Nova slovenska zaveza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Nova slovenska zaveza (NSZ) je društvo, ki nadaljuje tradicijo medvojne Slovenske zaveze. Zavrača uradno razlago[pojasni] dogodkov med drugo svetovno vojno v Sloveniji in povojnih pobojev ter promovira mnenje, da so bili pripadniki protirevolucionarnih sil tisti, ki da so se zares borili za slovenski narod.

Društvo izdaja revijo Zaveza s člansko prilogo Mi med seboj, skrbi za postavitev farnih spominskih plošč in organizira slovesnosti, na katerih se spominjajo pobitih domobrancev, pripadnikov vaških straž, njihovih podpornikov ter umorjenih po koncu druge svetovne vojne.

Predsednik je Peter Sušnik, ki je leta 2013 nasledil dolgoletnega predsednika Antona Drobniča. Urednik revije Zaveza je bil vse od začetka izhajanja v maju 1991 do leta 2013 Justin Stanovnik, nasledil ga je Lenart Rihar.

Revija Zaveza[uredi | uredi kodo]

Prva številke revije Zaveza s podnaslovom "Glasilo Nove slovenske zaveze" je izšla v letu 1991 (polletje) z odgovornim urednikom Pavlom Kogejem. V njej so na 15 strani predstavljene Programske smernice NSZ, v katerem se NSZ deklarira kot 'društvo vseh udeležencev protikomunističnega odpora, vodenega pred in med zadnji vojno'.

Farne spominske plošče[uredi | uredi kodo]

Farne spominske plošče so projekt, ki so ga člani NSZ izvajali od ustanovitve dalje in katerega namen je postavitev spominskih obeležij padlim civilistom in vojakom, ki so "umrli nasilne smrti na protikomunistični strani."[1] Zaradi zgodovinske zamolčanosti te žrtve večinoma nimajo obeležij. V NSZ so zbranim imenom postavili kamnite spominske plošče, ki so večinoma našle svoj prostor na pročeljih lokalnih cerkva ali na pokopališčih.

V knjigi "Farne spominske plošče" iz leta 1995 so zbrana imena iz spominskih plošč, postavljenih do izida knjige - napisanih je 7.392 imen Slovencev iz 83 župnij[1]. Imena so razporejena po naseljih in letih smrti, umrli v istem letu pa po abecedi.

"Farne spominske plošče 2" je druga knjiga istega projekta. V njej je 4.813 imen iz 71 župnij ljubljanske nadškofije ali koprske škofije[2].

V knjigi "Farne spominske plošče 3" je 1.965 imen iz 68 plošč, objavljenih pa je še 652 imen za 31 župnij, v katerih plošč še niso postavili[3]. V tretjo, zadnjo knjigo so avtorji uvrstili torej seznam postavljenih in še ne postavljenih plošč. V tretjem poglavju z naslovom Ohranjanje zgodovinskega spomina je opisanih 14 ključnih dogodkov ali krajev, ki so povezani s protirevolucionarnim bojem (Krimska jama, Žiglovica, Mavrlen, Uboj dr. Lamberta Ehrlicha, Uboj dr. Marka Natlačena, Turjak, Mozelj, kapela Sv. Krvi, Hrovača/Ribnica, Orlov Vrh/Ljubljana, Huda Jama, Sv. Barbara, Slovenska solza, plošča pod Krenom, Slovensko oko, plošča na Hrastniškem hribu, Log, Vipava, Andrejčkovo brezno). Prevodi nekaterih besedil iz vseh treh knjig je četrto poglavje, ki prinaša besedila v angleškem jeziku.

V vseh treh knjigah je torej objavljenih nad 14.000 imen "prezgodaj umrlih, dotlej zamolčanih fantov in mož, deklet in žena, žrtev revolucionarnega nasilja."[3] Ob tem je vključitev nekaterih imen sporna, saj so med njimi tudi talci, žrtve okupatorja, odgovornost za katere po mnenju avtorjev nosijo uporniki.[4]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 T. Velikonja, Umrlim za domovino. Farne spominske plošče, Družina, Ljubljana 1995
  2. T. Velikonja, Umrlim za domovino. Farne spominske plošče 2, Družina, Ljubljana 2000
  3. 3,0 3,1 Umrlim za domovino. Farne spominske plošče 3, Družina, Ljubljana 2012
  4. Sever, Jani (24.3.2004). "85.768 žrtev". Mladina. Pridobljeno dne 1.2.2014. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]