Stari del mesta leži na koncu dobro zaščitenega amfiteatralnegazaliva. Novi deli mesta pa so zgrajeni vzdolž pobočij jugozahodne in jugovzhodne obale in okoli zaliva Čikat, oddaljenega okoli 1,5 kilometra zahodno od mesta.
Mali Lošinj se prvič omenja 1388 pod imenom "Malo Selo". Stanovanjske hiše starega mestnega predela so razmeščene kot vrtne hiše, okoli katerih so bujni mediteranski vrtovi. Hiše iz tega obdobja imajo stilne katakteristike poznega baroka. Cerkvi sv. Martina in župnjiska cerkev sta iz 15. stoletja. Koncem 18. in v 19. stoletju se je kraj intezivno razvijal ( trgovina, ladjedelnica, tovarna ribjih konzerv, navtična šola ). Po propadu beneške republike kraju zavlada Avstro-ogrska monarhija. Po letu 1918 pa je M. Lošinj do 1943 pod okupacijoitalijanskegafašizma. Po nemški okupaciji je bil kraj dokončno osvobojen 20.4.1945.
Izrazito obmorski karakter vpliva na blago in uravnoteženo podnebje, kar so spoznali že leta 1892, ko so M.Lošinj razglasili za klimatsko zdravilišče. Zaradi položaja M.Lošinja v zaprtem pristanišču in borovovega gozda v predulu Čikat je sprehajanje skozi ta kraj mogoč tudi med najmočnejšo burjo.Povprečna januarska temperatura je 7,4 °C. Letno pade okoli 1020 mm dežja, največ v jesenskih mesecih.
Tretjak, Donatella; Fachin, Niki IstraːCres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin Bruno Fachin, Trst, 2004, (COBISS)
Hrvaška
Primorsko-goranska županija
