Slovenska zaveza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Slovenska zaveza je bilo ilegalno politično predstavništvo predvojnih demokratičnih strank in nekaterih medvojnih aktivističnih skupin, ki je med drugo svetovno vojno v okupirani Sloveniji poskušalo organizirati nekomunističen odpor proti okupatorjem.

Nastanek in razvoj[uredi | uredi kodo]

Predhodnica Slovenske zaveze je bil ožji Narodni odbor, ki je bil improvizirano ustanovljen septembra 1941. Sestavljali so ga zastopniki katoliške Slovenske ljudske stranke (pred jugoslovanskim državnim udarom slovenska veja Jugoslovanske radikalne zveze) in konservativne Slovenske demokratske stranke (slovenske veje Jugoslovanske narodne stranke). Delovala je kot nekakšna ljubljanska podružnica tedanjega Slovenskega narodnega odbora v Londonu pod vodstvom ministra Mihe Kreka.

Jugoslovanska vlada v izgnanstvu je 26. aprila 1942 pozvala vse demokratične odpornike v okupirani Jugoslaviji, da se podredijo generalu Draži Mihajloviću kot novemu vojnemu ministru in poveljniku Jugoslovanske vojske v domovini. Slovenska zaveza je tako nastala konec aprila ali v začetku maja 1942 v okupirani Ljubljani. Njen pobudnik je bil Jakob Šolar.

Ureditev[uredi | uredi kodo]

Za razliko od Narodnega odbora, kjer je vodilno vlogo imela katoliška struja, je bila moč v Slovenski zavezi bolj enakomerno razporejena med socialisti, liberalci in katoliki, čeprav je katoliška struja še vedno imela odločilni vpliv v vojaških formacijah preko svoje oborožene veje Slovenske legije v okviru MVAC.[1] Prav tako v Slovenski zavezi več ni bilo Marka Natlačena in ministra Ivana Puclja. Zamenjali so ju manj vidni politiki: za ljudsko stranko Miloš Stare, ljubljanski zaupnik Mihe Kreka. Kmalu po ustanovitvi Slovenske zaveze se je v Ljubljanski pokrajini pričelo stopnjevati okupatorsko in partizansko nasilje. Tako so veliko večino prostovoljcev pritegnile vaške straže, samostojne samoobrambne paravojaške enote, Slovenska zaveza pa ni imela velikega vpliva.

Slovenska zaveza je bila povezana tudi s četniki, gibanjem, nastalim iz poražene jugoslovanske vojske. Čeprav sta uradno obe organizaciji spadali pod jugoslovansko vlado v izgnanstvu, je med njima obstajal razkol. Na medvojno delovanje so katoliki imeli drugačne poglede, saj niso želeli izzvati represalij okupacijskih oblasti. Ker so bili četniki vojaško šibkejši od Slovenske legije in MVAC, niso uspeli dejansko uveljaviti uradnega primata nad vsemi vojaškimi enotami strank Slovenske zaveze. Do dokončnega razdora med katoliki in četniki je prišlo 18. junija 1943, ko je Slovenska legija prejela obvestilo o razrešitvi svojih treh zastopnikov iz štaba Karla Novaka, vodje slovenskih četnikov. Nato so četniki in Slovenska legija prekinili stike.[2]

Do širše zasnove prejšnje Slovenske zaveze je prišlo v začetku leta 1944, ko je bil ustanovljen Slovenski ljudski blok kot skupnost vseh skupin krščanskih socialistov, tudi tistih, ki niso delovale v okviru predvojne slovenske veje JRZ in niso bile vključene v prejšnji Narodni odbor.

Sporazum o ustanovitvi SLB so podpisali Mirko Bitenc in Rudolf Smersu za Slovensko ljudsko stranko; dr. Andrej Gosar in prof. Jakob Šolar za svojo skupino (v kateri je bilo poleg drugih tudi več mlajših starešin Zarje), Pavle Verbic in Ludvik Leskovar za »Mlade intelektualce SLS«, večinoma starešine Straže, Jože Krošl pa za štajersko (begunsko) skupino SLS. Ni povsem jasno, zakaj sta sporazum podpisala tudi Jože Lekan (za KA?) in prelat dr. Franc Lukman (kot nekak neuradni zastopnik ali priča ali opazovalec za škofa?). Tudi aktivne »liberalne« skupine so se združile v širšo Napredno delovno skupnost (NDS), ki je, podobno kot SLB, prav tako imela posebno begunsko skupino štajerskih liberalcev.

Tako sta SLB in NDS v začetku 1944 v Slovenski zavezi ustvarili najširšo slovensko demokratično koalicijo, ki je hotela še enkrat poskušati prepričati OF za skupen slovenski nastop ob pričakovanem prevratu.

Tradicijo te organizacije nadaljuje Nova slovenska zaveza.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Ferenc 2002, str. 43
  2. Ferenc 2002, str. 51; 86-87

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija, Ljubljana, 1990
  • Ferenc, Tone (2002). Dies Irae. Ljubljana: Modrijan. 

Povezave[uredi | uredi kodo]