Samostan svetega Nauma

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Samostan svetega Nauma
Saint Naum Monastery (манастир Свети Наум код Охрида, Македонија).jpg
Samostan svetega Nauma
Samostan svetega Nauma se nahaja v Severna Makedonija
Samostan svetega Nauma
Geografska lega: Samostan svetega Nauma, Severna Makedonija
Osnovne informacije
RedMakedonska pravoslavna cerkev
Ustanovitev905
ŠkofijaŠkofija Debar in Kičevo
Ljudje
Ustanoviteljsveti Naum
Kraj
Lokacijaobčina Ohrid
Koordinate40°54′50″N 20°44′25.8″E / 40.91389°N 20.740500°E / 40.91389; 20.740500Koordinati: 40°54′50″N 20°44′25.8″E / 40.91389°N 20.740500°E / 40.91389; 20.740500
Dostopda

Samostan svetega Nauma (makedonsko Манастир „Свети Наум) je vzhodno-pravoslavni samostan v Severni Makedoniji, poimenovan po srednjeveškem svetem Naumu, ki ga je ustanovil.[1] Stoji ob Ohridskem jezeru, 29 kilometrov južno od mesta Ohrid.

Območje Ohridskega jezera, vključno s svetim Naumom, je ena najbolj priljubljenih turističnih destinacij v Severni Makedoniji.[2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Samostan je okoli leta 895, v času Prvega bolgarskega cesarstva [3], s podporo bolgarskih carjev Borisa I. in Simeona I. ustanovil sam sveti Naum Ohridski. Po Naumovi smrti 23. decembra 910 je bil samostan posvečen in preimenovan v njegovo čast. V cerkvi je tudi pokopan.

Od 16. stoletja je v samostanu delovala grška šola.[4]

Leta 1870 je požar uničil samostan do samostanske cerkve. Sedanji objekt je bil zgrajen v obdobju, ki je sledilo. Potem ko je regijo med balkansko vojno leta 1912 osvojila Srbija, so v bližini samostana zgradili rezidenco srbskega kralja in cerkev sv. Ivana Vladimirja.[5]

Območje, kjer leži samostan sv. Nauma (albansko Manastiri Shën Naum) [6], je od leta 1913 do 1925 pripadalo Albaniji. Ahmet Zogu, ki je z jugoslovansko pomočjo decembra 1924 lahko prevzel oblast v Tirani, jo je v zahvalo za podporo odstopil Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.[7]

Danes ni več samostana, samostanska cerkev, značilna triladijska križno kupolasta cerkev, pa se uporablja za sakralne namene.

Oprema[uredi | uredi kodo]

Notranjost cerkve je polna fresk, ki prikazujejo prizore iz življenja Nauma in drugih slovanskih apostolov. Na levi ob vhodu je upodobljen tudi bolgarski car Boris I. kot ktitor (ustanovitelj) samostana.[8]

V samostanu je hotel, v toplejših mesecih pa je odprtih več restavracij. Avtobusi in trajekti redno vozijo med Ohridom in svetim Naumom.

V umetnosti[uredi | uredi kodo]

Rebecca West je svojemu obisku svetega Nauma, ki se je zgodil leta 1937, posvetila poglavje v potopisni knjigi Black Lamb and Grey Falcon: A Journey Through Yugoslavia iz leta 1941.

Galerija[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ohrid.org.mk Arhivirano February 25, 2010, na Wayback Machine.
  2. Southeast European Times
  3. Bechev, Dimitar (13 April 2009). Historical Dictionary of the Republic of Macedonia. str. 159. ISBN 9780810862951.
  4. Skendi, Stavro (1967). The Albanian national awakening, 1878-1912. Princeton University Press. str. 17. Greek schools are mentioned in 1723 in nearby Korce.
  5. Iwan Snegarow: Geschichte des Erzbistum Ohrids (aus dem bulgarischen: История на Охридската архиепископия-патриаршия). Band 2. Akademieverlag Marin Drinow, Sofia 1995, ISBN 954-430-345-6, S. 426–430
  6. Elsie, Robert (2000). "The Christian Saints of Albania". Balkanistica. American Association for South Slavic Studies. 13: 52. Kult svetega Nauma se je razširil v prvi polovici 18. stoletja z razcvetom Voskopoja KO kot središča pravoslavne kulture in z vzponom nadškofije Achrida (Ohrid). Njegov sloves se je od tod razširil proti jugu do gore Atos in proti severu do Dunaja. Njegovo podobo je mogoče videti na freskah cerkva Voskopoja, Shipska KO in Vithkuq KO. Bektaši so šli tudi na romanje v samostan svetega Nauma, saj so verjeli, da je njihov sveti mož Sari Saltik tam pokopan. Prvotni praznik svetega Nauma je bil 23. december, vendar so ga leta 1727 po pooblastilu Ahridskega nadškofa spremenili na 20. junij, da bi bila romanja manj naporna v celinskem podnebju v notranjosti Balkana.
  7. Pearson, Owen (2004). Albania and King Zog: independence, republic and monarchy 1908-1939. IB Tauris. str. 248. ISBN 9781845110130. Pridobljeno dne 2010-05-30.
  8. Iwan Snegarow: Geschichte des Ochrider Erzbistums und Patriarchats. (История на Охридската архиепископия-патриаршия.) Band 2. Zweite Ausgabe, Akademischer Verlag „Prof. Marin Drinow“, Sofia 1995, [1932], ISBN 954-430-345-6, S. 426–430.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]