Sveti Naum

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Sveti Naum
Ikona svetega Nauma
Ikona svetega Nauma
čudodelec, slovanski apostol
Rojstvo cca. 830[1]
Smrt 23. december 910
Ohrid
Čaščenje Vzhodna pravoslavna cerkev, Vzhodne katoliške cerkve, Latinska cerkev
Romarsko središče samostan sv. Nauma, Ohrid
God 5. januar in 3. julij
(po julijanskem koledarju),
20. maj. in 23. december
(po gregorijanskem koledarju)
Zavetnik ljudi z mentalnimi motnjami in/ali drugini boleznimi [1]

Sveti Naum (bolgarsko in makedonsko Свети Наум Преславски/Охридски, Sveti Naum Preslavski/Ohridski) je bil srednjeveški bolgarski pisec, prosvetitelj, eden od sedmih apostolov Prvega bolgarskega cesarstva in misijonar med Slovani,[2][3][4][5][6] * okrog 830, † 23. december 910.

Bil je učenec svetih Cirila in Metoda in soustvarjalec glagolice in cirilice in soustanovitelj literarne šole v Pliski. Pravoslavna cerkev ga časti kot svetnika.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Podatki o njegovi mladosti so zelo skopi. Po hagiografiji svetega Klimenta Ohridskega, ki jo je napisal Teofilakt Ohridski, in nekaj drugih virih je bil Naum član zgodovinske misije v Velikomoravsko leta 863, v kateri so bili sveta Ciril in Metod, Kliment Ohridski, Angelarij, Gorazd in drugi slovanski misijonarji.[7]

Velikomoravska in Spodnja Panonija[uredi | uredi kodo]

Naslednjih 22 let je delal s Cirilom in Metodom in drugimi misijonarji na prevajanju Svetega pisma v staro cerkveno slovanščino (staro bolgarščino) in ga širil po Velikomoravski in Spodnji Panoniji. Leta 867 ali 868 je v Rimu postal duhovnik. Za potrebe misijonov na Moravskem so misijonarji sestavili glagolsko pisavo, prvo, ki je izpolnjevala specifične potrebe slovanskega jezika. Njena naslednica cirilica se še vedno uporablja v številnih jezikih. Misijonarji so zapisali tudi prvi slovanski zakonik, Zakon sudni ljudem, ki se je uporabljal v Velikomoravski kneževini. Misijonarskemu delu, zlasti poskusom uvedbe slovanskega bogoslužja, je nasprotovala nemška duhovščina.

Do leta 885 sta umrla oba glavna pokrovitelja misijonarjev, Rastislav Moravski in knez Kocelj Panonski. Umrla sta tudi Ciril in Metod in nemška duhovščina je postajala vedno bolj sovražna. Po krajši ječi zaradi spora z nemško duhovščino so se Naum in nekaj misijonarjev umaknili v Bolgarijo.

Bolgarija[uredi | uredi kodo]

Jugovzhodna Evropa v 9. stoletju
Samostan sveti Naum

Leta 886 je guverner Beograda, ki je bil takrat bolgarski, sprejel izgnane Cirilove in Metodove učence. V Bolgariji je vladal knez Boris I., ki se je leta 864 spreobrnil v krščansko vero. Po pokristjanjenju Bolgarov so vse verske obrede opravljali bizantinski duhovniki v grškem jeziku. V strahu pred naraščajočim vplivom Bizantincev je Boris kot eno od sredstev za ohranitev politične neodvisnosti Bolgarije videl uvedbo stare cerkvene slovanščine. V ta namen je ustanovil dve literarni akademiji, na katerih so teologijo poučevali v domačem jeziku. Ena od njiju je bila v prestolnici Pliski, druga pa v Ohridu v pokrajini Kutmičevici v sedanji jugozahodni Makedoniji. Razvoj književnosti v starem cerkvenem slovanskem jeziku je preprečil asimilacijo bolgarske kukture s sosednjimi kulturami in pospešil nastajanje prepoznavne bolgarske identitete.[8][9] Naum, Kliment Ohridski, Angelarij in morda Gorazd (po nekaterih virih je bil Gorazd takrat že mrtev) so se preselili v Plisko in v Bolgariji preživeli naslednjih petindvajset let. Naum je bil eden od ustanoviteljev literarne šole v Pliski, v kateri je delal od leta 886 do 893. Najbolj zanesljiv primarni vir podatkov o dejavnostih v tedanji Pliski je Skazanie o pismeneh (Сказание о писменех, Razprava o pisavi), razprava o slovanski književnosti v stari cerkveni slovanščini, ki je bila napisana verjetno kmalu po letu 893 in poziva k ustvarjenju enotne slovanske pisave.

Knez Simeon I. Bolgarski, ki je na prestol prišel leta 893, je sklical cerkveni zbor v novi prestolnici Preslav, na katerem je bil Kliment imenovan za škofa Drembice in Velike. Na Klimentovo mesto v Ohridu je imenoval Nauma, ki je do takrat deloval v Preslavu. Naum je nadaljeval Klimentovo delo v Ohridu, drugem najpomembnejšem središču slovanskega poučevanja. V teh letih so v preslavski literarni šoli, morda na Naumovo pobudo,[10] glagolico preoblikovali v cirilico.[11]

Naum je leta 910 na obali Ohridskega jezera ustanovil samostan, ki je kasneje dobil njegovo ime. V jem je leta 910 umrl in Kliment je sprožil postopek za njegovo kanonizacijo.[12] Naum je postal prvi bolgarski svetnik.[13]

Zanimivost[uredi | uredi kodo]

Po svetem Naumu se imenuje St. Naum Peak na Livingstonovem otoku v Južnih šetlandskih otokih na Antarktiki.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Record #119463393 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. John Van Antwerp Fine (1991). The early medieval Balkans: a critical survey from the sixth to the late twelfth century. Ann Arbor : University of Michigan Press. COBISS 63710976. ISBN 0-472-08149-7. 
  3. Obolensky, Dimitri (1994). Byzantium and the Slavs. St Vladimir's Seminary Press. ISBN 0-88141-008-X. 
  4. Rosemary Morris (2003). Monks and Laymen in Byzantium, 843-1118. Cambridge University Press. ISBN 0-521-31950-1. 
  5. Dimitar Bechev (2009). Historical dictionary of the Republic of Macedonia. Lanham (Maryland) ; Toronto ; Plymouth (UK) : The Scarecrow Press. COBISS 6865203. ISBN 0-8108-5565-8. 
  6. Ivo Banac (1988). The national question in Yugoslavia: origins, history, politics. Cornell University Press. COBISS 6936397. ISBN 0-8014-9493-1. 
  7. Kantor, Marvin (1983). Medieval Slavic Lives of Saints and Princes, str. 65. The University of Michigan Press.
  8. Hugh Poulton (2000). Who are the Macedonians?. London : Hurst & Company. COBISS 12329273. ISBN 1-85065-534-0. 
  9. R. J. Crampton (1987). A short history of modern Bulgaria. Cambridge [Cambridgeshire] : Cambridge University Press. ISBN 0521273234. 
  10. Michael Prokurat; Alexander Golitzin; Michael D. Peterson (2010). The A to Z of the Orthodox Church. Rowman & Littlefield. ISBN 0810876027. 
  11. Curta, Florin (2006). Southeastern Europe in the Middle Ages, 500–1250. Cambridge University Press. COBISS 2386382. ISBN 0521815398. 
  12. John H. Rosser (2012). Historical Dictionary of Byzantium. Lanham, Md. : Scarecrow Press. ISBN 0810875675. 
  13. Curta, Florin (2006). Southeastern Europe in the Middle Ages, 500–1250. Cambridge University Press. COBISS 2386382. ISBN 0521815398. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]