Sandro Botticelli

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Sandro Botticelli
*
Domnevni Botticellijev avtoportret, v njegovem delu Poklon Treh kraljev. Uffizi, Firence.
Rojstno ime: Alessandro di Mariano Filipepi
Rojstvo: 1. marec 1444 ali 1445
Firence, Italija
Smrt: 17. maj 1510
Narodnost: Italijan
Šolanje: Firenška šola
Gibanje: renesansa
Znana dela: Pomlad, 1478
Rojstvo Venere, 1486

Alessandro di Mariano di Vanni Filipepi, bolj poznan kot Sandro Botticelli, italijanski slikar, * 1. marec, 1444 ali 1445 (vprašljivo) † 17. maj, 1510)[1].

Bil je slikar florentinske šole v času zgodnje renesanse - t.i. kvatročenta. Manj kot sto let kasneje je to obdobje pod patronatom Lorenza de' Medicija, Giorgio Vasari označil kot »zlato dobo« v svoji knjigi Vita o Botticelliju. Njegov posmrtni sloves je trpel do poznega 19. stoletja; ko je njegovo delo postalo vzpredno dejstvo za veličino zgodnjerenesančnega slikarstva, njegovi deli Rojstvo Venere in Primavera (Pomlad) pa sta postali najbolj znani mojstrski dosežek florentinskega slikarstva.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Zgodnje življenje[uredi | uredi kodo]

Rodil se je v Firencah v hiši na Via Nuova, Borg'Ognissanti. Obstaja zelo malo podrobnosti o Botticellijevem življenju. Njegov oče je bil strojar. Znano je, da je postal vajenec ko je bil star približno štirinajst let kar pomeni, da je prejel popolnejše izobraževanje od drugih renesančnih umetnikov. Verjetno je bil vajenec do leta 1462 v slikarski delavnici Fra Filippa Lippija.[2] Veliko njegovih zgodnjih del je bilo narejenih pod vplivom starejšega učitelja in avtorstvo ostaja še naprej negotovo. Oba sta imela bolj risarski pristop z elegantnimi, skoraj kaligrafskimi vzorci in prefinjeno barvno paleto. Nanj je vplivalo tudi monumentalno slikarstvo Masaccia, čeprav ga je Lippi naučil bolj intimno in podrobno slikati.

Prva Botticellijeva dokumentirana slika je nastala leta 1470 in sicer Pogum (Fortitude) za dorano trgovske palače (Palazzo dei Mercanti) v Firencah.

Po letu 1470 je imel Botticelli že svojo delavnico pod pokroviteljstvom rodbine de'Medici. Z njimi je prijateljeval naslednjih dvajset let in zanje med drugimi naslikal svoje najslavnejše mojstrovine: Pomlad (1482, galerija Uffizi) in Rojstvo Venere (1485, galerija Uffizi).

Zrelo obdobje[uredi | uredi kodo]

Poklon treh kraljev za cerkev Santa Maria Novella (ok. 1475-1476, sedaj v galeriji Uffizi) vsebuje portrete Cosima de Medici, s sinovoma Pierom in Giovannijem in vnukoma Lorenzom in Giuliano. Scena predstavlja enega od Botticellijevih vrhuncev.

Leta 1481 je papež Sikst IV. poklical Botticellija in druge vidne florentinske in umbrijske umetnike da poslikajo freske na stenah Sikstinske kapele. Ikonološki program je pripravil papež sam in je predstavljal dogodke iz življenja Mojzesa in Jezusa. Botticellijev prispevek so bile slike: Skušnjave Kristusa, Kaznovanje upornikov in Sojenje Mojzesu. Vrnil se je v Firence in ostal tam do konca svojega življenja.

Tesna povezanost z humanističnimi idejami časa in ustvarjalno domišljijo umetnika da pokaže svoje zrele mojstrovine po letu 1475 je imela za posledico mojstrovini Pomlad (ok. 1482), alegorija na rojstvo pomladi in Rojstvo Venere (ok. 1485), boginja ljubezni vstaja iz morske pene in plava na školjčni lupini. Izjemno vitke figure, posebej njegovi ženski liki, katerih bledi in melanholični obrazi so obkroženi z bogatimi zlatimi lasmi kažejo odmeve gotike. Vasari je zapisal da sta bili naročeni za vilo Lorenza di Pierfrancesco de'Medici v Castello v sredini 16. stoletja. Nedavne študije kažejo drugače: Pomlad je naslikal za Lorenzovo mestno hišo v Firencah, Rojstvo Venere je naročil nekdo drug za drugo mesto. Po letu 1499 sta bili nameščeni na Castello.[3]

V teh delih se vidi vpliv gotskega realizma, Botticelliju priljubljene študije antike. Kompleksen pomen teh slik je še predmet široke pozornosti strokovnjakov, predvsem s poudarkom na poeziji in filozofiji humanistov, ki so bili umetnikovi sodobniki.

V sredini 1480-tih je Botticelli delal na ciklusu večjih fresk skupaj s Peruginom, Domenico Ghirlandaio in Filippinom Lippijem za vilo Lorenza Veličastnega blizu Volterra. Poleg tega pa je naslikal številne freske v firenški cerkvi. Leta 1491 je bil v odboru, ki je odločal o fasadi katedrale v Firencah.

Smrt Lorenza de 'Medici leta 1492 je pomenila konec briljantno epohe florentinske umetnosti in začetek socialnih in verskih nemirov, zlasti po izgonu Medičejcev leta 1494, ko je Savonarola leta 1498 uvedel sedež teokracije v Firencah. Tako kot mnogi v Firencah, je tudi Botticelli prišel pod vpliv Savonarole in njegova umetnost se je preoblikovala iz dekorativne v globoko verno. Znake te spremembe nosi delo Mistično rojstvo (ok. 1500-1501).

Zasebno življenje[uredi | uredi kodo]

Botticelli se ni nikoli poročil, saj je čutil močan odpor do ideje o poroki.

Priljubljeno mnenje je, da je trpel zaradi neuslišane ljubezni Simonette Vespucci, poročene plemkinje. V skladu s splošnim prepričanjem mu je služila kot model za Rojstvo Venere in nato se ponovi še večkrat na njegovih slikah kljub dejstvu, da je ona umrla že leta 1476. Na Botticellijevih slikah se pogosto pojavljajo isti obrazi, velikokrat je upodobljena Clarice Orsini njegova mladostniška ljubezen

Botticelli je že leta 1502 malo delal. Leta 1504 je bil član odbora, ki je moral odločiti, kje bi postavili Michelangelov kip David. Njegova poznejšega dela, še posebej serija O življenju Svetega Zenobiusa pričajo, da je izgubil občutek za dimenzije, osebe so izrazito izkrivljene, barve so nenaravne in spominjajo na dela Fra Angelica skoraj stoletje prej.

V zadnjih letih življenja pa je tudi povsem nehal slikati. To naj bi bilo posledica dejstva, da se je občinstvo vedno bolj navduševalo nad njegovimi mlajšimi sodobniki.

Malo je znanega o zadnjem obdobju Botticellijevega življenja. Govori se o tem, da se je posvetil ilustriranju Dantejeve Božanske komedije, zanemarjal naj bi svoje delo in živel v pomanjkanju.

Botticelli prosil, da ko bo umrl, naj ga pokopljejo na nogah v cerkvi Ognissanti v Firencah. Njegova želja je bila upoštevana, ko je umrl 34 let kasneje, leta 1510.

Nekateri sodobni zgodovinarji so preučili tudi druge vidike njegove seksualnosti. Leta 1938 je Jacques Mesnil odkrili povzetek stroška v florentinskem Arhivu za 16. november 1502, ki se glasi preprosto "Botticelli obdrži dečka", pod obtožbo sodomije. Slikar bi bil takrat star oseminpetdeset let, stroški so se sčasoma zmanjšali. Mesnil je to zavrnil kot običajno obrekovanje s katerim so nasprotniki Savonarola zlorabili položaj. Mnenje je še vedno razdeljeno tudi o tem ali je to dokaz o homoseksualnosti.[4]

Vpliv Savonarola[uredi | uredi kodo]

V kasnejšem življenju je bil Botticelli eden izmed privržencev globoko moralističnega patra Girolamo Savonarola, ki je pridigal v Firencah od leta 1490 do njegove usmrtitve leta 1498.

Botticellijev biograf Ernst Steinmann je iskal umetnikov psihični razvoj s pomočjo slike Marije. Pri poglabljanju v videz in izražanje Marijine fizionomije je Steinmann razbral dokaz, da je Savonarola vplival na Botticellija. Steinmann se je strinjal s Vasarijevo trditvijo, da Botticelli ni izdelal ničesar potem ko prišel pod Savonarolin vpliv, kar ne bi sledilo neposredno iz naukov dominikanskega meniha.

Dela (izbor) =[uredi | uredi kodo]

Posmrtni vpliv[uredi | uredi kodo]

Po njegovi smrti je njegov ugled zamrl bolj kot katerega koli drugega velikega evropskega umetnika. Njegove slike so ostale v cerkvah in vilah za katere so bile ustvarjne, njegove freske v Sikstinski kapeli je zasenčil Michelangelo. Britanski zbiralec William Young Ottley je prinesel Botticellijevo Mistično Kristusovo rojstvo v London leta 1799, potem ko je kupil v Italiji. Po Ottleyevi smrti jo je kupil William Fuller-Maitland of Stansted. Razstavljena je bila na glavni umetniški razstavi Art Treasures v Manchestru leta 1857,[5] kjer si jo je med mnogimi drugimi likovnimi deli ogledalo več kot milijon ljudi. V začetku devetnajstega stoletja so si Botticellijeve freske v Sikstinski kapeli z zadovoljstvom pogledali umetnostni zgodovinarji Alexis -François Rio, Anna Brownell Jameson in Charles Eastlake, ker so bili nanje opozorjeni, saj so se začela Botticellijeva dela pojavljati v nemških zbirkah in v svoja dela so začeli uvajati njegovo tehniko prerafaeliti.[6] Walter Pater je ustvaril literarno sliko o Botticelliju, kar je nato povzročilo novo estetsko gibanje. Prva monografija o umetniku je bila objavljena leta 1893. Potem je bilo med 1900 in 1920 napisanih več knjig o Botticelliju, kot tudi o drugih slikarjih.

Razstave[uredi | uredi kodo]

  • 2010 Botticelli; Portret mita, predanost. Frankfurt na Maini, Stadel, kustos Andreas Schumacher.
  • 2003 Botticelli; De Laurent Le Magnifique à Savonarole, Pariz, Musée du Luxembourg, Pariz 2003/2004.
  • 2000 Botticelli; Pittore della Divina Commedia, Rim, Scuderie Papale al Quirinale
  • 1997 Botticelli je priča; Spreminjanje sloga v spreminjajočih Firencah. Boston, Isabella Gardner Museum

Viri in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Sandro Botticelli NNDB.com
  2. ^ Lightbown, p. 20.
  3. ^ Smith, Webster: On the Original Location of the Primavera.
  4. ^ Louis Crompton, Homosexuality and Civilization, Harvard University, 2003
  5. ^ bulletin.us
  6. ^ Pre-Raphaelite Art in the Victoria & Albert Museum, Suzanne Fagence Cooper, p.95-96 ISBN 1-85177-394-0
  • David Gariff, Najvplivnejši slikarji sveta, Tehniška založba Slovenije, 2008, ISBN 978-961-251-103-6
  • H.W.Janson, Istorija umetnosti - tretji del, Prosveta Beograd, 1969

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]