ki izvirajo iz mest Elbasan, Drač in Ulcinj. Pravoslavni Albanci so prav tako prisotni in naseljeni v Ohridu v drugi polovici 19. stoletja in izvirajo iz Pogradca, Lina, Çërravë in Peshkëpija.

Lokalno romsko prebivalstvo v Ohridu izvira iz Podgradca in govori južnotoško albansko narečje. V zadnjih desetletjih 20. stoletja se je nekaj albansko govorečih muslimanskih Romov iz vasi Krani in Nakolec preselilo v Ohrid.[30] Albanofoni ohridski Romi so se v jugoslovanskih popisih v glavnem izjavljali za Albance. Ker so se napetosti med Albanci in državo povečevale glede števila v zvezi z velikostjo skupnosti in družbenopolitičnimi pravicami, je postala romska identiteta od 1990-ih dalje politizirana in izpodbijana. Ohridski albansko govoreči Romi so zavračali identifikacijo kot Albanci, saj so to videli kot rezultat albanizacije (ali da bi jih imenovali Cigani) in se s spodbudo makedonskih krogov zdaj imenujejo Egipčani, katerih predniki so se izselili iz Egipta pred mnogimi stoletji. V Ohridu prebivajo turško govoreči Romi, ki so se v obdobju Jugoslavije izjavljali predvsem kot Turki, medtem ko se znotraj neodvisne Makedonije opredeljujejo za Egipčane.[31]

Najzgodnejša prisotnost Aromunskega prebivalstva v Ohridu sega v leto 1778 in je prispelo iz Voskopojë, drugi iz Kavajë (konec 18. stoletja), iz regije Myzeqe, Elbasana, Llëngë in regije Mokër (sredina 19. stoletja) ter tudi iz Gorne Belice in Malovišta ( konec 19. stoletja). Velik del ohridskega aromunskega prebivalstva se je izselil v Trst, Odeso in Bukarešto.

Demografska zgodovina[uredi | uredi kodo]

Leta 1889 je imelo mesto po francoski raziskavi 2500-3000 hiš in približno 12.000 posameznikov, od tega 2/3 Bolgarov in Vlahov, ostala 1/3 pa albansko govorečih muslimanov z 20-25 slovansko govorečimi grškimi družinami.[32] Po statističnih podatkih, ki jih je leta 1900 zbral Vasil Kančov, je mesto Ohrid naseljevalo 8000 Bolgarov, 5000 Turkov, 500 muslimanskih Albancev, 300 krščanskih Albancev, 460 Vlahov in 600 Romov.[33] Leta 1903 je Kartografsko društvo iz Sofije registriralo 8893 gospodinjstev albanske ali vlaške narodnosti v ohridski Kazi; vendar so bile napake v zvezi s samim mestom Ohrid. V Ohridu naj bi bilo registriranih 2610 gospodinjstev, toda po nadaljnji analizi teh dokumentov, ki so jo opravili Derviši in sodelavci, je bilo ugotovljeno, da je imelo mesto dejansko 3700 gospodinjstev; bilo je 2100 albanskih muslimanskih gospodinjstev, 150 albanskih krščanskih, 900 bolgarskih, 300 vlaških, 210 srbskih in 39 grških. Tudi Kartografsko društvo v Sofiji je številne vasi – ki so bile dejansko v celoti ali večinoma naseljene z Albanci (tako kristjani kot muslimani) – napačno registriralo kot bolgarske. 14 vasi je bilo registriranih kot albanskih z 991 gospodinjstvi, vendar je nadaljnja preiskava Dervišija razkrila, da je številka dejansko 2400. Ohridska Kaza je torej imela s temi popravki 5336 albanskih gospodinjstev, 4347 slovanskih gospodinjstev, 1549 mešanih gospodinjstev in 125 vlaških gospodinjstev, ki so bila v glavnem razpršena v dveh vaseh. Do konca osmanske vladavine je sama ohridska Kaza štela 38.000 albanskih prebivalcev in 36.500 nealbancev (Bolgarov, Srbov, Vlahov in pravoslavnih Albancev, ki so priznavali eksarha in so bili zato uvrščeni med Bolgare) prebivalcev, kot kažejo statistični podatki, zbrani iz Osmanske oblasti.[34]

Panorama Ohrida

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Cerkev sv. Klimenta in sv. Pantelejmona v Ohridu
Cerkev Matere božje Perivlepte nasproti galerije ikon
Cerkev svete Sofije, Ohrid

Obstaja legenda, podprta z opažanji osmanskega popotnika iz 17. stoletja Evlije Čelebija, da je bilo v mejah mesta 365 kapel, ena za vsak dan v letu. Danes je ta številka bistveno manjša.

Poleg tega, da je sveto središče regije, je tudi vir znanja in vseslovanske pismenosti. Obnovljeni samostan v Plaošniku je bil pravzaprav ena najstarejših univerz v zahodnem svetu, ki je nastala pred 10. stoletjem.

Ohrid je tudi dom Vile Biljana, ki služi kot uradna rezidenca predsednika Severne Makedonije.

Znane osebnosti[uredi | uredi kodo]


Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Ohrid je pobraten z:[37]

  • Turčija Safranbolu, Turčija
  • Južna Koreja Seongnam, Južna Koreja
  • Bolgarija Veliko Tarnovo, Bolgarija
  • Hrvaška Vinkovci, Hrvaška
  • Kanada Windsor, Ontario, Kanada
  • Avstralija Wollongong, Avstralija
  • Turčija Jalova, Turčija
  • Ukrajina Jalta, Ukrajina
  • Srbija Zemun, Srbija

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "The Mirror of the Macedonian Spirit, Zlate Petrovski, Sašo Talevski, Napredok, 2004, ISBN 978-9989-730-38-2, page 72: "... and Macedonia in the Cathedral Church St. Sofia in the Macedonian Jerusalem — Ohrid..."
  2. Biljana Vankovska; Hakan Wiberg; Wiberg Hakan (2003). Between Past and Future: Civil-military Relations in the Post-communist Balkans. Bloomsbury Academic. str. 71. ISBN 978-1-86064-624-9.
  3. Höfler, Janez, Voje, Ignacij, Puc, Matjaž: Svetovna dediščina: UNESCO - naravne in kulturne znamenitosti: Škocjanske jame, Plitvička jezera, Split, Dubrovnik, Kotor, Durmitor in Tara, Ras in Sopočani, Studenica, Ohridsko jezero in Ohrid, stran 154
  4. Natural and Cultural Heritage of the Ohrid region
  5. Lychnĭdus, Harry Thurston Peck, Harpers Dictionary of Classical Antiquities (1898), on Perseus
  6. λυχνίς, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon, on Perseus
  7. λύχνος, Henry George Liddell, Robert Scott, A Greek-English Lexicon, on Perseus
  8. Polybius 34.12
  9. Anna Komnene, Alexiad, 13; Cedrenus, Synopsis historion, vol. ii. p. 468, ed. Bonn; John VI Kantakouzenos, History, 2.21.
  10. Evans, Thammy, Macedonia, Bradt Travel Guides, 2012, p.173
  11. "Ohrid Vacation, Travel, Tourism, Visit Ohrid - Official Web Site of the Municipality of Ohrid". www.ohrid.com.mk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26 June 2010. Pridobljeno dne 23 January 2016.
  12. Aufstieg und Niedergang der römischen Welt: Geschichte und Kultur Roms im Spiegel der neueren Forschung, Hildegard Temporini, Wolfgang Haase, Walter de Gruyter, 1983, ISBN 3-11-009525-4, p. 537
  13. "Culture — Republic of Macedonia". culture.in.mk. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. decembra 2008. Pridobljeno dne 13. Oktober 2008.
  14. Dimitar Bechev, Historical Dictionary of the Republic of Macedonia,Historical Dictionaries of Europe, Scarecrow Press, 2009, ISBN 0810862956, p. xx.
  15. Paul Robert Magocsi, Historical Atlas of Central Europe, (University of Washington Press, 2002), 10.
  16. UNESCO World heritage site for World heritage travellers, Ohrid region.
  17. Lala, Etleva; Gerhard Jaritz (2008). "Regnum Albaniae and the Papal Curia" (PDF). Central European University. str. 59. Pridobljeno dne 3 February 2011.
  18. http://albanianhistory.net/1328_Cantacuzene/index.html, “While the emperor was spending about eight days in Achrida (Ohrid), the Albanian nomads living in the region of Deabolis (Devoll) appeared before him, as well as those from Koloneia (Kolonja) and those from the vicinity of Ohrid.” This meeting was estimated to have taken place at around February 1328
  19. Dobson, Richard Barrie (2000). Encyclopedia of the Middle Ages. Editions du Cerf. str. 1044. ISBN 978-1-57958-282-1. Pridobljeno dne 19 April 2011.
  20. Soulis, George Christos (1984). The Serbs and Byzantium during the reign of Tsar Stephen Dušan (1331-1355) and his successors. Dumbarton Oaks Library and Collection. str. 142. ISBN 978-0-88402-137-7. Pridobljeno dne 16 April 2011.
  21. Dervishi, Nebi (2005). Etnokultura e Fushëgropës së Ohrit. Tetovo: Çabej. str. 86. Pridobljeno dne 24 October 2021.
  22. Shukarova, Aneta; Mitko B. Panov; Dragi Georgiev; Krste Bitovski; Academician Ivan Katardžiev; Vanche Stojchev; Novica Veljanovski; Todor Chepreganov (2008), Todor Chepreganov (ur.), History of the Macedonian People, Skopje: Institute of National History, str. 133, ISBN 978-9989-159-24-4, OCLC 276645834, pridobljeno dne 26 December 2011, deportacija ohridskega nadškofa Doroteja v Istanbul leta 1466, skupaj z drugimi uradniki in boljarji, ki so bili verjetno izseljeni zaradi svojih protiotomanskih dejanj med Skender-begovim uporom.
  23. Dervishi, Nebi (2005). Etnokultura e Fushëgropës së Ohrit. Tetovo: Çabej. str. 113–114. Pridobljeno dne 24 October 2021.
  24. Iseni, Bashkim (2008). La Question Nationale En Europe Du Sud-Est: Genese, Emergence Et Developpement de L'Identite Nationale Albanaise Au Kosovo Et En Macedoine. Peter Lang. str. 120. ISBN 978-3-03911-320-0. Pridobljeno dne 23 December 2010.
  25. Църква и църковен живот в Македония, Петър Петров, Христо Темелски, Македонски Научен Институт, София, 2003 г.
  26. Kramer, Alan (2008). Dynamic of destruction: Culture and Mass killing in the First World War. Oxford University Press. str. 138. ISBN 9780191580116.
  27. Ranter, Harro. "ASN Aircraft accident Yakovlev Yak-42D RA-42390 Ohrid Airport (OHD)". aviation-safety.net. Pridobljeno dne 2019-10-25.
  28. Macedonian census, language and religion
  29. Wrocławski, Krzysztof (1979). Македонскиот народен раскажувач Димо Стенкоски. Институт за фолклор. str. 74. "Денеска во Охридско живеат неколку турски семејства познати како Пештанлии. Тие се, имено, преселници од селото. По 1920 год. нема во Пештани „Турци" староседелци. Напуштајќи го селото, муслиманите ги продале куќите и полињата."
  30. Sugarman, Jane (1997). Engendering song: Singing and subjectivity at Prespa Albanian weddings. University of Chicago Press. str. 9–10. ISBN 9780226779720.
  31. Duijzings, Ger (1997). "The Making of Egyptians in Kosovo and Macedonia". V Govers, Cora; Vermeulen, Hans (ur.). The politics of ethnic consciousness. Palgrave Macmillan. str. 195, 200–203, 218. ISBN 9781349646739.
  32. G. A. Mano, Résumé géographique de la Grèce et de la Turquie d’Europe, «Collection des Résumés géographiques», Paris 1826, t. 5, p. 545.
  33. Vasil Kanchov (1900). Macedonia: Ethnography and Statistics. Sofia. p. 252.
  34. Dervishi, Nebi (2005). Etnokultura e Fushëgropës së Ohrit. Tetovo: Çabej. str. 173–174. Pridobljeno dne 24 October 2021.
  35. "Health care Locations and Information in Ohrid, Europe - ohrid". 18 November 2017.
  36. National Bank of the Republic of Macedonia [1] Macedonian currency 1996 issue) & 1000 Denars
  37. "ПРИЈАТЕЛСКИ И ЗБРАТИМЕНИ ГРАДОВИ - Ohrid.gov.mk" (makedonščina). Pridobljeno dne 2021-09-04.
  38. "Kragujevac Twin Cities". copyright2009 Information service of Kragujevac City. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10 March 2010. Pridobljeno dne 21 February 2009.
  39. "Podolsk sister cities". Pridobljeno dne 29 April 2010.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Höfler, Janez; Voje, Ignacij; Puc, Matjaž (1991). Svetovna dediščina: UNESCO - naravne in kulturne znamenitosti: Škocjanske jame, Plitvička jezera, Split, Dubrovnik, Kotor, Durmitor in Tara, Ras in Sopočani, Studenica, Ohridsko jezero in Ohrid. Ljubljana: Mladinska knjiga. COBISS 117308. ISBN 86-11-06445-3.

Zunanje povezaves[uredi | uredi kodo]