Volterra

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Volterra
Città di Volterra
Volterra101.jpg
Volterra se nahaja v Italija
Volterra
Volterra
Geografski položaj v Italiji
43°24′0″N 10°52′0″E / 43.40000°N 10.86667°E / 43.40000; 10.86667Koordinati: 43°24′0″N 10°52′0″E / 43.40000°N 10.86667°E / 43.40000; 10.86667
DržavaZastava Italije Italija
DeželaToskana
PokrajinaPisa (PI)
FrazioniMazzolla, Montemiccioli, Saline di Volterra, Villamagna
Površina
 • Skupno252 km2
Nadm. višina
531 m
Prebivalstvo
 (1. januar 2016)[1]
 • Skupno10.519
 • Gostota42 preb./km2
DemonimVolterrani
Časovni pasUTC+1 (CET)
 • Poletje (DST)UTC+2 (CEST)
Poštna številka
56048
Klicna koda0588
Zavetniksv. Just in Klemen
DanJune 5
Spletna stran[Uradno spletno mesto Uradno spletno mesto]

Volterra (italijanska izgovorjava: [volˈtɛrra]; latinsko Volaterrae) je obzidano mesto na hribu v deželi Toskana v Italiji. Njegova zgodovina sega v obdobje pred 8. stoletjem pred našim štetjem in ima znatne strukture iz etruščanskega, rimskega in srednjeveškega obdobja.[2]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Rosso Fiorentino, Snemanje s križa. 1521. Oil on wood. 375 × 196 cm (77 in). Pinacoteca Comunale di Volterra.
Freske v cerkvi sv. Frančiška

Volterra, ki so jo stari Etruščani poznali kot Velathri, Velathri ali Vlathri[3], Rimljani pa kot Volaterrae[4], je mesto in občina v italijanski deželi Toskana. Mesto je bilo naselje iz bronaste dobe proto-Villanovske kulture [5] in pomembno etruščansko središče, eno od "dvanajstih mest" etruščanske Lige.[6]

Domneva se, da je bilo mesto stalno naseljeno kot mesto vsaj od konca 8. stoletja pred našim štetjem.[7] Municipij je postal zaveznik Rima konec 3. stoletja pred našim štetjem.[8] Mesto je bilo škofovska rezidenca v 5. stoletju [16], njegova škofovska moč pa je bila potrjena v 12. stoletju. Z upadom škofovstva in odkritjem lokalnih nahajališč galuna je Volterra postala zanimiv kraj za Firence, katere sile so osvojile Volterro.[9] Florentinska vladavina ni bila vedno priljubljena, občasno pa je prišlo do nasprotovanja in uporov. Te upore so Firence zatrle.

Ko je leta 1530 padla republika Firence, je Volterra prišla pod nadzor družine Medičejcev in kasneje sledila zgodovini Velikega vojvodstva Toskana.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

  • Rimsko gledališče, Volterra, 1. stoletje pred našim štetjem, izkopano v 1950-ih.[10]
  • Piazza dei Priori, glavni trg, lep primer srednjeveških toskanskih mestnih trgov.
  • Palazzo dei Priori, mestna hiša na Piazza dei Priori, gradnja se je začela leta 1208 in končala leta 1257.[11]
  • Pinakoteka in muzej Volterra (umetniška galerija) v palači Minucci-Solaini. Galerija je bila ustanovljena leta 1905[12] in jo večinoma sestavljajo dela toskanskih umetnikov od 14. do 17. stoletja. Vključuje Snemanje s križa Rossa Fiorentina.
  • Stolnica v Volterri; razširjena je bila v 13. stoletju po potresu. V njej je ciborij in nekaj angelov Mina da Fiesola, opazno leseno Snemanje s križa (1228), mojstrovina romanske skulpture in zakramentna kapela s slikami Santija di Tita, Giovannija Balduccija in Agostina Veracinija. V središču oboka so drobci Večnega očeta Niccola Circignanija. Omeniti velja tudi kapelo Addolorata s terakotno skupino, ki jo pripisujejo Andreu della Robbii, in fresko Jahajoči Trije kralji Benozza Gozzolija. V bližnji kapeli, posvečeni najsvetejšemu Jezusovemu imenu, je tabla s Kristusovim monogramom, ki naj bi ga poslikal Bernardino iz Siene. Pravokotni zvonik je iz leta 1493.
  • Krstilnica sv. Janeza v Volterri, zgrajena v drugi polovici 13. stoletja.
  • Fortezza Medicea (Medičejska trdnjava), zgrajena v 1470-ih[13], zdaj zapor, v katerem je restavracija, restavracija Fortezza Medicea.
  • Etruščanski muzej Guarnacci[14], s tisoči pogrebnih žar, ki segajo v helenistično in arhaično obdobje. Glavne znamenitosti so bronasti kipec Ombra della sera (lit. 'Senca noči') in izklesana podoba Urna degli Sposi (lit. 'Urna zakoncev') etruščanski par v terakoti.
  • Etruščansko obzidje, vključno z dobro ohranjenimi vrati (3. – 2. stoletje pr. n. št.).
  • Medičejska Villa di Spedaletto, zunaj mesta, v smeri Lajatico.
  • Na območju Valle Bona so ostanki etruščanskih grobnic.
  • Psihiatrična bolnišnica Volterra, ustanovljena leta 1888 do 1978, je bila ponovno odprta za javnost in bo ponovno uporabljena za psihiatrične namene.[15]

Ljudje[uredi | uredi kodo]

  • Perzij, (34–62), rimski satirik etruščanskega porekla
  • Papež Lin, ki se je po poročanju Liber Pontificalis rodil v Volterri in je bil naslednik sv. Petra.[16]
  • Lucij Petronij Taurus Volusian, konzul cesarja Galijena leta 261 in mestnega prefekta med letoma 267-268
  • Daniele da Volterra, (1509-1566), manieristični slikar
  • Pesnik Jacopo da Leona je bil sodnik pri Volterri v 13. stoletju.
  • Družina Maffei iz Volterre je dala apostolskega sekretarja Gherarda Maffeija in njegove tri sinove: najstarejšega Antonia Maffeija, ki je bil eden od atentatorjev v Pazzijevi zaroti proti Medičejcem leta 1478; drugega humanista Raffaella Maffeija, imenovan Volterrano, ki je služboval tudi v kuriji; in najmlajši Mario Maffei, ki je bil prav tako učenjak in je sledil očetu v kuriji.
  • Emilio Fiaschi (1858-1941), kipar
Menelaj in Meriones dvigujeta Patroklovo truplo na voz, medtem ko Odisej gleda; alabastrna žara, etruščanska umetnina iz Volterre, 2. stoletje pr. n. št.

V popularni kulturi[uredi | uredi kodo]

  • Volterra v Horaciusu, pesmi lorda Macaulaya. [17]
  • Tabernacle for the Sun Linde Proud (2005), prvi zvezek Botticellijeve trilogije, se začne z opustošenjem Volterre leta 1472. Volterra je pradomovina družine Maffei in dogodki iz leta 1472 vodijo neposredno v Pazzijevo zaroto 1478. Glavni junak romana je Tommaso de' Maffei, polbrat enega od zarotnikov.
  • Volterra je pomembno mesto v seriji Stephenie Meyer Twilight. V knjigah je Volterra dom Volturijev, klana bogatih, kraljevskih, močnih starodavnih vampirjev, ki v bistvu delujejo kot vladarji svetovne vampirske populacije. (Vendar so bili ustrezni prizori iz filma posneti v Montepulcianu.)
  • Volterra je kraj znamenitega katastrofalnega srečanja Stendhala leta 1819 z njegovo ljubljeno grofico Mathilde Dembowsko: tam ga je prepoznala, kljub maskiranju novih oblačil in zelenih očal, in bila besna. To je osrednji dogodek v njegovi knjigi O ljubezni [fr].[18]
  • Volterra je večkrat omenjena v zgodovinski navtični seriji britanskega avtorja Dudleyja Popeja, kapetana Nicholasa Ramagea. Gianna, Marchesa iz Volterre in izmišljeni vladar tega območja, je predstavljena v prvih dvanajstih od osemnajstih knjig. Knjige opisujejo napredek in kariero Ramage med napoleonskimi vojnami konec 18. in zgodnjega 19. stoletja, bralcem pa ponujajo dobro napisane artikulirane podrobnosti o življenju na jadrnicah in razmerah na morju tistega časa.
  • Volterra je mesto, kjer se odvija roman Chimaira italijanskega avtorja Valerija Massima Manfredija.
  • Valerio Massimo Manfredi The Ancient Curse je tudi postavljen v Volterri, kjer iz muzeja ukradejo kip z imenom Senca mraka.
  • Volterra je predstavljena v zbirki kratkih zgodb Unaccustomed Earth Jhumpe Lahirija iz leta 2008. Tja se potujeta Hema in Kaushik, protagonista zaključne zgodbe Na kopno, preden se ločita.
  • Volterra je predstavljena v filmu Luchina Viscontija iz leta 1965 Vaghe stelle dell'Orsa, ki je izšel kot Sandra (Of Thousand Delights) v ZDA in kot Of The Thousand Pleasures v Veliki Britaniji.
  • Volterrina kulisa je za Central City uporabljena v filmu Fullmetal Alchemist (film) iz leta 2017 v režiji Fumihiko Sori.
  • Video igra The Town of Light iz leta 2016 je postavljena v izmišljeni različici razvpite psihiatrične bolnišnice Volterra.[19]
  • "Volaterrae" sta Dan in Una poimenovala svoje skrivno mesto v Far Woodu v Puck of Pook's Hill Rudyarda Kiplinga. Poimenovali so ga iz verza v Lays of Old Rome Lorda Macaulaya.

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Volterra je pobratena z:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Data from Istat
  2. Lorenzo Aulo Cecina; Flaminio Dal Borgo (1758). Notizie istoriche della città di Volterra, alle quali si aggiunge la serie de' podestà, e capitani del popolo di essa (italijanščina). Per G. P. Giovannelli. str. 65.
  3. D. H. Lawrence (16 April 2013). Etruscan Places. Read Books Limited. str. 97. ISBN 978-1-4474-8782-1.
  4. D. H. Lawrence; Simonetta de Filippis (11 July 2002). Sketches of Etruscan Places and Other Italian Essays. Cambridge University Press. str. 315. ISBN 978-0-521-00701-6.
  5. Jean MacIntosh Turfa (13 November 2014). The Etruscan World. Routledge. str. 134. ISBN 978-1-134-05523-4.
  6. Alan Norman Bold (1976). Cambridge Book of English Verse, 1939-1975. CUP Archive. str. 220. ISBN 978-0-521-09840-3.
  7. David Bershad; Carolina Mangone; Irving Hexham (2001). The Christian Travelers Guide to Italy. Harper Collins. str. 220. ISBN 978-0-310-22573-7.
  8. Rural Change and Continuity in Etruria: A Study of Village Communities from the 7th Century B.C. to the 1st Century A.D. (Disertacija). 2008. str. 340. doi:10.17615/sc1p-nv51.
  9. Peter Hinze (2000). Florence — Fiesole, Prato, Pistoia, San Gimignano, Volterra, Siena: An Up-to-date Travel Guide ; [with Fold-out Map]. Hunter Publishing, Inc. str. 7–. ISBN 978-3-88618-773-7.
  10. Frank Sear (20 July 2006). Roman Theatres: An Architectural Study. OUP Oxford. str. 170. ISBN 978-0-19-814469-4.
  11. Mariagiulia Burresi; Alessandro Furiesi; Gabriella Belli (2007). Il Palazzo dei Priori di Volterra: storia e restauro (italijanščina). Nuova Immagine. ISBN 978-88-7145-263-0.
  12. Lorenzo Carletti; Cristiano Giometti (2001). Scultura lignea pisana: percorsi nel territorio tra Medioevo e Rinascimento. F. Motta. str. 117. ISBN 978-88-7179-302-3.
  13. Dana Facaros; Michael Pauls (2004). Italy. New Holland Publishers. str. 685. ISBN 978-1-86011-113-6.
  14. Gabriele Cateni (2004). Volterra: The Guarnacci Etruscan Museum. Pacini. ISBN 978-88-7781-622-1.
  15. Simioli, Adele (June 2013). "L'ipotesi di ospedale psichiatrico di Daniele Calabi: progetti e realizzazioni". Territorio (65): 85–88. doi:10.3280/tr2013-065013. ISSN 1825-8689.
  16. "Catholic Online". Catholic Online. Pridobljeno dne 2 January 2017.
  17. David Gilmour (3 March 2011). The Pursuit of Italy: A History of a Land, its Regions and their Peoples. Penguin Books Limited. str. 46. ISBN 978-0-14-192989-7.
  18. F. C. Green (16 June 2011). Stendhal. Cambridge University Press. str. 142. ISBN 978-1-107-60072-0.
  19. Adam Smith (2016-01-29). "True Horror: The Town Of Light's Historical Inspirations". Rock, Paper, Shotgun. Pridobljeno dne 2017-05-14.

Literatura

  • Bell, Sinclair and Alexandra A. Carpino, eds. (2016) A Companion to the Etruscans. Blackwell Companions to the Ancient World. Chichester: John Wiley & Sons.
  • Haynes, Sybille (2000) Etruscan civilization: A cultural history. Los Angeles: J. Paul Getty Museum.
  • Pallottino, Massimo (1978) The Etruscans. Bloomington: Indiana University Press.
  • Sprenger, Maia, and Bartoloni, Gilda (1983) The Etruscans: Their history, art and architecture. Translated by Robert E. Wolf. New York: Harry N. Abrams.
  • Turfa, Jean MacIntosh, ed. (2013) The Etruscan World. Routledge Worlds. Abingdon, UK: Routledge.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]