Sigmund Freud

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sigismund Schlomo Freud
Sigmund Freud LIFE.jpg  *
Sigmund Freud, 1920
Rojstvo Sigismund Schlomo Freud
(1856-05-06)6. maj 1856
Příbor, Moravska, Češka (tedaj Avstro-Ogrska)  *
Smrt 23. september 1939 (1939-09-23) (83 let)
London
London[1]
Bivališče Zastava Avstrije Avstrija, (kasneje) Anglija
Narodnost Zastava Avstrije avstrijska
Področja nevrologija, filozofija, psihiatrija, psihologija, psihoterapija, psihoanaliza
Ustanove Univerza na Dunaju
Alma mater Univerza na Dunaju
Mentor doktorske
disertacije
Jean-Martin Charcot, (kasneje) Josef Breuer
Doktorski študenti John Bowlby, Viktor Frankl, Anna Freud, Ernest Jones, Carl Jung, Melanie Klein, Jacques Lacan, Fritz Perls, Otto Rank, Wilhelm Reich
Poznan po psihoanaliza
Vplivi Aristotel, Brentano, Breuer, Charcot, Darwin, Dostojevski, Goethe, Haeckel, Hartmann, Jackson, Kant, Mayer, Nietzsche, Platon, Shakespeare, Schopenhauer, Sofokles, J.P. Jacobsen
Pomembne nagrade Goethejeva nagrada
Podpis FreudSignature.png

Sigmund Freud [zíkmunt frôjt], avstrijski nevrolog in psiholog, 6. maj 1856, Příbor, Moravska, Češka (tedaj Avstro-Ogrska), † 23. september 1939, London, Anglija.

Je utemeljitelj psihoanalitične šole v psihologiji, ki uči, da podzavestni motivi naše duševnosti vplivajo na številne oblike našega vedenja. Zanimal se je za hipnozo v smislu sredstva pomoči duševnim bolnikom. Kasneje je hipnozo opustil in jo v procesu zdravljenja nadomestil s prostimi asociacijami in analizo sanj, kar danes imenujemo »zdravljenje s pogovorom«. Ta dva postopka sta postala jedrni del psihoanalize. Z razvojem psihoanalize je dosegel svetoven uspeh in tako postal eden najpomembnejših mislecev 20. stoletja.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil 6. maja 1856 v Příborju (današnja Češka, tedaj Avstro-Ogrska) v judovski družini. Pri enaindvajsetih se je preimenoval v »Sigmund«. Čeprav je bil prvorojenec in je imel tri brate ter pet sester, je imel tudi starejše polbrate iz očetovega prejšnjega zakona. Leta 1856 je Freud začel obiskovati Leopoldstädter Kommunal-Realgymnasium, ugledno srednjo šolo. Bil je zelo priden in nadarjen učenec. Šest let od osmih je bil najboljši učenec v razredu. Leta 1873 je z odliko in pohvalo opravil maturo.

Študiral je od 1873 na 1881 na Dunajski univerzi. Sprva je želel študirati pravo, ampak se je nato priključil medicinski fakulteti, kjer je študiral filozofijo pri prof. Franzu Brentanu, psihologijo pri prof. Ernestu Brücku in zoologijo pri prof. Carlu Clausu. Leta 1881 je diplomiral in postal doktor medicine.

O njegovem zgodnjem delu in življenju je znano zelo malo, saj je kar dvakrat uničil svoje papirje, leta 1885 in 1907.

Leta 1886 se je poročil z Martho Bernays, s katero sta imela šest otrok.

Leta 1930 je v Frankfurtu prejel Goethejevo nagrado za delo na področju psihologije. Istega leta mu je pri petindevetdesetih umrla mati. Njegove knjige so nacisti ob prihodu na oblast leta 1933 zažgali.

Ker je bil judovskega rodu, se je po anšlusu pred nacisti z denarno pomočjo svoje pacientke princese Marie Bonaparte umaknil v Anglijo, kjer se je nastanil v Londonu.

Freud je bil strasten kadilec cigar vse svoje življenje in kljub raku na spodnji čeljusti je nadaljeval s kajenjem vse do svoje smrti 23. septembra 1939. Dnevno je skadil celo škatlico cigar. Verjel je, da s kajenjem krepi svojo sposobnost za delo. Kljub zdravstvenim opozorilom kolega Wilheima Fließa je ostal kadilec. Od odkritja bolezni, leta 1923, pri sedeminšestdesetih, je prestal kar 30 operacij, ki naj bi omejile raka. Na koncu ni več prenesel bolečine in s svojim zdravnikom se je odločil za smrt s predoziranjem morfija. Tri dni po njegovi smrti so na zahtevo Freudovega sina Ernesta, Freudovo telo upepelili. Njegovi ostanki so danes na podstavku, v zapečateni starogrški žari, ki jo je Freud dobil kot darilo od princese Marie Bonaparte.

Freudove teorije in njegovo obravnavanje bolnikov so bile na Dunaju 19. stoletja sporne. Še dandanes so predmet vročih razprav. Njegove misli so pogosto obravnavane v književnih in filozofskih delih, pa tudi v splošni kulturi. Medicinske in znanstvene razprave o njih ostajajo še vedno aktualne.

Skupinska fotografija pred Clark University. Spredaj: Sigmund Freud, Granville Stanley Hall, C. G. Jung; zadaj: Abraham A. Brill, Ernest Jones, Sandor Ferenczi.

Začetki njegove kariere[uredi | uredi kodo]

Leta 1882 je Freud začel svojo zdravniško kariero v dunajski bolnišnici. Njegovo raziskovalno delo o možganski anatomiji je leta 1884 privedlo do objave raziskovalne naloge o učinku kokaina, ki je bila osnova za njegovo prvo knjigo z naslovom Študija, objavljena leta 1891. Več let je Freud delal v različnih oddelkih bolnišnice. Veliko svojega časa je preživel v psihiatrični kliniki Theodorja Meynerta, kar je privedlo do njegovega povečanega zanimanja za klinično delo. Zaradi njegovih obsežnih raziskav so ga leta 1885 imenovali za univerzitetnega predavatelja nevropatologije.

Leta 1886 je Freud prenehal z bolnišničnim delom in začel z zasebno prakso, kjer se je osredotočil na " živčne motnje ". Freud je zelo občudoval svojega mentorja za filozofijo Brentana, (ki je bil znan po svojih teorijah percepcije in introspekcije) kot tudi Theodorja Lippsa (ki je bil eden izmed glavnih sodobnih teoretikov konceptov nezavednega in empatije). Freud je kot študent rad prebiral Friedricha Nietzscheja. Ko je leta 1900 Nietzsche umrl, je Freud kupil njegova dela in jih začel proučevati. Njegovo zanimanje za filozofijo se je nato zmanjšalo, saj se je odločil za kariero iz nevropatologije in psihiatrije.

Pomemben vpliv pri oblikovanju njegove intelektualne in moralne identitete so imele tudi njegove judovske korenine, saj naj bi le-te vplivale na vsebino psihoanalitičnih idej, zlasti idej v zvezi z racionalističnimi vrednotam, za katere se je zavzemal. Leta 1930 je v Frankfurtu prejel Goethejevo nagrado za delo na področju psihologije.

Delo[uredi | uredi kodo]

Osebnost je razdelil na tri plasti:

K njuni izpolnitvi človeka žene libido.

Vpeljal je tudi nove načine zdravljenja, najbolj znano je izpovedovanje pacienta na kavču, kjer lahko sprosti tok svojih misli in prepusti mišljenje prostim asociacijam. Pred tem je Freud uporabljal hipnozo z drogami, zaradi preizkušanja na sebi je bil dve leti zasvojen s kokainom.

Teorija nezavednega[uredi | uredi kodo]

Freud je bil verjetno prvi mislec, ki je uporabil deterministična načela sistematično na področju duševnosti in ugotovil, da je širok spekter človeškega vedenja lahko pojasniti samo v smislu miselnih procesov ali stanj, ki jih določajo. Tako je namesto zdravljenja obnašanja nevrotika kot vzročno-nerazložljivo, ki je bil prevladujoči problem stoletja, Freud vztrajal, nasprotno, da ga obravnavajo kot osebo s posebnim vedenjskim vzorcem, za katere je smiselno poiskati razlago duševnega stanja posameznika. Zato je pomen, ki ga pripisuje spodrsljajih jezika ali peresa, obsesivno vedenje in sanje določil s skritimi vzroki v podzavesti osebe. To kaže, da je svoboda volje, ki je, če ne v celoti iluzija, vsekakor bolj strogo omejena kot splošno prepričanje, da smo vsakič, ko naredimo izbiro vodeni s skritimi miselnimi procesi, ki se jih ne zavedamo in nad katerimi nimamo nadzora.

Razvoj psihoanalize[uredi | uredi kodo]

V oktobru 1885 je Freud šel v Pariz k svetovno znanemu nevrologu Jean-Martinu Charcotu, ki je opravljal znanstvene raziskave s hipnozo. Charcot se je posvečal študiju histerije in bil dovzeten za hipnozo, ki jo je pogosto pokazal z bolniki na odru pred občinstvom.

Leta 1886 je tudi Freud začel z zdravljenjem s pomočjo hipnoze. Omenjen način zdravljenja je uporabil pri prijatelju Josefu Breueru, vendar se je le-ta razlikoval od francoskih metod, ki jih je opazil pri Charcotu. Velik korak pri razvoju psihoanalize je bil primer pri pacientki, znana kot "Anna O". Pacientki je bilo naročeno, naj govori o svojih simptomih, medtem ko je bila ona pod hipnozo. Tako naj bi Freud iznašel "govoreče zdravilo" za njeno zdravljenje. Zaradi pogovora naj bi se ti simptomi in izbruhi v njenem vedenju, ki naj bi bili posledica travmatičnih spominov in incidentov, zmanjšali. To je Freuda pripeljalo do ugotovitve, da lahko bolnikom pomaga brez uporabe hipnoze. S spodbujanjem bolnikov, da svobodno govorijo o kakršnikoli ideji in spominu, ki se jim je med pogovorom porajal, je začel razvijati svojo teorijo o psihoanalizi. Na podlagi njegovega kliničnega dela, je domneval, da so nezavedni simptomi spolnega nadlegovanja v zgodnjem otroštvu, nujen predpogoj za histerijo in nevrozo. Tekom svoje kariere je dobil veliko privržencev, ki so se zanimali za njegovo teorije in so želeli z njim sodelovati. Po Freudovem zgledu so tudi njegovi sodelavci odpirali številne klinike in ambulante. Zaradi zaupnosti je Freud vse svoje paciente primenoval in jih obravnaval pod psevdonimom. Med letoma 1887 in 1902 je Freud zanesljivo napredoval vsaj na treh področjih: razumevanje potlačitve in nastanku simptomov, odkritju sanj in njihovih interpretacijah in naravi Ojdipovega kompleksa. Leta 1905 je izdal Tri razprave o seksualnosti, ki naj bi bile nadaljevanje Interpretacije sanj, ki je izšla leta 1899.

Freud v času nacizma[uredi | uredi kodo]

Ko so leta 1933 nacisti prevzeli nadzor nad Nemčijo, je bilo veliko Freudovih del uničenih. Kljub vedno večji moči nacistov, je Freud ostal na Dunaju. Šele po nasvetu Ernesta Jonessa, predsednika mednarodnega Psihoanalitičnega združenja, so Freud in njegova družina postopoma zapustili Dunaj in se odpravili v London. Freud je imel podporo ameriških diplomatov, predvsem njegovega bivšega bolnika in veleposlanika v Franciji, Williama Bullitta. Freud kmalu ni več mogel dostopati do svojih bančnih računov, zato je za pomoč prosil princeso Marie Bonaparte, ki je bila ena izmed najbolj uglednih in premožnih Freudovih francoskih privržencev. Zaradi njene finančne pomoči so Freud, njegova žena Martha in hči Anna dobili izhodne vizume za odhod z Dunaja. Ko je zapuščal Nemčijo, je gestapo zahteval, naj izjavi, da so z njim ravnali spoštljivo. Freud je napisal: »Vsem toplo priporočam gestapo.« (»Ich kann die Gestapo jedermann auf das beste empfehlen.«). Sprva so se nastanili v Parizu, nato pa so odpotovali v London in se nastanili na 20 Maresfield Gardens v Londonu, kjer je danes njegov muzej.

Pacienti[uredi | uredi kodo]

Freud je v študijah o svojih pacientih uporabljal psevdonime. Veliko pravih identitet teh pacientov je ugotovil Peter Swales. Znani pacienti s psevdonimi so:

  • Anna O. (Bertha Pappenheim, 1859–1936),
  • Cäcilie M. (Anna von Lieben),
  • Dora (Ida Bauer, 1882–1945),
  • Frau Emmy von N. (Fanny Moser),
  • Fräulein Elisabeth von R. (Ilona Weiss),
  • Fräulein Katharina (Aurelia Kronich),
  • Fräulein Lucy R.,
  • Mali Hans (Herbert Graf, 1903–1973),
  • Podganji človek (Ernst Lanzer, 1878–1914),
  • Volčji človek (Sergei Pankejeff, 1887–1979).

Ostali znani pacienti so še:

  • H.D. (1886–1961),
  • Emma Eckstein (1865–1924),
  • Gustav Mahler (1860–1911), s katerim se je Freud srečal le enkrat,
  • princesa Marie Bonaparte.

Ljudje, o katerih je napisal opazovalne študije, ampak niso bili njegovi pacienti so:

  • Daniel Paul Schreber (1842–1911),
  • Woodrow Wilson (1856–1924), o katerem je Freud napisal študijo skupaj z Williamom Bullittom,
  • Michelangelo, ki ga je analiziral v eseju Michelangelov Mojzes,
  • Leonardo da Vinci
  • Mojzes, v knjigi Mojzes in monoteizem,
  • Josef Popper-Lynkeus, v študiji Josef Popper-Lynkeus in teorija sanj.

Poglavitna dela[uredi | uredi kodo]

  • Študije o histeriji (skupaj z Josefom Breuerjem) (Studien über Hysterie, 1895)
  • Interpretacija sanj (Die Traumdeutung, 1899 [1900])
  • Psihopatologija vsakdanjega življenja (Zur Psychopathologie des Alltagslebens, 1901)
  • Tri razprave o teoriji seksualnosti (Drei Abhandlungen zur Sexualtheorie, 1905)
  • Vic in njegov odnos do nezavednega (Der Witz und seine Beziehung zum Unbewußten, 1905)
  • Leonardo da Vinci in njegovi spomini na otroštvo (Eine Kindheitserinnerung des Leonardo da Vinc, 1910)
  • Pet predavanj psihoanalize (Über Psychoanalyse, 1910)
  • Totem in tabu (Totem und Tabu, 1913)
  • O narcisizmu (Zur Einführung des Narzißmus, 1914)
  • Predavanja za uvod v psihoanalizo (Vorlesungen zur Einführung in die Psychoanalyse, 1917)
  • Onstran načela ugodja (Jenseits des Lustprinzips, 1920)
  • Ego in id (Das Ich und das Es, 1923)
  • Inhibicija, simptom in tesnoba (Hemmung, Symptom und Angst, 1926)
  • Prihodnost neke iluzije (Die Zukunft einer Illusion, 1927)
  • Nelagodje v kulturi (Das Unbehagen in der Kultur, 1930)
  • Mož Mojzes in monoteistična religija (Der Mann Moses und die monotheistische Religion, 1939)
  • Očrt psihoanalize (Abriß der Psychoanalyse, 1940)

Povezave[uredi | uredi kodo]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]