Leonardo da Vinci

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Leonardo da Vinci
Portret
Leonardo da Vinci,
Avtoportret, okoli 1513
Rojstvo Leonardo di ser Piero da Vinci
6. april 1452[1][2]
Anchiano, Florentinska republika
Smrt 22. april 1519[1][2] (67 let)
Clos Lucé
Državljanstvo Flag of Florence.svg Florentinska republika
Poklic slikar, inženir[1], astronom, filozof, anatom, matematik, kipar, polihistor, arhitekt[1], gradbeni inženir, diplomat, izumitelj in skladatelj
Podpis Da Vinci Signature.svg
Signature

Leonardo da Vinci , italijanski renesančni arhitekt, izumitelj, inženir, kipar in slikar, * 15. april 1452, Vinci, Toskana, Italija, † 2. maj 1519, Cloux, Francija.

Zaradi vsestranske nadarjenosti ga opisujejo kot genija.[3] Znan je v prvi vrsti po sliki Mona Lisa, ki je gotovo najbolj poznan portret,[4] pa tudi največkrat predmet parodije in po freski Poslednja večerja, katera je najbolj znamenito slikarsko delo z religiozno vsebino, pri čemer se lahko meri edinole Michelangelovo Stvarjenje Adama. Leonardova risba Vitruvijev človek je tudi že kulturna ikona,[5] in srečamo ga lahko vsepovsod, na evro kovancu, šolskih knjigah in majicah. Od njegovih slik jih je preživelo morebiti samo petnajst, krivdo za to nosi delno njegovo nenehno in pogosto turbulentno eksperimentiranje s tehnikami in pa obotavljanje ter zavlačevanje. Obstaja 15 pomembnih umetnin, ki jih večina umetniških zgodovinarjev delno ali pa v celoti pripisujejo Leonardu. Znan je pa tudi po številnih izumih, ki so bili preveč napredni za takratno dobo in jih za časa življenja ni uveljavil. Poleg tega je tvorno prispeval k raziskavam na področjih anatomije, astronomije in gradbeništva.


Življenje[uredi | uredi kodo]

Fotografija stavbe iz grobega kamna, z majhnimi okenci, obdajajo ga oljke.
Leonardova rojstna hiša
 Perorisba pokrajine s hribi, reko v globoki dolini in majhnim gradom.
Dolina Arno, najzgodnejša Leonardova risba (1473), Uffizi

Leonardo se je rodil v vasici Anchiano blizu Vincija v Toskani (današna Italija). Njegov oče Ser Piero da Vinci je bil znan notar, mati Caterina pa kmečko dekle. Po drugih virih naj bi bila Caterina tudi Pierova sužnja bližnje vzhodnega izvora, kar pa ni potrjeno. Leonardo je živel, preden se je v Evropi uveljavilo današnje poimenovanje oseb z imeni in priimki. Njegovo polno ime je bilo : »Leonardo di ser Piero da Vinci« (v prevodu »Leonardo, sin gospoda Piera iz Vincija«), pod svoja dela pa se je podpisoval preprosto »Leonardo« ali »Io, Leonardo« (v prevodu »jaz, Leonardo«). Očetovega imena najverjetneje ni uporabljal, ker je bil nezakonski otrok. Na njegova dela se tudi danes večinoma sklicujejo kot na »Leonardova« in ne »da Vincijeva«.

Leonardo je otroštvo preživel v Vinciju z materjo, starimi starši, stricem, polsestrami in polbrati. Ser Piero je poskrbel, da se je Leonardo naučil brati in pisati, osnov latinske slovnice in matematike. Ko je bil star deset ali enajst let, je odšel v Firence k očetu, kjer je postal vajenec pri slikarju Andreu del Verrocchio, prijatelju njegovega očeta, saj je kazal očitno nadarjenost že kot otrok. Vse življenje je bil vegetarijanec. Kasneje je odprl tudi lastno slikarsko delavnico in njegovi vajenci so razširili tudi, kar danes imenujemo Leonardizem (ang.-Leonardism), ki je nadaljevalo Leonardovo načelo, da v naravi ni ostrih obrob. Od leta 1482 do 1499 je delal za milanskega vojvodo Ludovica Sforzo in imel v Milanu lastno delavnico z vajenci. Sedemnajst ton brona, namenjenih za Leonardov kip Gran Cavallo, je bilo leta 1495 pretopljeno v orožje za vojvodo in obrambo Milana pred francoskimi silami, pod vodstvom Karla VIII.

Umetnost[uredi | uredi kodo]

V zvezi z Leonardom da Vincijem navadno omenjamo zgolj njegovo umetnost, kar je nekoliko krivično do ostalih področij, na katerih je vzpostavil svoje genialne teorije. Za številne umetnostne zgodovinarje je Leonardo da Vinci ključna osebnost renesančne zgodovine. Vendar celo ta veličastna označba Leonarda da Vincija omejuje, že če izvzamemo bogastvo in trajnost njegovega dela. Ne da se ga vezati na določeno področje in več, kot vemo o njem, bolj skrivnosten postaja. To odpre vprašanja njegove identitete umetnika. Sam Leonardo da Vinci se je norčeval iz toži bab in deklamatorjev, iz priliznjencev in stremuških izobražencev v Vatikanu. Preziral in zasmehoval jih je, ker le citirajo predhodnike in zaradi pomanjkanja neodvisnosti njihovega duha. Leonardo da Vinci ni imel izobrazbe, kaj šele višje šole ali diplome. Svoje znanje je pridobil z opazovanjem. V navzkrižju je bil z večino bogatih trgovcev z umetninami in pokrovitelji, ko pa ga zaradi svojeglavosti niso več prenašali niti Medičejci, se je preselil na Milanski dvor. Tam je prejel pomembno naročilo: Zadnja večerja in konjeniški kip za Francesca Sforzo. Sliko Madona v skalni votlini pa je naslikal po naročilu bratov de Predis. Leonardo da Vinci je 4 leta preživel v Rimu in čakal naročila, kar je vzbudilo posmeh Medičejcev. Leonardo bi nam zapustil več slik, če bi imel več naročil. Včasih je bilo v navadi, da slikar ni slikal brez vnaprejšnjega naročila. Leonardo da Vinci pa je umetniško skiciral tudi številne naravne pojave, izume in živa bitja. Te skice so imele neprecenljivo vrednost na znanstvenem področju. Prav iz njegovih del naj bi se začela razvijati znanost, ali znanosti, kakor jih sedaj poznamo (kemija, anatomija, fizika…). Trdil je, da slikar tekmuje in se pogovarja z naravo. S svojimi raziskovanji je hotel podati ljudem znanje, želel jim je povedati tisto malo več, kot so lahko opazili v vsakodnevnem življenju. Po letu 1911, ko je italijanski pleskar in pomožni delavec v Louvru ukradel Mona Liso in s tem povzročil škandal, jo uvrščajo med najslavnejše slike. Ena izmed hipotez trdi, da Leonardo da Vinci ni nikoli dokončal Mona Lise, slikani portret namreč nima obrvi in še nekaj podrobnosti. Mogoče je, da so z leti podrobnosti zbledele. Leonardo naj bi sliko zapustil svojemu najljubšemu učencu in ne naročniku. Po zapisih o slikanju naj bi mladenko, ki je pozirala, zabavali glasbeniki in igralci. To je malo verjetno, saj je pozirala 2. leti. Na tej sliki se odraža Leonardovo neprekosljivo posnemanje narave. Leonardo je z izjemno občutljivostjo prikazal njen tridimenzionalni obraz, sproščene nakodrane lase, ki jih prekriva tanka tančica. Sedi ob zidu okna, ki se odpira v pokrajino ozadja. Njene obleke odražajo špansko modo. Lisin mož, ki je trgoval z oblekami, se je gotovo zavedal prevladujoče mode. Leonardo je bil znanec Cezarja Borgia, brata Lukrecije Borgia, in sestre njenega moža, Isabelle d'Este. Način, kako ima prekrižane roke, se ujema z držo, ki je bila v poznem 15. stol izraz ženstvene vrline in skromnosti. Obleka in drža sta v skladu s tedanjim družbenim načinom, podobno kot so upodobitve madonne skušale odgovarjati stereotipnim pričakovanjem, na ta način, da so odražale predstavo o ženski, da je družinsko in krepostno bitje. Portret Mona Lise je mojstrsko uresničenje študij. Leonardo je o tej sliki izjavil : "Dober slikar mora naslikati predvsem dve glavni stvari - osebo in namen, ki ga ta oseba nosi v svoji duši".

Izjemno znana je tudi Leonardova freska Zadnja večerja. Pri tej freski je opaziti odpadanje barvnih plasti, saj je Leonardo slikal na inovativen način, ki ni zdržal več in sto let. V Leonardovem času so slikarji slikali stenske poslikave s tehniko al fresco, tako da so na vlažen apnen omet nanašali plasti barve in pigment se je vezal na steno. Leonardo pa je želel doseči, da bi imela freska bolj izrazite barvne odtenke in bi osebe delovale bolj resnično. Tako je barve nanašal z mešanico olja in tempere kot vezivo. V tistem času bi morala izgledati izjemna, a ta tehnika ni vodoodporna, zato se je z leti navlažila in luščila kos za kosom. Zadnja večerja v dominikanskem samostanu Santa Maria delle Grazie je Leonardovo najpomembnejše delo v milanskem obdobju. V nasprotju s tradicijo je Leonardo izbral trenutek, ko Jezus pove učencem, da ga bo eden od njih izdal. Judež ni upodobljen kot heretik, ali izločen na zunanji del mize. V številnih pogledih je Leonardo prekinil tradicijo 15. stoletja. Gledalec lahko začuti razburjene in vprašanj polne apostole, ko izvedo novico, sredi spopadov in vprašanj pa Kristus ponuja rešitev.

Leonardo da Vinci,
Mona Lisa, 1503-1505.

Leonardo je svojo življenjsko pot kot umetnik začel okoli leta 1469, ko ga je njegov oče zaradi velike nadarjenosti dal v Verrocchievo delavnico. Verrocchieva (njegovo pravo ime je Andrea di Dione) posebnost so bile perspektive, na katere so se umetniki šele začeli navajati, Leonardo pa je bil kaj hitro kos vsem izzivom te tehnike. Ni potreboval veliko časa, da je celo prekosil Verrocchia. Legenda pravi, da je Verrocchio v jezi, ker ga je mladenič prekosil v slikanju, zatrdil, da ne bo nikoli več slikal. (To morda celo drži, saj je slikarskih del, ki jih lahko pripišemo Verrocchiu, po sodelovanju s svojim učencem malo.)

Renesančna Italija je bila stoletja oddaljena od današnje kulture fotografije in filma, vendar je Leonardo vselej pojmoval slikanje kot nekakšen univerzalen jezik. S perspektivo in drugimi realističnimi elementi je Leonardo poskušal ustvariti zanesljivo interpretacijo življenja. Leonardova intenca je stremela k upodabljanju videnega. Njegov slog je postal značilen za 16. stoletje, danes ga imenujemo cartoon.

Da Vinci je presegel svoje misli tako, da je naredil znanstveno študijo o svetlobi in senci v naravi. Ugotovil je, da stvari niso sestavljene iz obrob, ampak so tridimenzionalna telesa, določena s svetlobo in senco. Poznana kot chiaroscuro, je tehnika, ki je dajala njegovim slikam mehkobo, ob kateri se starejša slikarska dela zdijo mnogo bolj karikirana in ploskovita. Ugotovil je tudi, da se detajl in barva spreminjata glede na oddaljenost predmeta. Tehniko, v italijanščini imenovano sfumato, so sicer iznašli flamski in nato uporabljali beneški slikarji, v Leonardovih rokah pa je postala posebno orodje za uprizarjanje atmosfere ter globine. Za izpopolnjevanje svoje tehnike se je Leonardo ukvarjal z znanostjo. Njegovo proučevanje narave ter anatomije je jasno razvidno iz njegovih slik; te so namreč realistične, figure na njih pa zelo natančno upodobljene. Bil je prvi umetnik, ki je proučeval telesna razmerja moških, žensk in otrok, ter jih uporabil za idealno proporcionalno šablono.

Za razliko od svojih sodobnikov (denimo Michelangela), Leonardo ni pretiraval z mišičastimi telesi. V začetku je takšen slog slikanja, ki se je razvil po nekaterih delavnicah (predvsem v Firencah), pravzaprav močno zavračal. Ko pa je leta 1503 dobil naročilo za poslikavo v Palazzo Vecchio (Firence), je bil prisiljen sodelovati s precej mlajšim Michelangelom in Leonardo ga je hote ali ne občudoval. Ohranile so se njegove študije, narejene po Michelangelovem Davidu in še kar nekaj risb z močno poudarjeno mišično strukturo. Vendar se je njegovo poznavanje človeške anatomije izkazalo kot široko, da bi se lahko pri 51. letu starosti pričel ukvarjati z nečim, kar nekateri označujejo že kot karikaturo.

Leonardo je verjel, da mora umetnik poznati ne le pravila perspektive, ampak vse zakone narave. Verjel je, da je oko popoln instrument za učenje vseh teh zakonov, umetnik pa popoln človek, ki zmore vse to naslikati.

Znanost in tehnika[uredi | uredi kodo]

Morda še prepričljivejše od njegovega umetniškega delovanja, so njegove študije o znanosti in tehniki. Zapisoval jih je v zvezke in obsegajo okoli 13.000 strani zapiskov in risb, ki združujejo umetnost z znanostjo. Kot levičar je vse življenje uporabljal zrcalno pisanje (kar razlaga dejstvo, da je pero lažje vleči kot potiskati; pri zrcalnem pisanju levičar vleče pero od desne proti levi).

Njegov pristop k znanosti je bil opisen — pojav je skušal razumeti tako, da ga je opisal in izrisal do najmanjše podrobnosti poskusov, vendar teoretičnih razlag ni poudarjal. Vse življenje je načrtoval veliko enciklopedijo z natančnimi risbami vsega. Ker ni imel formalne izobrazbe v latinščini in matematiki, so ga znanstveni sodobniki pretežno prezirali.

Leonardove beležnice in dnevniki nudijo neposreden vpogled v njegovo raziskovanje znanosti, narave, anatomije, … Njegova izjemnost se skriva v moči bistroumnega opazovanja, ter v tem, da organa ni le naslikal, ampak se je tudi spraševal o namenu in uporabnosti. Na osnovi takšnega pristopa k raziskovanju je nastala nova metoda odkrivanja narave. Znanost tega časa pa je do tedaj ovirala togost njenih predpostavk. Leonardovi poskusi, da bi z uvajanjem opazovanja narave osvobodil znanstveno misel tega prisilnega jopiča, so bili izhodišče za njegovo delo. Leonardo je sprva študiral zgradbo in razmerja, zato da bi jih lahko na svojih slikah natančneje upodobil. Tudi drugi, kot njegov učitelj Verrocchio, so s skalpelom secirali trupla. Vendar pa je Leonardo leta 1488 pričel raziskovati tudi notranje organe in njihovo delovanje. Iz njegovih zapiskov je razvidno, da je do leta 1515 seciral več kot 30 trupel moškega in ženskega spola različne starosti. Da bi poudaril svoje razumevanje organskih funkcij, je Leonardo primerjal anatomijo človeka z anatomijo večjih sesalcev. To je bilo rojstvo primerjalne anatomije, vede, ki je do danes v biologiji izjemno pomembna. Leonardo pa je po vsej verjetnosti načrtoval z Marcantonijem della Torrejem (1482-1512) izdati teoretični del o anatomiji. Leonardove risbe rastlin sodijo med njegove estetsko najbolj dovršene študije. Zaradi svoje natančnosti, bi tudi danes lahko krasile vsako botanično knjigo. Leonardo se je neodvisno od Kopernika dokopal do nekaj izjemnih ugotovitev, na področju astronomije. Ugotovil je, da je Zemlja planet, soodvisen s satelitom Luna ter zvezdo Sonce in da ni v središču osončja, ampak v središču vesolja, kot so menili učenjaki tistih časov. Imel je lastne poglede na vrtenje zemlje okoli osi; na vsem svetu se ne zdani istočasno, tako da je tedaj, ko je na eni polobli poldan, je na drugi strani polnoč. Dokler Leonardo ni spoznal Luca Paciolija, ni imel celostnega znanja matematike in geometrije. Zdi se, da ni nikoli študiral geometrije. Pomen Matematike je strnil v naslednjem stavku : "Nobene znanosti ne more biti, ne da bi uporabili znanje matematike". Leonardo da Vinci je poznal Arhimedovo delo in delo grških ter arabskih fizikov. Od predhodnikov ga loči bistroumnost ter moč opazovanja, odločnosti.

Leonardo da Vinci,
Leda z labodom, 1508.
Leonardo da Vinci,
Razmerja človeškega telesa po Vitruviju, okoli 1490.

Udeleževal se je avtopsij in izdelal številne izjemno natančne anatomske risbe, ter načrtoval obsežno delo o človeški in primerjalni anatomiji. Okoli leta 1490 je v svoji skicirki izdelal študijo o kanonu proporcev, kot jih opisujejo tedaj nedavno ponovno odkriti zapisi rimskega arhitekta Vitruvija. Študija, imenovana »Razmerja človeškega telesa po Vitruviju«, je eno njegovih najbolj znanih del. Vitruvijevo načelo proporcev človeškega telesa je pogosto omenjeno v renesansi in tudi kasneje. Hotel je dokazati, da Vitruvijeve roke in noge ne morejo doseči roba kocke, takrat je neki kasnejši umetnik to celo poskušal narisati in nato komentiral.

Preučevanje človeške anatomije ga je vodilo k zasnovi prvega zabeleženega robota v zgodovini. Načrt, pozneje imenovan Leonardov robot, je bil verjetno napravljen okoli leta 1495, ponovno odkrit pa šele v 1950. letih. Ni znano, ali je po načrtih kdo poskušal izdelati delujočo napravo.

Očaran nad letenjem je namenil veliko pozornost preučevanju leta ptičev, ter izdelal več načrtov za letalne stroje, med drugim za helikopter (ki ne bi mogel delovati, ker bi se zaradi ohranjanja vrtilne količine vrtel okoli svoje osi), ter lahko jadralno letalo. 3. januarja 1496 je opravil neuspešen preskus letalne naprave lastne konstrukcije.

Leta 1502 je Leonardo za turškega sultana Bajazida II. izdelal načrt za 240 m dolg most, ki bi v enem loku prečkal ožino Zlati rog v Istanbulu. Načrt ni bil nikoli izveden, leta 2001 pa so po istih načrtih izdelali mnogo manjši lesen nadhod nad cesto E-18, pri kraju Ås na Norveškem.

Njegovi zapiski vsebujejo tudi številne izume na vojaškem področju : mednje prištevamo strojnico, oklepljen tank na človeški ali konjski pogon, kasetne bombe itd. V poznejših letih je sicer zavzel stališče, da je vojna najslabša od človekovih dejavnosti. Drugi izumi vključujejo kroglični ležaj, podmornico, napravo z zobniki, ki so jo tolmačili kot prvo mehanično računalo, ter avtomobil na vzmetni pogon. V letih, ki jih je preživel v Vatikanu, je načrtoval široko uporabo sončne energije, tako da bi z vboklimi zrcali segreval vodo.

Kip Leonarda da Vincija na zunanji strani galerije Uffizi v Firencah, Luigi Pampaloni

V astronomiji je Leonardo verjel, da Sonce in Luna krožita okrog Zemlje, ter da Luna odbija svetlobo sonca zato, ker je prekrita z vodo.

Leonardo svojih zapiskov ni objavljal ali kakorkoli drugače izmenjeval zamisli s sodobniki, zato niso neposredno vplivali na razvoj znanosti in tehnike, ampak so do 19. stoletja ostali nepoznani. Zaradi tega L. Sprague de Camp v svoji knjigi »The Ancient Engineers« Leonarda ne obravnava kot prvega sodobnega inženirja, ampak kot zadnjega stare dobe, saj se je šele po njegovem času začela praksa razširjanja in objavljanja znanstvenih odkritij.

Zadnji Leonardov zvezek Codex Leicester je novembra 1994 zamenjal lastnika. Takrat ga je za 31,8 milijona dolarjev kupil ameriški multimilijarder Bill Gates.

Njegovo delo igra pomembno vlogo v knjigi Da Vincijeva šifra.

Pripombe[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 1,2 1,3 Record #118640445 Pridobljeno dne 9 april 2014.
  2. ^ 2,0 2,1 Dizionario Biografico degli Italiani Pridobljeno dne 12 februar 2015.
  3. ^ Rosci, Marco (1977). Leonardo. str. 8. 
  4. ^ John Lichfield, The Moving of the Mona Lisa, The Independent, 2005-04-02 (accessed 2012-03-09)
  5. ^ Vitruvijev človek je "icona" za naslednja spletišča in še mnoga druga:Vitruvijev človek, Fine Art Classics, Key Images in the History of Science; Curiosity and difference; The Guardian: The Real da Vinci Code

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Podatki o pojmu Leonardo da Vinci so morda na razpolago tudi v katerem izmed sorodnih projektov Wikipedije:

* Slovarske definicije v Wikislovarju
* Učbeniki v Wikiknjigah
* Navedki v Wikinavedku
* Izvorna besedila v Wikiviru
* Slike, zvok in animacije v Zbirki