Slovenski partizani

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Zastava NOV

Slovenski partizani (uradno ime Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije, kratica NOV in POS) so bili oborožene sile pod vodstvom Osvobodilne fronte, ki so se med drugo svetovno vojno na Slovenskem borile proti okupatorjem in protirevolucionarnim enotam. Sprva so bile samostojne, z reorganizacijo vseh partizanskih oboroženih sil na področju Jugoslavije pa so se podredili Vrhovnemu štabu Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije kot slovenski del Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije. NOV in POS je načeloval Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije. Ob koncu druge svetovne vojne so bili NOV in POS razpuščeni ter vključeni v Jugoslovansko armado, ki je bila ustanovljena 1. marca 1945.

Organizacija[uredi | uredi kodo]

NOV so sestavljale slovenske partizanske divizije in slovenske partizanske brigade. Brigade so bile osnovne samostojne taktične vojaške enote), ki so delovale na celotnem področju Slovenije. POS (slovenski partizanski odredi) pa so delovali na teritorialnem principu (le na območju, iz katerega so prihajali pripadniki odreda).

Čete[uredi | uredi kodo]

Narodnoosvobodilna vojska se je leta 1941 in 1942 v skladu s Partizanskim zakonom najprej organizirala v četah, ki so se imenovale po krajih ali pokrajinah, kjer so delovale. Četa je bila sestavljena iz vodov, čete pa so se združevale v bataljone in brigade. Bataljonu in brigadi sta poveljevala komandant, ki je imel vojaške naloge, in komisar, ki mu je pripadalo kulturno in politično delo. Ponekod so nižje častnike volili partizani sami, komandante in komisarje pa je imenovalo glavno oz. vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Čete so nastajale po načrtu OF in KPS, najprej okrog industrijskih središč. Leta 1941 je bilo na Slovenskem preko 30 samostojnih čet, ki so se ponekod združevale v bataljone. 15 čet so razbili zaradi izdaje ovaduhov ali so bile razpuščene. Spomladi 1942 so se čete preuredile v partizanske odrede in grupe odredov, posamezne samostojne čete pa so nastajale tudi pozneje. Čete so bile nastanjene po gozdovih, redno so menjale svoje tabore (v senikih, lovskih kočah, zapuščenih stavbah, zemljankah, šotorih). Na javkah so se borci dobivali z aktivisti OF, ki so jih oskrbovali z informacijami in hrano.

Odredi[uredi | uredi kodo]

Partizanski odredi so nastali po sklepu Vrhovnega štaba narodnoosvobodilnih partizanskih odredov Jugoslavije, imena so dobili po pokrajinah delovanja. Na osvobojenem ozemlju v Ljubljanski pokrajini so odredi oteževali Italijanom izhod iz postojank. Med italijansko ofenzivo so iz odredov nastale prve štiri slovenske brigade, odredi pa so potem prevzeli zaščitne, mobilizacijske in oskrbne naloge. Aprila 1943 je bilo osem odredov. Ob italijanski kapitulaciji septembra 1943 se je število odredov povečalo. Iz njih so nastajale brigade, ki so se posvečale borbenim ciljem. V drugi polovici 1944 je bilo 18 partizanskih odredov. Delovali so na obrobju osvobojenih ozemelj in tam, kjer brigade niso mogle delovati. V pričakovanju izkrcanja zaveznikov v Dalmaciji so odrede na Primorskem ukinili in borce vključili v brigade. V Brdih in Beneški Sloveniji je Operativni štab za zapadno Primorsko ustanovil štiri bataljone, ki so delovali na način odredov.

Ob koncu vojne je bilo na ozemlju Slovenije 13 odredov, vključenih v korpuse. V 7. korpusu so bili tankovski, Belokranjski, Notranjski, Dolenjski, v 9. korpusu Jeseniško-bohinjski, Škofjeloški in dva mornariška, v 4. operativni coni Kozjanski, Kamniško-zasavski, Kokrški, Lackov in Koroški odred.

Grupe odredov je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet oziroma Glavni štab NOV in POS oblikovalo aprila 1942:

  • Prva grupa odredov: Gorenjski in Koroški odred
  • Druga grupa odredov: Zahodna Štajerska, tj. Savinjski in Pohorski odred (iz 1. partizanske Štajerske brigade)
  • Tretja grupa odredov: Dolenjski in Notranjski odred
  • Četrta grupa odredov za Vzhodno Štajersko ni bila ustanovljena

26. junija 1942 se je 3. grupa odredov preformirala tako, da je vsebovala Dolomitski, Krimski, Kočevski in Loški odred; Belokranjski, Zapadnodolenjski in Krški odred pa so se združili v Peto grupo odredov, dokler ni bila 26. 8. 1942 v veliki italijanski ofenzivi ukinjena. Septembra 1943 je deloval štab Južne grupe odredov (Kočevskega in Vzhodnoštajerskega), septembra 1944 pa Koroška grupa odredov. 28. 2. 1945 so iz Kamniško-Zasavskega, Kozjanskega in Lackovega odreda formirali Štajersko grupo odredov in jo 7. aprila ukinili.

Bataljoni in brigade[uredi | uredi kodo]

Prvi partizanski bataljoni so nastali na podlagi Partizanskega zakona: avgusta 1941 Cankarjev (Gorenjski), Kamniški, Storžiški, septembra Krimski in Štajerski (na Pugledu pod Ljubljano), decembra Prešernov bataljon (v Zgornjesavski dolini) in Šercerjev bataljon (na Kožljeku), vendar se je čez zimo 1941/42 ohranil samo Cankarjev bataljon. Spomladi 1942 so bataljoni delovali v vstaji na Dolenjskem.

Bataljoni so se združevali v brigade. iz 1. proletarskega udarnega bataljona Toneta Tomšiča je nastala Tomšičeva brigada, drugod je brigade tvorilo troje do pet bataljonov. Jeseni 1943, ko je kapitulirala Italija, se je število bataljonov povečalo, pridobili so tudi težko oborožitev, imeli so vode za zvezo, kolesarske, konjeniške, obveščevalne vode. Proti domačim nasprotnikom so delovali bataljoni VOS OF, ki so bili v prvi polovici 1944 preurejeni v bataljone VDV (Vojske državne varnosti, pozneje preimenovani v bataljone Narodne obrambe). Po delovanju so bili bataljoni jurišni, transportni, zaščitni, inženirski, mornariški, za zvezo itd.

Divizije in korpusi[uredi | uredi kodo]

Več brigad je skupaj z enotami za zaščito sestavljalo divizijo. Slovenski diviziji sta bili Štirinajsta in Petnajsta divizija NOV in POJ, ustanovljeni 13. 7. 1943. 3. okt. 1943 se jima je pridružila Osemnajsta divizija in skupaj z njima tvorila Sedmi korpus NOV in POJ. Korpusi so delovali od 1942 do 1945, ko so se preoblikovali v armade. Korpus so sestavljale do štiri divizije in več odredov, skupaj okrog 20.000 borcev. Korpusi so delovali v zaključnih akcijah za osvoboditev.

Divizije, brigade in odredi so bili povezani v dva korpusa.[1]

Zavezniške vojaške misije[uredi | uredi kodo]

Prvi predstavniki zavezniških vojska so v Slovenijo prišli junija 1943 v sklopu britanske vojaške misije, ki jo je vodil kanadski major William Jones. Ta misija se je po odhodu Williama Jonesa preoblikovala v angloameriško, ki jo je vodil ameriški oficir, kapetan James Goodwin (kasneje se je misija ločila na britansko in ameriško).

Misija Rdeče armade je iz vrhovnega poveljstva NOV in POJ prišla 18. marca 1944 pod vodstvom polkovnika Nikolaja Patrahaljceva, češkoslovaška pa 5. januarja 1945. Jeseni 1944 je bilo v Sloveniji 69 članov britanske in ameriške ter 13 članov sovjetske misije.

Člani misij so bili razporejeni na glavnem poveljstvu NOV in PO Slovenije, Centralni vojno-partizanski bolnici v kočevskem Rogu, štabu 9. korpusa, štabu 4. operativne cone, Koroškem odredu ... Vojaške misije so opravljale različne naloge. Mednje spadajo: spoznavanje taktike in organizacije OF in NOV in PO Slovenije, dostavljanje obveščevalnih podatkov glavnemu štabu NOV in POS (podatki o načrtih okupatorja in velikih akcijah in premikih proti slovenskemu ozemlju, podatki o načrtih Zaveznikov) in organiziranju paketov pomoči Narodnoosvobodilnemu gibanju Slovenije.

Sodelovanje slovenskih partizanov in zaveznikov[uredi | uredi kodo]

Sodelovanje slovenskih partizanov in zavezniških sil je v večji meri pomenilo odmetavanje zavezniške pomoči partizanom, kasneje pa tudi zdravljenje ranjencev v osvobojenih delih Italije, partizani pa so zavezniškim vojakom, predvsem tistim, ki so strmoglavili z letalom pomagali pri rešitvi in vrnitvi v svoje domovine oziroma najbližja zavezniška oporišča. Zavezniški vojaki so bili veseli če so prišli v roke partizanom saj so jih domobranci in drugi sodelavci okupatorja izročili Nemcem kjer pa jih je čakalo sprva izpraševanje, mučenje in kasneje največkrat smrt.

Spuščanje paketov pomoči je bilo povezano z delovanjem zavezniških misij na področju Jugoslavije in njihovim povezovanjem z Vrhovnim štabom NOV in PO Jugoslavije, ki ga je vodil Josip Broz-Tito. Pošiljanje same pomoči pa je bilo odvisno od pripravljenosti spuščališč, letališč, vremenom in sovražno dejavnostjo okupatorja in njegovih sodelavcev. Na Slovenskih tleh se je razvilo več letališč in spušališč.

V začetku maja 1944 so zavezniki sporočili Vrhovnemu štabu, do so zavezniška letala pripravljena na odvoz ranjencev (partizanske bolnišnice kljub vrhunski organizaciji, niso bile kos tako velikemu številu ranjencev) a dokler v Jugoslaviji ne bo zagotovljenih primernih letališč , ustrezne signalizacije in varnosti za pristajanje letal, letala ne bodo prišla. Zato so se pospešeno lotili pripravljanja letališč. Letališča so bila večinoma na poljih, ki so jih partizani, civilno prebivalstvo in vsi drugi udeleženci NOGa utrdili in ustrezno označili z baklami, tako, da so bila spremna za pristajanje letal. V času NOB so v Sloveniji nastala naslednja letališča:

  • letališče Nadlesk (letališče je bilo vneseno v vse zavezniške pilotske karte pod imenom Picadilly club)
  • letališče Otok ( letališče v zavezniških mapah označeno kot Picadilly hope-EK-B1)
  • letališče Krasinec ( letališče v zavezniških mapah označeno kot Picadilly hope A)
  • letališče Pri Mlaki
  • letališče Rečica

Nastalo je veliko število spuščališč, vendar nekaterih niso nikdar uporabili, na nekaterih pa so tovor prestregli Nemci, Italijani oz. njuni sodelavci.

Prisega[uredi | uredi kodo]

Slovenski partizani so ob vstopu v vojaške enote prisegali. Besedilo partizanske prisege, določene s Partizanskim zakonom iz julija 1941,[2] se glasi:

Jaz, partizan osvobodilne ljudske armade slovenskega naroda, ki se ob boku slavne Delavske-Kmečke-Rdeče Armade Sovjetske Zveze ter vseh ostalih za svobodo borečih se narodov borim za osvoboditev in združitev slovenskega naroda, za bratstvo in mir med narodi in med ljudmi, za srečnejšo bodočnost delovnega ljudstva, prisegam pred svojim narodom in svojimi sobojevniki, da bom oddal vse svoje sile in vse svoje sposobnosti osvobodilni stvari slovenskega naroda, delovnega ljudstva in vsega naprednega človeštva v sveti vojni proti fašističnim tlačiteljem in barbarom; da ne bom zapustil partizanskih vrst, v katere sem prostovoljno in zavestno vstopil, in ne da bi odložil orožja do popolne zmage nad fašističnimi okupatorji, do popolnega uresničenja velikega osvobodilnega cilja slovenskega naroda. Prisegam, da bom za te velike osvobodilne cilje s svojo krvjo branil čast in nedotakljivost naše partizanske zastave in da bom, če bo to potrebno, žrtvoval tudi svoje življenje. Za svobodo v boj![3]

Število dejavnih borcev[uredi | uredi kodo]

Čeprav je imelo gibanje ob začetku vojne v javnosti solidno podporo,[4] je bilo število borcev vseskozi majhno in se je občutno povečalo šele v zadnjem stadiju vojne, ko je postala zmaga zaveznikov verjetnejša.[5] Avgusta leta 1941 je bilo 700–800 borcev, ob koncu leta 1941 naj bi jih bilo 2000,[6][7] septembra 1943, neposredno pred kapitulacijo Italije pa 5500.[7]

Nekoliko drugačne številke navaja Slovenski zgodovinski atlas (2011). Poleti 1942 naj bi bilo slovenskih partizanov okoli 5300, število takrat ustanovljenih vaških stražarjev pa 400. Tik pred kapitulacijo Italije 1943 je število partizanov ostalo enako, skokovito pa je naraslo število borcev v protikomunističnih enotah, ki jih je bilo takrat (vključno s slovenskimi pripadniki Kraljeve vojske v domovini) 6200. Jeseni 1943, takoj po kapitulaciji Italije, uničenju slovenskih četnikov pri Grčaricah in padcu Turjaka, je število partizanov s prisilnimi mobilizacijami naraslo na 20.000. V bojni formaciji je ostalo 3000 članov vaških stražarjev, slovenski četniki pa so bili praktično uničeni. Preživeli člani protikomunističnih enot so organizirali Slovensko domobranstvo, ki je imelo na vrhuncu 17.000 pripadnikov, število partizanov pa se je do poletja 1944 povečalo na 30.000. Pozimi 1944/1945 je število slovenskih partizanov doseglo vrhunec z 38.000 pripadniki, ob praktično nespremenjenem številu protikomunističnih enot.[6][7][8]

V prvih desetletjih po vojni so navajali nekoliko večje število pripadnikov slovenskih partizanskih enot: 1000 leta 1941, 19.000 leta 1942, 21.000 leta 1943, 25.000 leta 1944 in 40.000 leta 1945.[9]

Kontroverze[uredi | uredi kodo]

Dogovori z okupatorjem[uredi | uredi kodo]

Partizani so po kapitulaciji fašistične Italije sodelovali z italijanskimi vojaškimi enotami pri napadu na Turjak in končnem obračunu s protikomunističnimi vaškimi stražami. V tej bitki so izurjeni italijanski topničarji odločilno pripomogli k zavzetju turjaškega gradu,[10] [11] Vodstvo NOB je sklenilo s poveljstvom italijanskih okupacijskih sil dogovor, po katerem se je v zameno za predajo težkega orožja in za pomoč pri obračunu s protikomunističnimi enotami italijanski vojski zagotovil varen umik s slovenskega ozemlja. Ta dogovor je omogočil nekaterim italijanskim vojaškim poveljnikom (Mario Roatta, Mario Robotti, Emilio Grazioli), ki bi sicer morali odgovarjati za vojne zločine nad slovenskim civilnim prebivalstvom v Ljubljanski pokrajini, da so se umaknili v Italijo.[12][13] [14] [15] Protikomunistični viri tistega časa pa poleg obleganja Turjaka navajajo še druge primere sodelovanja slovenskih partizanov z italijanskimi okupacijskimi enotami.

Likvidacije domačih izdajalcev[uredi | uredi kodo]

Po raziskavi Inštituta za novejšo zgodovino so slovenske partizanske enote v času med 1941 in 1945 povzročile najmanj 4200 od skupaj 33.450 smrtnih žrtev med civilisti.[16] [17] Partizanske usmrtitve narodnih sovražnikov in domačih izdajalcev, za katere sta se uporabljala izraza justifikacija in likvidacija, so bile utemeljene v partizanskem kazenskim sodstvu.[18] Usmrtitve so bile izvedene na podlagi Odloka Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora (SNOO) o zaščiti slovenskega naroda z dne 16. septembra 1941. Odlok je glede postopka zoper osumljenca navajal: "Postopanje je naglo, ustno in tajno. Posebno zaslišanje krivca ni potrebno ... Proti sodbi sodišča ni pritožbe. Kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih določi sodišče."[19]

Likvidacije političnih nasprotnikov in Romov[uredi | uredi kodo]

Leta 1942 naj bi partizani na območju Ljubljanske pokrajine pobili vsaj 20 družin, ki so bile nastrojene proti narodnoosvobodilnemu boju pod vodstvom Komunistične partije.[20] Med najbolj znane primere sodijo poboj 10 članov družine Mavsar iz Praproč pri Šentrupertu na Dolenjskem, poboj 8 članov družine Hudnik iz Dobrove pri Ljubljani, poboj Jakopinove družine iz Ponove vasi pri Grosupljem, družine Kozina iz Zapotoka pri Sodražici, Kolenčeve družine iz Brezovice pri Mirni, družine Zavodnik iz Bistrice pri Šentrupertu, družine Gruden iz Ulake pri Velikih Laščah.[21] [22] [23]

Preventivna likvidacija Romov na Dolenjskem in v Beli Krajini naj bi preprečila, da bi Romi Italijanom izdajali podatke o gibanju partizanskih enot. Po poročilu štaba Šercerjevega bataljona z dne 18. maja 1942 je ta enota pobila skupino 56 Romov.[24] 61 Romov so 19. julija 1942 zajeli belokranjski partizani v Kanižarici pri Črnomlju, pobili pa domnevno v Draginji vasi.[25]

Število padlih[uredi | uredi kodo]

Med 2. svetovno vojno je v boju padlo okoli 28.000 partizanov, v primerjavi z okoli 14.000 protikomunističnih kolaborantov. Spomin na padle partizane in pobite talce obeležuje okrog 4000 partizanskih obeležij, žrtve nasprotnikov pa popisujejo farne spominske plošče.

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

1944. leta je Propagandni odsek IV. operativne zone NOV in POS izdal prvo knjižico v seriji Knjižnica NOV in POS, Partizanski soneti Franceta Kosmača. Od 1966 do 2004 je izšlo v tej seriji in v seriji Mala knjižnica NOV in POS preko sto publikacij.[26]

  1. ^ Zdravko Klajnšček: Bataljoni NOV in POS. Partizanske čete 1941–42. Partizanski odredi. Grupa odredov. Divizije NOV in POV. Korpusi NOVJ. Enciklopedija Slovenije.
  2. ^ Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, 6/1. Beograd, 1952.
  3. ^ Ivan Kristan: Partizan. Enciklopedija Slovenije, 8, 247. — Doroteja Lešnik in Gregor Tomc: Rdeče in črno: Slovensko partizanstvo in domobranstvo. Ljubljana: Znanstveno središče, 1995. 84.
  4. ^ Hoare, Marko Atilla (2002). "Whose is the partisan movement? Serbs, Croats and the legacy of a shared resistance". The Journal of Slavic Military Studies 15 (4). doi:10.1080/13518040208430537. 
  5. ^ Gow, James; Carmichael, Cathie (2010). Slovenia and the Slovenes: A Small State in the New Europe (Revised and updated izd.). Hurst Publishers Ltd. str. 49. ISBN 978-1-85065-944-0. 
  6. ^ 6,0 6,1 Griesser-Pečar, Tamara (2007). Razdvojeni narod: Slovenija 1941–1945: okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija [Divided Nation: Slovenia 1941–1945: Occupation, Collaboration, Civil War, Revolution]. Mladinska knjiga. str. 345–346. ISBN 978-961-01-0208-3. 
  7. ^ 7,0 7,1 7,2 Slovensko in italijansko odporniško gibanje - strukturna primerjava: diploma thesis [Slovene and Italian Resistance Movement - Structural Comparison: diploma thesis] (PDF). Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana. 2008. str. 59–62. (COBISS). 
  8. ^ Guštin, Damijan. "Slovenia". European Resistance Archive. ERA Project. Pridobljeno dne 2 March 2012. 
  9. ^ Vlado Strugar: Jugoslavija 1941–1945. Beograd: Vojnoizdavački zavod, 1969; Nikola Anić, Sekula Joksimović in Mirko Gutić: Narodnooslobodilačka vojska Jugoslavije. Beograd: Vojnoistorijski institut, 1982.
  10. ^ Bernard Nežmah, Turjak 60 let pozneje, Mladina, 3. 10. 2003
  11. ^ Črne bukve o delu komunistične Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu, Ljubljana, 1944
  12. ^ 00000009/00000003/art00005 James H. Burgwyn: "General Roatta's war against the partisans in Yugoslavia: 1942", Journal of Modern Italian Studies, Volume 9, Number 3, September 2004, pp. 314-329(16), link by IngentaConnect
  13. ^ Giuseppe Piemontese (1946): Twenty-nine months of Italian occupation of the Province of Ljubljana. On page 3. Book also quoted in: Ballinger, P. (2002), 138.
  14. ^ Steinberg, Jonathan (2002) All Or Nothing: The Axis and the Holocaust, 1941-1943, Routledge, ISBN 0-415-29069-4, p.34
  15. ^ James Walston, a historian at The American University of Rome. Quoted in Rory, Carroll. Italy's bloody secret. The Guardian. (Archived by WebCite®), The Guardian, London, UK, June 25, 2003.
  16. ^ Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012.
  17. ^ Jani Sever: 85.768 žrtev: Raziskovalka žrtev Tadeja Tominšek - Rihtar. Mladina 24. 3. 2004.
  18. ^ Tadeja Tominšek Čehulič, Partizansko sodstvo med drugo svetovno vojno: kaznovalna politika in vprašanje smrtnih kazni, Prispevki za novejšo zgodovino 49/2 (2009).
  19. ^ Makso Šnuderl, Dokumenti o razvoju ljudske oblasti v Sloveniji.
  20. ^ Ivo Žajdela, Zasuta usta: začetek komunistične revolucije v Sloveniji 1941-1942, Ljubljana, 1996.
  21. ^ Domoljub 11. avgusta 1943.
  22. ^ Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012.
  23. ^ Arhiv Ministrstva za pravosodje RS, Komisija za izvajanje zakona o popravi krivic, spis št. 130-2278/2006.
  24. ^ Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945: država v državi, Ljubljana, 1987.
  25. ^ Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945: država v državi, Ljubljana, 1987.
  26. ^ Miroslav Stiplovšek: Ob desetletnici "Knjižnice NOV in POS". Kronika 24/1 (1976). 59-61.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]


Bitka Ta vojaškozgodovinski članek je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.