Ivan Meštrović

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Ivan Meštrović
Portret
Rojstvo 15. avgust 1883({{padleft:1883|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[1][2][3][4][5]
Vrpolje[d], Avstro-Ogrska
Smrt 15. januar 1962({{padleft:1962|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:15|2|0}}) (78 let)
South Bend, Indiana[d][6]
Državljanstvo Flag of the United States.svg ZDA
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklic kipar, arhitekt, univerzitetni profesor
Spletna stran
mdc.hr/mestrovic

Ivan Meštrović (O tem zvoku izgovor ), hrvaški kipar in arhitekt, * 15. avgust 1883, Vrpolje, Hrvaška, † 16. januar 1962, South Bend, Indiana, ZDA.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Ivan Meštrović je živel v času velikih dogodkov. Kot kipar je deloval v času ruske revolucije, balkanske vojne in obeh svetovnih vojn. Med svojim življenjem je sodeloval na več kot 150–ih razstavah. Politični dogodki niso zaznamovali samo njegovega umetniškega dela, ampak so tudi vplivali nanj kot človeka, ki je služil osebni svobodi in narodni neodvisnosti.

Svojo mladost je preživel v goratem okolju Dalmacije, hkrati blizu morja in hkrati stran od njega. Usoda hrvaškega naroda je imela močno vlogo pri oblikovanju njegove osebnosti. Kot otrok je pasel ovce in poslušal pesmi, ki so se prenašale po ustnem izročilu torej epe, ljudske pesmi in zgodovinske balade. Še preden je imel priložnost videti pravi kip v trirazsežni obliki, je že začel ustvarjati iz lesa in mehkega kamna (motive kmeta in čevljarja, kipec Bosanec na konju). Med zimskimi večeri je njegova mama velikokrat recitirala (po spominu seveda) različne pesmi in psalme iz Biblije. In ker je bil doma edino oče pismen, se je Ivan sam naučil brati in pisati pri dvanajstih letih, tako da je primerjal besedila iz domače Biblije s tistim, kar si je zapomnil, ko je mati govorila po spominu. Leta 1899 je na njegov talent postal pozoren Pavle Bilinić, ki je imel kamnoseško delavnico v Splitu. Mladega Meštrovića je povabil k sebi, da se izuri. To obdobje je trajalo deset mesecev. Tu je imel zagotovljen en obrok dnevno. Split je mesto, ki je zelo bogato posejano z grško in rimsko kulturo, zato je Meštrović preživel veliko prostega časa kopirajoč dela antične umetnosti. Bilinićeva žena, visokošolska učiteljica po poklicu, je pomagala Meštroviću do izobrazbe, čeprav formalno ni obiskoval šole. Kasneje se je neki lastnik rudnika iz Dunaju ponudil, da mu plača pot na Dunaj in šolanje na Akademiji likovnih umetnosti. Leta 1900 je bil sprejet na Akademijo. Meštrović sprva ni znal niti ene nemške besede, a se je v zelo kratkem času naučil tekoče govoriti. Dunaj je bil takrat okno v svet, kulturna prestolnica Evrope. Tam je predaval Sigmund Freud, oče psihoanalize, vzpostavilo se je secesionistično gibanje in zasnovale so se prve ideje samostojnosti narodov.

Leta 1904 se je poročil s prvo ženo Ružo Klein, eno od štirinajstih otrok revnega židovskega trgovca. Akademijo je končal leta 1905, ko je tudi prvič razstavil svoja dela. Meštrović je dolgo časa sodeloval s secesionisti in z njimi razstavljal. Na razstavi v Zagrebu je avstrijski cesar kupil njegovo skulpturo Mati i sin, na Dunaju pa je spoznal najbolj znanega kiparja tistega časa Augusta Rodina, ki je prepoznal njegov talent in ga spodbudil k temu, da potuje. Karl Wittgenstein je kupil Source of Life za svojo palačo in s tem denarjem sta mladoporočenca privoščila potovanje po Italiji in v Pariz. Leta 1908 sta se preselila v Pariz, kjer je Meštrović v samo dveh letih izdelal preko 50 skulptur in postal je mednarodno znan in uspešen. Točka, ki pa je popolnoma zasukal njegova kariero, pa se je zgodila na mednarodni razstavi v Rimu leta 1911, ko je osvojil prvo mesto. Kritiki so ga imenovali za najboljšega umetnika po renesansi. Njegova skulptura je prikazala heroje, ki so se borili proti Turkom na slavni Kosovski bitki leta 1389. Prikazal jih je kot simbol patriotskih čustev južnih Slovanov, ki jih gonijo proti svobodi in neodvisnosti. Meštrović se je s svojimi deli na svoj način boril proti avstroogrskim okupatorjem med prvo vojno in njegov glas se je slišal po celem svetu, zahvaljujoč njegovem umetniškem uspehu.

Z izjemo kratkega obiska Londona, je Meštrović ostal v Rimu do leta 1914. Na dan, ko je bil umorjen Franz Ferdinand v Sarajevu, se je iz Benetk odpravil v Split, kjer je želel organizirati večjo razstavo. Vendar je bil že po dveh dneh v Splitu prisiljen se vrniti v Italijo. Prijatelj ga je namreč opozoril, da je njegova žena v nevarnosti zaradi njegove dobro poznane politične nenaklonjenosti avstro-ogrskim oblastem. Zbirka njegovih slik je bila rešena v zadnjem trenutku. Kasneje je v Rimu nadaljeval s svojim delom.

Politika je šla pri Ivanu Meštroviću z roko v roko umetnosti, med leti prve svetovne vojne in kasneje v Parizu, Londonu, Švici in spet v Rimu. Kjerkoli se je za kratek čas ustalil, je našel voljo in čas, da nadaljuje z delom. Glede na to, da so bila sredstva za umetnost precej draga, mu je bilo zelo težko vzdrževati in umetniško aktivnost in politično. Težave so se še podvojile med prvo svetovno vojno, toda Meštrović je premagal vse. Med to vojno so se v času, ko Italija ni bila še na nobeni strani zaveznikov, pogovarjali o pogojih za vstop Italije na zavezniško stran. Italija je zahtevala del slovenskega in hrvaškega ozemlja, zato sta dva hrvaška politična voditelja Ante Trumbić in Frano Supilo ter Mestrović ustanovili jugoslovanski narodni komite za zaščito Dalmacije pred širitvijo italijanskega ozemlja. Sedež te organizacije je bil med vojno v Londonu. Do takrat je bil že dodobra poznan pri angleškem ljudstvu. Njegovi angleški prijatelji so mu, zavedajoč se nepravičnega darila Italiji, organizirali samostojno razstavo v Victoria in Albert museum v Londonu in to je bilo prvič, da so organizirali razstavo za živečega umetnika. Hoteli so, da Angleži postanejo pozorni na kulturne dosežke južnih Slovanov in da ne mislijo, da so Slovenci, Hrvatje in Srbi, pa čeprav sodijo pod Avstro-Ogrsko, krivi soudeležbe v vojni. Lord Cecil, takratni podsekretar za zunanje zadeve, je slavnostno odprl razstavo. Sledile so še druge, tudi v Glasgowu in Edinburgu.

Njegove razstave so spodbudile zanimanje za južnoslovansko glasbo, literaturo, zgodovino, arhitekturo in še mnogo drugih predstavitev srbo - hrvaških kiparjev. Od tega časa naprej so njegove skulpture in hrvaške narodne balade in ljudske legende, našle pot v knjige Margaret Yoursenar, D.H. Lawrence in celo Agathe Christie. Morda je Meštrović celo naredil več, da bi pokazal duh kosovskih junakov za hrvaško kulturo, kot je naredil Goethe, ko je prevedel hrvaško balado Hosanaginica v nemščino.

Čas med obema vojnama je Meštrović večinoma preživel v Zagrebu s svojo drugo ženo Olgo, kjer je poučeval na takratni Akademiji. Tudi mladi slovenski kiparji so študirali pri njem (Lojze Dolinar, Fran Berneker). Čas druge svetovne vojne je preživel razpet med ZDA, Hrvaško, Švico in Italijo. Leta 1941 so ga ustaši aretirali in spravili v ječo za štiri mesece. Sledil je hišni pripor, nato pa je končno bil pomiloščen. Odšel je v ZDA.

V petdesetih letih je živel izključno v ZDA (leta 1954 je postal tudi državljan), le občasno pa je obiskal svojo domovino Hrvaško. V tem času je v hrvaško kulturno dediščino zapustil mnoge kipe, atelje in hišo v Zagrebu, vilo v Splitu in družinsko grobnico v Otavice pri Drnišu. V svojem zadnjem ameriškem obdobju je naredil veliko javnih kipov, več kot desetletje pa je poučeval na Univerzi Syracuse in Notre Dame.

Umrl je leta 1962, star 79 let, verjetno za posledicami kapi. Njegovo truplo so iz ZDA prenesli v Otavice v družinsko grobnico, kjer je tudi danes pokopan.

Ivan Meštrović velja za enega najpomembnejših umetnikov vseh časov, njegova dela se da vedno znova interpretirati in aktualizirati.

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Agard, Walter Raymond, The New Architectural Sculpture, Oxford University Press, NY, NY 1935
  • Aumonier, W., Modern Architectural Sculpture, The Architectural Press, London 1930
  • Casson, Stanley, Some Modern Sculptors, Oxford University Press, London 1929
  • Exhibition of Twenty-Five Panels, Hendricks Chapel, Syracuse University1950*
  • Exploring the Mayo Art Collection, Mayo Foundation, Rochester, Minnesota
  • Goode, James M. The Outdoor Sculpture of Washington D.C., Smithsonian Institute Press, Washington D.C. 1974
  • Keckemet, Dusko, Ivan Mestrovic, Publishing House, Beograd, Jugoslavija 1964
  • Keckemet, Dusko, Ivan Mestrovic - Split, Mestrovic Gallery Split and Spektar Zagreb, Yugoslavia 1969
  • Keckemet, Dusko, Ivan Mestrovic, McGraw-Hill Book Company, NY, NY 1970
  • Kvaran, Einar Einarsson Architectural Sculpture of America, unpublished manuscript
  • Maryon, Herbert, Modern Sculpture - Its Methods and Ideals, Sir Isaac Pitman & Sons, LTD. London 1933
  • Schmeckebier, Laurence, Ivan Mestrovic - Sculptor and Patriot, Syracuse University Press, Syracuse, NY 1959
  • The Shrine of the Immaculate Conception, Washington D.C. - America’s Tribute to Mary, C. Harrison Conroy Co. In., Newton NJ

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  2. Benezit Dictionary of Artists — 2006. — ISBN 978-0-19-977378-7, 978-0-19-989991-3
  3. SNAC
  4. Encyclopædia Britannica
  5. European Theatre ArchitectureArts and Theatre Institute.
  6. Record #118828215 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Mona Lisa Ta biografski članek o likovnem umetniku je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.
Arhitekt Ta biografski članek o arhitektu je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.