Starogrška umetnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Bronasta skulptura, verjetno Pozejdon ali Zevs, okoli 460 pr. n. št., National Archaeological Museum, Atene. To mojstrovino klasičnega kiparstva so našli ribiči v svojih mrežah v obalnih vodah ob rtu Artemisium leta 1928 in je več kot 2 m visok.[1]
Črno poslikan vrč za vino slikarja Amasisa, ki prikazuje Herakleja in Ateno, okoli 540 pr. n. št., Louvre

Pod pojmom starogrška umetnost razumemo umetnost antične Grčije oz. grškega sveta kot celote: to pomeni umetnost grških mestnih državic (polis) na celini, na Peloponezu kot tudi na številnih grških otokih ter kolonijah po vsem Sredozemlju. Oblike umetnosti so se razvile v različnih obdobjih v različnih delih starogrškega sveta, umetniki so delali v več inovativnih stilih, pod močno lokalno tradicijo, upoštevaje naravo in zahteve lokalnih kultov. Vse to je omogočilo umetnostnim zgodovinarjem iskanje izvorov zelo razseljenih umetniških del.

Umetnost antične Grčije je imela velik vpliv na kulturo mnogih držav po vsem svetu, še posebej na področju kiparstva in arhitekture. Umetnost rimskega imperija v veliki meri izvira iz Grčije. Aleksander Veliki je z osvajanji Vzhoda sprožil več stoletij izmenjave med grško, srednjeazijsko in indijsko kulturo, ki je imela vplive do Japonska. V času vse od renesanse dalje so v Evropi estetski in visoki tehnični standardi grške umetnosti navdihovali generacije evropskih umetnikov. V 19. stoletju klasična tradicija, ki izvira iz Grčije, prevladuje v umetnosti zahodnega sveta.

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Grška umetnost se je hitro razvijala in jo delimo v vsaj štiri pomembnejša obdobja:

  • Doba geometričnega sloga ali Prehodno obdobje (okoli 1000 - 700 pr. n. št.) je čas po veliki selitvi iz severa na jug in je najbolj viden na poslikani keramiki (vse je strogo, skoraj abstraktno), podobni so kipci;
  • Arhaična umetnost (700 - 480 pr. n. št.) je čas velikega prebujenja; razvoj mestne aristokracije je vplival na kiparstvo in slikarstvo, v arhitekturi so se pojavili templji in različni stebrni redi (dorski, jonski in korintski), bila je zlata doba poslikane keramike.
  • Klasična umetnost (480 - 323 pr. n. št.) je predstavljala vrhunec grške umetnosti. V kiparstvu so nastale največje mojstrovine, slikarstvo je bilo razkošno s tabelnimi slikami in mozaiki.
  • Helenistična umetnost (323 - 34 pr. n. št.) velja za pozno obdobje grške umetnosti, ki se je intenzivno razvila v času Aleksandra Velikega. To je bil nekakšen mednarodni slog viden predvsem v kiparsko-arhitektonskih celovitih delih.

Po tem se je grška umetnost stopila v rimsko in postala grško-rimska antika ter kot taka zgled za bizantinsko in srednjeveško umetnost. Ponovno se je pojavila v renesansi, izrazito v italijanski, nanjo se je zgledoval klasicizem in vse do današnjih dni, posebej v arhitekturi.

Keramika[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Starogrška keramika.

Večina starogrške keramike je bila narejena za vsakodnevno uporabo. Izjeme so trofeje za zmage v igrah, kot so Panatenajska amfora (vrč za vino). Večina ohranjenih lončarskih izdelkov so posode za tekočine in drugi artikli, kot so amfore, kraterji (posoda za mešanje vina z vodo), hidrije (posoda za vodo), lekitos (posoda, ki so jo uporabljali pri pogrebnih ceremonijah), skifos (vrsta pivske čaše), kilikis (posoda zelo odprtega značaja), kantaros (vrsta pivske čaše), itd. Našli so tudi poslikane pogrebne žare, mnogo je bilo miniatur, predvsem za uporabo v templjih. V helenističnem obdobju je nastal širši izbor keramike, ki pa nima umetniške vrednosti.

V zgodnejših obdobjih so majhna grška mesta proizvajala lončenino za lastno uporabo. Ta se močno razlikuje v slogu in standardih. Prepoznavna lončenina, ki se uvršča v umetnost je bila izdelana na nekaterih egejskih otokih, na Kreti in v bogati grški koloniji v južni Italiji in na Siciliji. V poznejši arhaični in zgodnji klasični dobi pa sta bila dva velika centra Korint in Atene, ki so dominirale. Njihovi izdelki so bili izvoženi po vsem grškem svetu in zatrli lokalne proizvode. Izdelki iz Korinta in Aten so se znašli v Španiji in Ukrajini, pogosto v Italiji. Mnogo tega množično izdelanega je bilo slabe kakovosti. V 5. stoletju pr. n. št. je lončarstvo postalo industrija in lončarsko slikarstvo je prenehalo biti pomembna oblika umetnosti.

Zgodovina antične grške keramike je razdeljena slogovno na 6 obdobij:

  • Protogeometrično od okoli 1050 pr. n. št.;
  • Geometrično od okoli 900 pr. n. št;
  • Pozno geometrično ali arhaično od okoli 750 pr. n. št;
  • Črne figure na rdečem ozadju od zgodnjega 7. st. pr. n. št;
  • Rdeče figure na črnem ozadju od okoli 530 pr. n. št.

Paleta barv, ki se je lahko uporabljala na posodah je bila omejena s tehnologijo žganja: črna, bela, rdeča, rumena so bile najbolj pogoste. V treh zgodnjih obdobjih so opustili svojo naravno svetlo barvo in so bili okrašeni z listki, ki so se spremenili v črno v peči.

Popolnoma zrela tehnika črne figure, z dodanimi rdečimi in belimi detajli in vrezanimi obrisi in podrobnostmi izvira iz Korinta v zgodnjem 7. stoletju pr. n. št. in je bila uvedena v Atiki v generaciji kasneje. Cvetela je vse do konca 6. st. pr. n. št.. Tehniko rdeče figure so izumili okrog leta 530 pr. n. št. Tradicijo so obrnili, pri čemer je bila posoda pobarvana črno in figure v rdeče. Včasih so bile večje posode tako gravirane kot tudi naslikane.

Med protogeometričnim in geometričnim obdobjem se bila grška lončenina okrašena z abstraktnimi vzorci. Ob koncu geometričnega obdobja (orientalska faza), so pri vaznem slikarstvu abstraktne geometrijske motive nadomestili z bolj zaobljenimi, realnimi oblikami vzhodnoevropskih motivov, kot so lotos, palmete, levi in sfinge. Okraski so postali bolj zamotani in večji.

V kasnejših obdobjih, ko se je spremenil estetski okus in je napredovala tehnika lončarjev, so začeli krasiti v obliki človeških figur. Običajno so bili zastopani bogovi ali junaki grške zgodovine in mitologije. Prav tako priljubljeni so bili lov in bitke, saj je bila upodobitev konja pri Grkih zelo cenjena. V kasnejših obdobjih so nastale erotične teme, običajni so bili tako heteroseksualni in homoseksualni moški.

Grški keramika je pogosto podpisana, včasih od lončarja ali mojstra lončarstva, redkeje od slikarja. Na stotine slikarjev pa je prepoznavnih po svojih umetniških izdelkih: kjer njihovi podpisi niso ohranjeni, so poimenovani po izdelkih, kot je Ahilov slikar, v pozni arhaični dobi slikar Kleofrades ali celo po svojih sodobnih lokacijah, kot je pozno arhaični Berlinski slikar.

Figurice[uredi | uredi kodo]

Figurine iz terakote[uredi | uredi kodo]

Zvonasti Idol, 7. st. pr. n. št., Louvre

Glina je material, ki se je pogosto uporabljal za izdelavo votivnih kipcev ali idolov že tudi pred minojsko civilizacijo do helenističnega obdobja in po njem. V 8. stoletju pr. n. št. so bili v Boeociji pogosti ženski kipci. Te figurice so bile narejene s premičnimi nogami: glava, ki je majhna v primerjavi s preostalim telesom, je nataknjena na dolgem vratu, medtem ko je telo v celoti v obliki zvona. Na začetku 8. stoletja pr. n. št. so v grobnice dodali na stotine, celo tisoče majhnih figuric, z osnovno figuraliko, ki na splošno predstavljajo like z dvignjenimi rokami, tako imenovane »poveličane bogove«.[2]

V kasnejših obdobjih terakota figurice izgubijo svoj verski pomen in jih nadomestijo liki iz vsakdanjega življenja. V 4. in 3. st. pr. n. št. se pojavijo Tanagra figurice. Te so pogosto ohranile obsežne sledi površinske barve. Hkrati so mesta, kot so Aleksandrija, Smirna ali Tarza proizvajale obilo grotesknih figur, ki predstavljajo osebe z deformiran člani, izbuljenimi očmi, ki se zvijajo. Take figurice so bile narejene tudi iz brona.

Kovinske figurine[uredi | uredi kodo]

8. st. pr. n. št. votivni konj iz Olimpije (Louvre)

Figurice iz kovine, predvsem brona, so zelo pogosta najdba v zgodnjih grških svetiščih, kot je Olimpija, kjer so našli na tisoče takšnih predmetov. Večinoma upodabljajo živali. Običajno so proizvedene v voščeni tehniki in se smatra za začetnico pri razvoju grškega bronastega kipa. Najpogostejši motivi v geometričnem obdobju so bili konji in jeleni, pa tudi psi, govedo in druge živali. Človeške figurice se pojavljajo občasno. Proizvodnja drobnih kovinskih votivnih figur se je nadaljevala skozi celotno grško antiko. V klasičnem in helenističnem obdobju so bolj izdelovali bronaste kipce, ki so tesno povezani z monumentalno skulpturo, je postala pogostejša.

Monumentalne skulpture[uredi | uredi kodo]

Kip iz terakote, pozna arhaična doba, kip Zevs nosi Ganimedo, Archaeological Museum of Olympia

Tisti, ki so se ukvarjali z vizualnimi umetnostmi, vključno s kiparstvom, so bili v Stari Grčiji nižji sloj in so jih gledali le kot fizične delavce. Plutarh (Life of Pericles, II ) je dejal, "smo občudovali umetniško delo, vendar preziram njegovega izdelovalca". To je bilo splošno stališče v antičnem svetu. Starodavna grška umetnost se danes pogosto razvršča v tri obdobja: "arhaično", "klasično" in "helenistično".

Materiali, oblike[uredi | uredi kodo]

Starogrške skulpture so bile večinoma iz dveh vrst materiala. Kamna, še posebej marmorja ali drugih visoko kakovostnih apnencev, ki so ga klesali s kovinskimi orodji. Kamnite skulpture so lahko prosto stoječe ali pa delno vklesane v relief, ki se še vedno drži s steno, na primer v arhitekturni friz ali stelo.

Bronasti kipi so imeli višji status, vendar so ohranjeni v veliko manjšem številu, zaradi propadanja kovine. Običajno so bili izdelani s tehniko izgubljenega voska. Krizelefantinska tehnika je kombinacija zlata in slonovine na lesenem ogrodju, z njo so izdelovali kipe, ki so pogosto krasili templje in so veljali za najvišjo obliko kiparstva, vendar ni praktično noben kip ohranjen.

Tudi iz terakote so občasno naredili velike skulpturne, predvsem pa so na veliko proizvajali male figurice za dom, predvsem Tanagra figurice. Nekaj primerov je ohranjenih, vsaj delno zaradi krhkosti teh kipov. Najbolj znan je kip Zevs nosi Ganimedo iz Olimpije, narejen okoli 470 pr. n. št.. Kot bi bilo običajno, je terakota poslikana.

Arhaična umetnost[uredi | uredi kodo]

Kleobis in Biton, kouros iz arhaične dobe, okoli 580 pr. n. št. Delphi Archaeological Museum.

Navdihnjeni z monumentalnimi skulpturami iz kamna iz Egipta in Mezopotamije, so Grki v arhaičnem obdobju spet začeli klesati v kamen. Samostojne figure kažejo trdnost in frontalno naravnanost, značilno za vzhodnoevropske modele, vendar so njihove oblike bolj dinamične, kot na primer Dama iz Auxerra in torzo Here (okoli 660 - 580 pr. n. št., Louvre, Pariz). Po približno letu 575 pr. n. št. figure, tako moške kot ženske, nosijo tako imenovan arhaičen nasmeh. Ta izraz nima nobenega posebnega namena, daje pa vtis, da imajo figure izrazito človeške lastnosti.

Prevladujejo trije tipi osebnosti - upodobitev golega mladeniča (Kuros), oblečene mladenke (Kóre) in sedeče ženske. Vsi poudarjajo in generalizirajo bistvene značilnosti človeške figure in kažejo bolj natančno razumevanje človeške anatomije. Mladeniči so bili bodisi nagrobni ali votivni kipi. Primeri so: Apolon (Metropolitan Museum of Art, New York), zgodnje delo, Apolon iz Anafija (Britanski muzej, London), precej poznejše delo in Kuros iz Krojzovega groba z Anavisa (Nacionalni arheološki muzej v Atenah). Oblečene mladenke imajo širok spekter izražanja, kot skulpture v muzeju Akropole v Atenah. Njihova draperija je izrezljana in pobarvana natančno v vseh podrobnostih kiparstva tega obdobja.

Grki so se že zelo zgodaj odločili, da je človeška figura najbolj pomemben predmet umetniškega ustvarjanja. Videti svoje bogove v človeški podobi pomeni, da ni bilo razlikovanja med svetim in posvetnim v umetnostni. Goli moški so prav lahko Apolon ali Heraklej kot tisto leto olimpijski prvak v boksanju. V arhaičnem obdobju je bila najpomembnejša kiparska oblika Kuros, ki predstavlja stoječega golega moškega. Kore ali stoječa oblečena ženska figura je bila prav tako pogosta. Grška družba ni uspela javno prikazati žensko goloto do 4. st. pr. n. št., zato se Kore štejejo za manj pomembne pri razvoju kiparstva.

Kot pri lončarstvu, Grki ne izdelujejo le umetniško skulpturo. Kipi so bili naročeni bodisi od plemiških posameznikov ali države in so se uporabljali za javne spomenike, v templjih, preročiščih in svetiščih ali kot spomeniki na grobovih. Kipi v arhaičnem obdobju niso vedno predstavljali posamezne osebe. Bili so upodobitve idealnega - lepote, pobožnosti, časti in žrtvovanja. To so bile vedno upodobitve mladih moških, starih od adolescence do zgodnje zrelosti, tudi kot nagrobniki (verjetno) starejših državljanov. Kuros so bili vsi slogovno podobni. Socialni položaj osebe je bil nakazan z velikostjo namesto umetniško inovacijo.

Klasična umetnost[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Strogi klasični slog.

V klasičnem obdobju je v grškem kiparstvu nastala revolucija, običajno povezana z uvedbo demokracije in koncem aristokratske kulture, povezane s Kurosi. Klasična doba je uvedla spremembe v slogu in funkciji kiparstva. Poze so postale bolj naturalistične (Voznik bojnih vozov v Delfih je primer prehoda na bolj naturalistične skulpture). Povečala se je tehnična spretnost grških kiparjev v upodabljanju človeške oblike v različnih pozah. Od okoli 500 pr. n. št. so kipi začeli prikazovati prave ljudi. Kipi Harmodius in Aristogeiton narejena v Atenah označujeta strmoglavljenje tiranije, kar je prvi javni spomeniki iz resničnih ljudi.

V istem času so bili kiparstvo in kipi širše uporabni. Veliki templji klasične dobe, kot je Partenon v Atenah in Zevsov tempelj v Olimpiji, so dobili dekorativne frize in kipe naokoli za zapolnitev trikotnega področja timpanona oziroma trikotnega čela (pediment). Estetika in tehnični izziv je spodbudilo veliko kiparskih inovacij. Na žalost so ta dela ohranjena le v fragmentih, od katerih je najbolj znan Marmorni Partenon, del, ki se nahaja v Britanskem muzeju.

Mladi maratonec, 4. st. pr. n. št., bronast kip, verjetno Praksitelov, National Archaeological Museum, Atene.

Pogrebni kipi so se v tem obdobju razvijali od togih in brezosebnih Kuros iz arhaične dobe, do visoko osebnih družinskih skupin klasičnega obdobja. Ti spomeniki se pogosto pojavljajo v predmestju Aten, saj so bila v davnih časih pokopališča na obrobju mesta. Čeprav so nekateri od njih upodobljeni kot "idealen" tip - žalujoča mati in zvest sin - so vse bolj upodobljeni resnični ljudje. Tipičen prikaz je dostojanstven odhod sina, ki zapušča svojo družino. Ti so med najbolj intimnimi in spominjajo na ostanke antične Grčije.

V klasičnem obdobju prvič vemo imena posameznih kiparjev. Fidija je nadziral projektiranje in gradnjo Partenona. Praksitel je prvi naredil ženski akt v pozni klasični dobi (sredi 4. st. pr. n. št.); njegova Afrodita iz Knidosa, ki je ohranjena kot kopija, je dejal Plinij, da je največji kip na svetu.

Največje delo klasičnega obdobja, kip Zevsa v Olimpiji in Kip Atene Partenos (oba krizelefantinska in Fidijeva ali pod njegovim vodstvom izvršena), sta izgubljena, obstajajo pa manjše kopije (iz drugih materialov) in dobri opisi. Njihova velikost in veličastnost sta premamila cesarje iz bizantinskega obdobja da so jih odnesli v Konstantinopel, kjer so jih kasneje uničeni v požaru.

Helenistična umetnost[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Helenistična umetnost.

Prehod od klasičnega do helenističnega obdobja je obsegal 4 stoletje pr. n. št.. Po osvajanju Aleksandra Velikega (336 - 323 pr. n. št.), je grška umetnost postala bolj raznolika, nanjo so bolj vplivale kulture ljudi novega imperija, postala je mednarodna. Po mnenju nekaterih umetnostnih zgodovinarjev, je prav to znižalo kakovost in izvirnost. Dejansko so se mnogi kipi, ki so jih prej šteli za klasične mojstrovine, izkazali, da so iz helenistične dobe. Tudi tehnična sposobnost helenističnih kiparjev je očiten dokaz v takšnih velikih delih kot sta Nika Samotraška in Pergamonski oltar. Novi centri grške kulture, zlasti v kiparstvu, so se razvili v Aleksandriji, Antiohiji, Pergamu in drugih mestih. Ko v 2. stoletju pr. n. št. narašča moč Rima, ta prav tako absorbira veliko grške tradicije.

Laokoon in njegova sinova (pozno helenistično obdobje), Vatican Museum

V tem obdobju je kiparstvo postalo bolj in bolj naravno. Navadni ljudje, ženske, otroci, živali in domači prizori so postali običajni predmeti za kiparstvo, ki so jih naročile bogate družine za okras svojih domov in vrtov. Izdelani so bili realistični portreti moških in žensk vseh starosti in kiparji se niso več čutili dolžne da upodabljajo ljudi, kot ideal lepote ali fizične popolnosti. Hkrati so nova helenistična mesta cvetela po vsem Egiptu, Siriji in Anatoliji in so potrebovala kipe, ki prikazujejo bogove in junake Grčije za svoje templje in za javna mesta. Kiparstvo, tako kot lončarstvo, postane industrija s posledično standardizacijo in zniževanjem kakovosti. Tudi zato je veliko več helenističnih kipov ohranjenih, kot iz klasičnega obdobja.

Nekateri od najbolj znanih helenističnih kipov so: Nika Samotraška (2. ali 1. stoletje pr. n. št.), kip Afrodite z otoka Melos znan kot Miloška Venera (sredi 2. stoletja pr. n. št.), Umirajoči gladiator (približno 230 pr. n. št.) in monumentalna skupina Laokoon in njegova sinova (pozno 1. stoletje pr. n. št.). Vsi ti kipi upodabljajo klasične teme, vendar je njihov prikaz je veliko bolj čuten in čustven, kot bi dovolili v neprijaznem okusu klasičnega obdobja ali znali s takratno tehnično sposobnostjo.

Odkritje staroegipčanskega mesto Herakleum, s konca 19. stoletja, danes potopljeno, vsebuje iz 4. stoletja pr. n. št., nenavadno čutno, natančno in feministično upodobitev Izis, kombinacijo egipčanske in helenistične oblike, ki se začnejo približno v času Aleksandrovega osvajanja Egipta. Grška kultura se je širila proti Indiji. Izkopavanja v Ai-Khanoumu v vzhodnem Afganistanu so pokazala grško-baktrijsko in Indo-grško civilizacijo. Grško-budistično umetnost predstavlja sinkretizem med grško umetnostjo in vizualnim izražanjem budizma.

Helenistična skulptura je zaznamovala tudi s povečanjem obsega, ki je pripeljala do Kolosa iz Rodosa (konec 3. stoletja pr. n. št.), ki je bil enake velikosti kot je Kip svobode, New York. Potresi in ropanja so tega, kot tudi druge zelo velike kipe iz tega obdobja, uničili.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Starogrška arhitektura.
Erehteion na Akropoli v Atenah, pozno 5. st. pr. n. št..

V Grčiji je arhitektura izumrla od konca mikenskega obdobja (okoli 1200 pr. n. št.) do 7. stoletja pr. n. št., ko sta se mestno življenje in blaginja vrnila na točko, ko bi se lahko izvajale javne zgradbe. Večina grških stavb v arhaični in zgodnji klasični dobi je bila iz lesa ali blatne opeke, od njih ni ostalo nič, razen nekaj osnovnih tlorisov. Tudi pisnih virov o zgodnji arhitekturi ali opisov stavb skoraj ni. V geometrijskem obdobju so začeli uporabljati na soncu sušeno opeko, zato so hiše postale pravokotne, podaljšan del pa so uporabljali za čaščenje bogov. Ko so leta 675 pr. n. št. uvedli žgano glino, so začeli graditi tudi vodotesne strehe, za kar je bilo potrebno izumiti ustrezne podpore in nosilce, saj so bile strehe nenadoma težke. V tem času se je uveljavil arhitekton (vodja tesarjev) oziroma oseba odgovorna za izvedbo načrtov in gradnje.

Ko so v gradbeništvo uvedli kamen, so se razvili razni slogi. Obstajala sta dva glavna sloga grške arhitekture, dorski in jonski. Grki menijo, da so to slogi, ki so potomci dorskih in jonskih Grkov v srednjem veku, vendar je to malo verjetno. Dorski slog je bil uporabljen v celinski Grčiji in se od tam razširil do grških kolonij v Italiji. Vseboval je težke, žlebičaste stebre, ploske kapitele, močan in enostaven napušč, arhitrav in friz. Jonski slog je bil uporabljen v mestih Jonije (zdaj zahodna obala Turčije) in na nekaterih egejskih otokih. Dorski slog je bil bolj formalen in strog, jonski bolj sproščen in dekorativen. Bolj bogato okrašen korintski slog se je kasneje razvil iz jonskega. Za protipotresno varnost so uporabili prožne lesene palice ali kline, ki so povezovali kamnite bloke iz katerih so bili sestavljeni stebri.

Večina našega znanja o grški arhitekturi prihaja iz redkih ohranjenih zgradb iz klasičnega, helenističnega in rimskega obdobja in iz pisnih virov, kot je Vitruvij (1. stoletje). To pomeni, da obstaja velika pristranskost do templjev, edinih stavb, ki so se ohranile v večjem številu.

Standardni format grških javnih stavb je dobro znan iz ohranjenih primerov, kot je Partenon. Stavba je bila po navadi bodisi kockasta ali pravokotna, narejena iz apnenca, ki ga je v Grčiji na pretek in ki je bil narezan na večje bloke in obdelan. Marmor je bil v Grčiji drag gradbeni material. Visoka kakovost marmorja je prišla le iz Pentelika, gore na Atiki in iz nekaj otokov, kot sta Paros in Naxos in prevoz teh velikih blokov je bil težaven. Zato je bil uporabljen predvsem za kiparski okras in ne za gradnjo, razen za najlepše stavbe klasičnega obdobja kot je Partenon.

Večina izmed najbolj znanih ohranjenih grških stavb, kot sta Partenon in Hefajstov tempelj v Atenah, so dorski. Erehtejon poleg Partenona pa je jonski. Da je postal jonski prevladujoč v helenističnem obdobju, je kriv njegov bolj dekorativni slog primeren estetskemu obdobju. Nekatere izmed najboljših ohranjenih helenističnih stavb, kot je Celsusova knjižnica, je mogoče videti v Turčiji, v mestih Efez in Pergam. V največji izmed helenističnih mest, Aleksandriji v Egiptu ni skoraj nič ohranjenega.

Oblikovanje kovancev[uredi | uredi kodo]

Kovance so izumili v Lidiji v 7. stoletju pred našim štetjem, Grki pa so bili prvi veliki uporabniki. Grki so tudi nadaljevali oblikovanje motiva kovanca. Motiv kovanca je še danes prepoznaven kot naslednik vzorcev iz antične Grčije. Grki niso videli v motivu kovanca oblike umetnosti ampak je bila vzdržljivost in številčnost najpomembnejši element znanja o grški estetiki. Grški kovanci so oblika umetnosti samo iz starogrškega sveta, in se še vedno lahko kupijo ter so v lasti zasebnih zbiralcev.

Grški oblikovalci so začetniki dajanja profila portreta na sprednji strani kovancev. To je bil sprva simbolni portret zaščitnika boga ali boginje mesta, ki je izdalo kovanec: Atena v Atenah, Apolon v Korintu, Demeter v Tebah in tako naprej. Kasneje so bili uporabljeni junaki grške mitologije kot Heraklej na kovancih Aleksandra Velikega. Prvi človeški portreti na kovancih so bili tisti iz perzijske satrapije v Mali Aziji. Grška mesta v Italiji, kot Sirakuze, so začeli objavljati vodje pravih ljudi na kovancih v 4. stoletju pr. n. št., kot so to storili helenistični nasledniki Aleksandra Velikega v Egiptu, Siriji in drugod. Na hrbtni strani kovancev grških mest je bil pogosto simbol mesta: sova za Atene, delfin za Sirakuze in tako naprej. Začeli so dodajati tudi napise. Vse to so kasneje nadaljevali Rimljani.

Slikarstvo[uredi | uredi kodo]

V antični Grčiji je bilo več medsebojno povezanih tradicij slikarstva. Zaradi tehničnih razlik je doživelo nekoliko različen razvoj. Niso pa vse slikarske tehnike enako dobro zastopane v arheoloških ostankih.

Tabelno slikarstvo[uredi | uredi kodo]

Tabla Pitsa, edina ohranjena tabla iz Stare Grčije.

Najbolj spoštovana oblika umetnosti po mnenju piscev, kot sta Plinij starejši ali Pavzanias so prenosne slike na lesenih tablah, tehnično opisane kot tabelne slike. Uporabljeni tehniki sta bili enkavstika (uporaba voska) in tempera. Take slike se običajno prikazovale figuralne prizore, tudi portrete in tihožitja. Obstajajo številni opisi slik. Iluzionistični realizem je bil zelo cenjen in očitno dobro razvit, kot je razvidno iz slavne legendarne zgodbe o tekmovanju Zevksida in Parasija v poglavju o slikarstvu, ki ga je opisal Plinij starejši v svoji Naturalis historia, ki se konča približno leta 78 in je eden redkih razširjenih kosov antične zgodovine umetnosti. Medtem ko je bila večina slikarjev specializirana za junaške "visoke" predmete, ki tvorijo glavnino grškega kiparstva, je Peiraikos, tako omenja Plinij, slikar "skromnih" tem, ki so se ohranile v obliki mozaikov in pokrajinske stenske poslikave v Pompejih: "brivnice, čevljarji, stojnice, osli, hrana in podobni predmeti". [3] Tabelne slike so bile zbrane in pogosto prikazane na javnih mestih. Pavzanias opisuje tovrstne razstave v Atenah in Delfih. Iz literature poznamo imena mnogih znanih slikarjev, večinoma klasične in helenistične dobe.

Na žalost, zaradi pokvarljivosti uporabljenih materialov in velikih preobratov na koncu antike, nobeno od znanih del grškega tabelnega slikarstva ni ohranjeno, tudi kopije ne. Najpomembnejši ohranjeni primeri so dokaj slabe kakovosti. To so Plošče Pitsa iz okoli 530 pr. n. št., in velika skupina mnogo kasnejših grško-rimskih arheoloških ostankov iz suhih razmer v Egiptu, portreti Fayum, skupaj s podobnim Severan Tondo. Bizantinske ikone izvirajo tudi iz slikarske tradicije enkavstičnih plošč.

Stensko slikarstvo[uredi | uredi kodo]

Scena simpozija iz grobnice Diver v Paestumu, okoli 480 pr. n. št.

Tradicija stenskega slikarstva v Grčiji sega vsaj do minojske in mikenske bronaste dobe, z razkošno fresko dekoracijo v mestih kot so Knossos, Tirint in Mikene. Ni jasno ali obstaja kontinuiteta med temi predhodnimi in kasnejšimi grškimi stenskimi poslikavami.

Stenske slike je pogosto opisal Pavzanias in mnogim se zdi, da so bile narejene v klasični in helenistični dobi. Zaradi pomanjkanja ohranjene arhitekture ni veliko ohranjenega slikarstva. Najbolj znani primeri so monumentalne scene iz 7. st. pr. n. št. - prizorišče boja Hoplita iz notranjosti templja na Kalapodi (blizu Teb) in freske iz 4. stoletja "Grob Filipa" in "Grob Persefone" v Vergini v Makedoniji.

Grška tradicija stenskih poslikav se odraža tudi v sodobnih grobnih dekoracijah v grških kolonijah v Italiji, na primer znana grobnica Diver v Paestumu. Nekateri strokovnjaki menijo, da so znamenite rimske freske v mestih, kot so Pompeji, neposredni potomci grške tradicije in da so nekatere od njih kopije znanih tabelnih slik.

Rekonstrukcija barvne sheme ogredja na dorskem templju

Večbarvno slikanje kipov in v arhitekturi[uredi | uredi kodo]

Velik del kipov ali arhitekturne antične Grčije je bilo slikovito poslikano. Ta vidik grškega oblikovanja je opisan kot večbarven (iz grške πολυχρωμία, πολύ = veliko in χρώμα = barva). Zaradi intenzivnega preperevanja je obarvanost kiparskih in arhitekturnih del v večini primerov bistveno ali povsem zbledela.

Arhitektura[uredi | uredi kodo]

Slikarstvo je bilo uporabljeno tudi za izboljšanje vizualne podobe arhitekture. Nekateri deli nadgradnje grških templjev so bili pobarvani že od arhaične dobe dalje. Takšna mnogobarvna arhitekturna je bila lahko sestavljena v obliki svetlih barv z neposredno uporabo kamna (primer na Partenonu) ali izdelana iz vzorcev iz terakote (primer pri Olimpiji in Delfih). Včasih so s terakoto upodobljeni tudi figuralni prizori, kot je iz 7. st. pr. n. št. terakota metopa (del friza) iz Termosa.

Sledovi barve prikazujejo vezen vzorec na oblačilu kipa Kore, Acropolis Museum
Rekonstrukcija barvne sheme na Trojanskem vojaku iz templja Afeja, Aegina

Kipi[uredi | uredi kodo]

Večina grških skulptur je bilo pobarvanih z močnimi in svetlimi barvami. Barva je bila pogosto omejena na dele oblačil, las in še kaj, koža je ostala v naravni barvi kamna, lahko pa je zajemala skulpturo v celoti. Podobe grškega kiparstva ne bi smeli gledati kot na povečanje njihove reliefne oblike, ampak ima značilnosti samostojnega umetniškega sloga. Na primer, za skulpturo iz templja Afeja v Aegini so nedavno dokazali, da je bila pobarvana z drznimi in pisanimi vzorci, ki kažejo, med drugimi podrobnostmi, vzorčasta oblačila. Za obarvanost kamnitih kipov se je vzporedno uporabljalo različne materiale za razlikovanje kože, oblačil in drugih podrobnosti v krizelefantinski tehniki, in z uporabo različnih kovin za prikazovanje ustnic, nohtov, itd. v visoki kakovost brona, kot je Bronasti bojevnik (Italian Bronzi di Riace).

Poslikane vaze[uredi | uredi kodo]

Največ dokazov o starogrškem slikarstvu je ohranjenih v obliki poslikanih vaz. Tehnike, ki so bile uporabljene pa so zelo drugačne od tistih, ki so se uporabljale za dela velikega formata. Enako verjetno velja za vsebine podob. Strogo gledano, so bile poslikane vaze ločena spretnost ali umetnost od slikarstva. Treba je tudi upoštevati, da vazno slikarstvo, čeprav je daleč najbolj ohranjen vir starogrškega slikarstva, v antiki ni bilo najbolj cenjeno, in se nikoli ni omenjalo v klasični literaturi.


Sklici in viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Woodford, Susan. (1982) The Art of Greece and Rome. Cambridge: Cambridge University Press, p. 15. ISBN 0-521-29873-3
  2. ^ SSKJ[1]
  3. ^ Book XXXV.112 of Natural History
  • Greece: From Mycenae to the Parthenon, Henri Stierlin, TASCHEN, 2004.
  • Von Bothmer, Dietrich (1987). Greek vase painting. New York: The Metropolitan Museum of Art. ISBN 0-87099-084-5
  • Nataša Golob, Umetnostna zgodovina, DZS, 2010, ISBN 978-961-02-0178-6
  • Jacek Debicki et al.: Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti. Ljubljana: Modrijan, 2004. 2. izdaja. ISBN 961-6183-53-2 (COBISS)
  • Umetnost, svetovna zgodovina, prevod dela Arte, storia universale, Mladinska knjiga, 2010, ISBN 978-86-11-15622-4

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]