Pojdi na vsebino

Kaza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kaze poznega Osmanskega cesarstva

Kaza (arabsko قضاء‎‎, qaḍāʾ, izg. [qɑˈd̪ˤɑːʔ], osmansko turško kazâ‎[1]) je bila upravna enota Osmanskega cesarstva in njegovih nasledstvenih držav. Izraz kaza v osmanski turščini pomeni sodstvo, vendar se pogosto prevaja kot okraj,[2] podokraj, za katerega se običajno uporablja izraz nahija,[3] ali sodno okrožje.[4]

Osmansko cesarstvo

[uredi | uredi kodo]

V Osmanskem cesarstvu je bila kaza prvotno ozemlje pod sodno in upravno oblastjo kadija.[1] S prvo tanzimatsko reformo leta 1839 so bile pristojnosti kadija prenešene na kajmakama (guverner), kadiji pa so postali sodniki, ki so sodili po islamskem pravu (šeriat).[5]

Po sprejetju Zakona o reformi provinc iz leta 1864 je kaza postala upravna enota. Zakon se je uvajal naslednjih deset let.[4] Kaza je v eni sami upravni enoti združila pristojnosti guvernerja (kajmakam),[6] katerega je imenoval notranji minister, zakladnika (glavni finančni uradnik) in sodnika (kadi).[4] Reforme so bile del naporov Porte, da bi v celem cesarstvu vzpostavila enotno, racionalno in učinkovito državno upravo.[4]

Kaza je bila podenota sandžaka[1] in je praviloma obsegala mesto in okoliške vasi. Kaze so bile razdeljene na nahije, katere so upravljali müdürji in mütesellimi, in vasi (karye), katere so upravljali muhtarji.[6] Z revizijami leta 1871 so nahije, katere so še vedno upravljali müdürji, postale vmesna stopnja med kazo in vasjo.[6]

Turčija

[uredi | uredi kodo]

Republika Turčija je sprva še uporabljala naziv kaza, dokler ga ni v 1920. letih zanemjala z nazivom ilçe.

Arabske države

[uredi | uredi kodo]

V Siriji je bila v preteklosti kaza druga raven upravnih enot. Enote se zdaj imenujejo mintaqah.

Naziv kaza ali qadaa se še vedno uporablja za

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 1,2 Selçuk Akşin Somel. Kazâ. The A to Z of the Ottoman Empire. Volume 152 of A to Z Guides. Rowman & Littlefield, 2010. str. 151. ISBN 9780810875791.
  2. Suraiya Faroqhi. Approaching Ottoman History: An Introduction to the Sources. Cambridge University Press, 1999. str. 88. ISBN 9780521666480.
  3. Donald Quataert. The Ottoman Empire, 1700-1922. 2nd Ed. Volume 34 of New Approaches to European History. Cambridge University Press, 2005. str. 108. ISBN 9781139445917.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 Eugene L. Rogan. Frontiers of the State in the Late Ottoman Empire: Transjordan, 1850-1921. Volume 12 of Cambridge Middle East Studies. Cambridge University Press, 2002. str. 12. ISBN 9780521892230.
  5. Selçuk Akşin Somel. Kadı. The A to Z of the Ottoman Empire. Volume 152 of A to Z Guides. Rowman & Littlefield, 2010. str. 144-145. ISBN 9780810875791.
  6. 6,0 6,1 6,2 Gökhan Çetinsaya. The Ottoman Administration of Iraq, 1890-1908. SOAS/Routledge Studies on the Middle East. Routledge, 2006. str. 8-9.ISBN 9780203481325.
  7. Annex B: Analysis of the municipal sector (PDF). Third Tourism Development Project, Secondary Cities Revitalization Study. Ministry of Antiquities and Tourism, Hashemite Kingdom of Jordan. 24. maj 2005. str. 4. Arhivirano iz izvirnika 19. aprila 2016.