Ilirija (država)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Približno ozemlje antične Ilirije

Ilirija (antično grško: Ἰλλυρία [Illyria] ali Ἰλλυρίς [Illyris],[1] latinsko: Illyria ali Illyricum[2] zgodovinsko geografsko področje, ki so ga v antiki naseljevala številna ilirska plemena. Plemena so imela skupen jezik in prebivala na ozemlju, ki se približno ujema z ozemljem bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije, in delu sedanje republike Albanije.

Mitologija[uredi | uredi kodo]

V grški mitologiji je ime Ilirija povezano z junakom Ilirijem, sinom Kadma in Harmonije, ki je vladal v Iliriji in postal eponimni prednik vseh Ilirov.[3] V kasnejši različici mita sta starša Kelta, Gala in Ilirija Polifem in Galateja.[4] Kasnejši mit je nastal morda zaradi podobnosti Ilirov, Keltov in Galcev.

Ilirska kraljestva[uredi | uredi kodo]

Najstarejše poznano ilirsko kraljestvo je bilo Enhelejsko kraljestvo v 8. stoletju pr. n. št..[5] Približno leta 400 pr. n. št. se je začelo obdobje nastajanja tudi drugih ilirskih kraljestev, ki se je končalo leta 167 pr. n. št..[6] Eno od njih je bilo bili kraljestvo Avtarijatov kralja Plevrija leta 337 pr. n. št..[7] Kraljestvo Ardijejcev se je verjetno začelo v prvi polovici 3. stoletja pr.n.št. in se končalo leta 167 pr. n. št.[8] Najpomembnejša ilirska kraljestva so bila Bardilisovo kraljestvo Dardancev in Agronovo kraljestvo Ardijejcev, ki je bilo zadnje in najbolj poznano ilirsko kraljestvo.[9] Agron je svojo vladavino razširil tudi na druga ilirska plemena.[10] Agronovo in dardansko ozemlje je bilo vedno ločeno od drugih Ilirov.[11]

Ilirska kraljestva so obsegala manjša ozemlja znotraj Ilirije. Natančen oseg tudi najbolj znanih kraljestev ni poznan.[12] Celotnemu ilirskemu ozemlju so vladali samo Rimljani. Notranja organizacija južnih ilirskih kraljestev in urbanih središč se je zgledovala po sosednjih grških kraljestvih.[13] Polibij opisuje ilirsko kraljestvo kot skupnost kmečkih pešakov, ki so se bojevali pod vodstvom aristokratov, katere so Grki imenovali polidinasti (grško: πολυδυνάστες [polidinastes]). Vsak polidinast je vladal svojemu mestu znotraj kraljestva.[14] Monarhija je temeljila na dednem nasledstvu, zavezništva pa so se sklepala tudi z vzajemnimi porokami.[15] Plinij Starejši (23-79) piše, da so bili prebivalci, ki tvorili jedro ilirskega kraljestva, Pravi Iliri (Illyrii Proprie Dicti).[16] Mednje je prišteval Tavlante, Plereje, Endirudine, Sasareje, Grabe in Labeate, ki so se kasneje združili in izoblikovali Dokleate.

Rimsko in bizantinsko obdobje[uredi | uredi kodo]

Prefektura Ilirija v 4. stoletju

Rimljani so leta 168 pr. n. št. v Skadru porazili in ujeli zadnjega ilirskega kralja Gencija in ga leta 165 pr. n. št. odpeljali v Rim. Na njegovem ozemlju so ustanovili štiri varovane republike, ki se bile de facto pod rimsko oblastjo. Regijo so kasneje reorganizirali v rimsko provinco pod neposrenodno rimsko upravo in sedežem v Skadru.

Bivše neodvisno Ilirsko kraljestvo je kasneje zamenjala rimska provinca Ilirik,[17][18] ki se je raztezala od reke Drilon v sedanji Albaniji[19][20] na jugu do Istre v sedanji Sloveniji in Hrvaški na zahodu.[20] Na severu je mejila na reko Savo, na jugu pa na Jadransko morje. Glavno mesto Ilirika je ila Salona pri Splitu.[21]

Po zlomu velike vstaje Panoncev in Dezitijatov je rimska uprava leta 10 provinco Ilirik razpustila in jo razdelila na novoustanovljeni provinci Panonijo na severu in Dalmacijo na jugu. Ime Ilirija se je kljub temu uporabljalo še v poznorimskem obdobju in srednjem veku. Po delitvi Rimskega cesarstva so papeške vikarje za Ilirik imenovali solunski škofje. Prvi vikar naj bi bil škof Aholij ali Asholij (umrl leta 383 ali 384), prijatelj sv. Bazilija iz Cezareje.

V 5. stoletju so se ilirski škofje odcepili od rimske skupnosti, vendar se niso pridružili Konstantinoplu. Neodvisni so ostali do leta 515, ko so se ponovno pridružili Rimu in prisegli zvestobo papežu Hormizdu. V 8. stoletju je konstantinopelskim patriarhom uspelo dobiti Ilirik pod svojo jurisdikcijo.[22]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Izmišljeni grb Ilirije iz Fojniškega grbovnika, ki je nastal v Bosni v 17. stoletj.

Ime Ilirija je po osmanski osvojitvi Balkana v 15. stoletju izginilo iz zgodovinskih zapisov. Ponovno se je pojavilo v 17. stoletju, ko je dobilo poseben pomen v osmansko-habsburških vojnah, v katerih je cesar Leopold I. Habsburški Srbe na ogrskem ozemlju proglasil za Ilire.[22]

Med poznosrednjeveškimi državami na Balkanu naj bi bilo tudi izmišljeno kraljestvo Ilirija, katerega grb je v Fojniškem grbovniku iz 17. stoletja. Obširno Zgodovino Ilirije je napisal Charles du Fresne, sieur du Cange, in izdal Josip Keglević leta 1746.[23]

Ime Ilirija je obudil Napoleon za svoje Ilirske province, ki so bile od leta 1809 do 1813 vključene v Prvo francosko cesarstvo, od leta 1816 do 1849 pa v Ilirsko kraljestvo. Ime Ilirija se v reorganiziranem Avstro-ogrskem cesarstvu po letu 1849 ni več uporabljalo.

Ilirija v poeziji in prozi[uredi | uredi kodo]

V slovenski poeziji je Napoleonu in njegovim Ilirskim provincam posvečen Vodnikov slavospev Ilirija oživljena[24] iz leta 1811. Vodnik in mnogi drugi so imeli Ilire za prednike Slovanov.

V Iliriji se dogajajo tudi Shakespearova Dvanajsta noč, Sartrove Umazane roke in Ilirska avantura Lloyda Alexandra.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Polibij, Zgodovina, 1.13.1.
  2. ^ Ch.T. Lewis, Ch. Short, A Latin Dictionary, [1], poglavje Ilirija.
  3. ^ G. Maxwell-Hyslop (1996), str. 230.
  4. ^ G. Maxwell-Hyslop (1996), str. 168.
  5. ^ Stipčević (2002), str. 46–47.
  6. ^ Wilkes (1995), str. 298.
  7. ^ L. Boardman (1994), str. 785.
  8. ^ Wilkes (1969), str. 13.
  9. ^ Kipfer (2000), str. 251.
  10. ^ Hammond (1993), str. 104.
  11. ^ Papazoglu (1978), str. 216.
  12. ^ Berranger-Auserve (2007), str. 136.
  13. ^ Wilkes (1995), ste. 237.
  14. ^ Wilkes (1995), str. 127.
  15. ^ Wilkes (1995), str. 167.
  16. ^ Wilkes (1995), str. 216.
  17. ^ L. Schaaff, Enzyklopädie der klassischen Altertumskunde, 2002, str. 17, ISBN 0-543-80046-6.
  18. ^ S. A. Mitchell, An ancient geography, classical and sacred, Michigan Historical Reprint Series, 2005, str. 215, ISBN 1-4255-3778-2.
  19. ^ J. Wilkes, The Illyrians, The Peoples of Europe, 1996, str. 208, ISBN 9780631198079.
  20. ^ 20,0 20,1 Encyclopædia Britannica, 2002, ISBN 0852297874.
  21. ^ E. A. Parker, The Roman World, History of civilization, Victor Chapot, 1997, str. 268, ISBN 0203976770.
  22. ^ 22,0 22,1 Lins (1910), Illyria.
  23. ^ Fresne (1746), str. 1.
  24. ^ Valentin Vodnik, Ilirija oživljena, pridobljeno dne 27. februarja 2012.

Viri[uredi | uredi kodo]