Carl Gustav Jung

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Carl Gustav Jung
Jung 1910-rotated.jpg  *
Jung leta 1910
Rojstvo 26. julij 1875({{padleft:1875|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:26|2|0}})[1]
Kesswil
Smrt 6. junij 1961({{padleft:1961|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})[1] (85 let)
Küsnacht[1]
Bivališče Švica
Področja psihiatrija, psihologija, psihoterapija, analiična psihologija
Ustanove Burghölzli, Švicarska vojska
Mentor doktorske
disertacije
Eugen Bleuler, Sigmund Freud
Poznan po Analitična psihologija
Vplivi Kant, Herder, Schopenhauer, Goethe, Nietzsche, Sigmund Freud, Victor White.
Vplival na New Age, psihoanaliza, Adam Philips, Jackson Pollock, Northrop Frye, Oxfordska skupina, Anonimni alkoholiki, Barbara Hannah

Carl Gustav Jung, švicarski zdravnik in psiholog, * 26. julij 1875, Kesswil, kanton Thurgau, Švica6. junij 1961, Küsnacht, kanton Zürich.

C. G. Jung je utemeljitelj analitične psihologije. Velja za eden izmed najpomebnejših psihologov in filozofov 20. stoletja, ki se je ukvarjal z analitično psihologijo, njegovo delo pa je vplivalo na razvoj psihiatrije, antropologije, religiologijo in na umetnost s teorijo. Napisal je veliko znanih del, vendar jih je večina bila izdanih po njegovi smrti. Oblikoval je teorijo osebnosti, ki jo razdeli na zavestni um, osebno podzavest in na kolektivno podzavest celotnega človeštva, najpomebnejši arhetip njegove teorije pa je sebstvo, ki prikazuje enotnost osebnosti in združuje nasprotja. Cilj življenja pa je realizirati sebe, vendar je trdil, da dokončno perfekcijo lahko dosežemo šele v smrti. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte: introvertnost vs.ekstravertnost, kompleks, kolektivno nezavedno(podzavedno), arhetip ter anima vs. animus.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Jung se je rodil 26. 7. 1875 v Kesswilu (Švica) v premožnejši meščanski družini, veliko njegovih sorodnikov je bilo po poklicu pastorjev, tudi njegov oče. Jungov dedek je bil rektor univerze in, kot je sam pravil, nezakonski sin Goetheja. Že zelo zgodaj se je začel zanimati za jezik in literaturo, šole pa ni maral. Po gimnaziji je šolanje nadaljeval s študijem medicine na Univerzi v Baslu, ob doktoratu medicine si je pridobil tudi doktorat prava. Družini se je zameril, saj je v sklopu svojega študija psihologje opravljal poskuse v obliki spiritističnih seans na svoji sestrični Heleni.

Njegova prva služba je bila bilo mesto asistenta v umobolnici v Zurichu, pod profesorjem Eugenom Bleulerjem. Kasneje je delal v Parizu, kjer je raziskoval in utemeljil razliko med ekstravertirano histerijo in introvertirano shizofrenijo. Preden se je srečal z Freudom, sta nanj močno vplivala tudi francoski psiholog Alfred Binet in švicarski spiritist Theodor Flournoy. Leta 1907 je 32 letni Jung prvič obiskal Freuda na Dunaju. Jung je namreč ob temi prisilne nevroze zagovarjal Freuda. Skupaj sta leta 1909 odpotovala v Ameriko na Clark University, kjer so Jungu tudi podelili častni doktorat. Postal je urednik časopisa Jahrbuch fur psychoanlytische und psychopathologishe Forschungen[2], ki sta ga izdajala Freud in Bleuler.

Kmalu se je Jung pričel oddaljevati od Freudovega gibanja in pričel z utemeljevanjem analitične psihologije, ki pa pred javnostjo dolgo ni uživala ugleda. Med letoma 1913 in 1914 je predaval v Italiji in Angliji (v Londonu). Kasneje je ustanovil psihološki klub v Zürichu, v tem času pa je razvijal koncept kolektivne podzavesti. V času prve svetovne vojne je bil mobiliziran kot zdravnik-stotnik, kasneje pa je potoval po svetu (Anglija, ZDA, vzhodna Afrika, Indija).

Leta 1903 se je poročil z Emo Rauschenbach, ki mu je rodila pet otrok. Leta 1939 je postal predsednik Deutche Gesselschaft, psihoanalitik Gustav Bally pa mu je očital, da je prestopil na stran nacistov, to pa mu še danes nekateri očitajo, saj je v Hitlerju videl arhetip. Jung je proti temu protestiral, saj je vzel Hitlerja le kot zgled. Leta 1944 je delal kot redni profesor za medicinsko psihologijo na Univerzi v Baslu. V tem življenjskem obdobju je preživel srčni infarkt in omejil svoje delo.

V času svojega življenja je Jung pridobil ogromno nagrad, predaval je na različnih univerzah, prejel pa je tudi častne doktorate mnogih univerz, med njimi sta tudi Harvard in Cambridge. Imenovan je bil tudi za častnega člana mednarodnih znanstvenih društev in akademij.

Umrl je v 86. letu življenja v Kunsachtu (Švica).

Pomen[uredi | uredi kodo]

Pri Jungu je bila v ospredju miselnost, da “oseba živi enako od ciljev kakor od vzrokov,” zato je kombiniral vzročnost s smotrnostjo in teleologijo, naukom, po katerem ima vse dogajanje v naravi in družbi svoj cilj. Sedanje človekovo ravnanje je po njegovem odvisno tako od pretekle stvarnosti kot tudi od prihodnje možnosti. Za razumevanje Jungovega dela je pomembna njegova opredelitev človekove celotne osebnosti oziroma psihe, kot jo je sam poimenoval, kot skupek več različnih medsebojno delujočih sistemov. To so: osebna nezavest, kolektivna nezavest, ki vključuje arhetipe, oseba, anima, animus in senca. Temu je dodal še usmerjenost, funkcije ter osebnost samo. Od tod je izpeljal svoje teorije, ki vključujejo tudi koncept introvertnosti in ekstravertnosti ter koncept kompleksa; podrobneje bodo opisane v nadaljevanju.

Osebna in kolektivna nezavest[uredi | uredi kodo]

Osebna nezavest/podzavest je tista, ki vsebuje doživljaje, ki se jih je nekoč individuum zavedal, a jih je potem iz različnih vzrokov/razlogov potlačil, pozabil oziroma so bili vtisi prešibki, da bi napravili trajen, zavesten vtis. Kolektivna nezavest/podzavest pa je mesto, kjer se nahajajo spominski sledovi, ki segajo tudi v pračloveške, živalske prednike in so podobni oziroma univerzalni pri vseh ljudeh. Razlog za to je, da imamo vsi podobno konstitucijo možganov, skupen evolucijski razvoj, kulturen razvoj in naravnih zakonitosti (npr. letni časi, dnevi in noči, ipd.). Jung je s tem razširil Freudovo individualno nezavedno na kolektivno nezavedno. Vendar kolektivni spomin ni prirojen, prirojena je le sposobnost oživljati doživljanje preteklih rodov. Zato je kolektivna nezavest nekakšna podpoda osebnosti, njena zanemaritev pa je lahko izvor nezavestnih motenj v obliki bolezenskih simptomov ali fobij. Sestavljena je iz arhetipov, univerzalnih oblik misli, ki vsebujejo prvine čustev in nastanejo po ponavljanju doživljanj skozi dolge rodove. Ko primer so po ponavljanju viharjev, groma, bliska idr. nastali pojmi energije in sile. Arhetipe vsebujejo tudi miti in bajke - denimo arhetip rojstva, smrti, junaštva, bogov/Boga, demonov, živali. Nekateri izmed arhetipov pa so se razvili močneje od drugih in se uveljavili kot samostojni sistemi v osebnosti: oseba, anima, animus ter senca.

Arhetipi[uredi | uredi kodo]

Persona je maska, ki jo nosi oseba in njena naloga je ugoditev normam družbe ter hkrati zakrivanje dejanske narave osebe. Torej je z drugo besedo to “javna osebnost”. V vsakem človeku sta arhetip ženske (anima) in moškega (animus), ki omogočata razumevanje narave nasprotnega spola. Razvila naj bi se skozi rodove, zaradi skupnega življenja. Nazadnje pa še arhetip sence - slednjega je človek podedoval iz nižjih stopenj razvoja in je odgovoren za človekovo pojmovanje izvirnega greha. Odgovoren je za neprijetne, družbeno nesprejemljive misli čustva ter dejanja in ob zunanji projekciji dobi podobo hudiča. Če je katerakoli stran osebnosti zanemarjena, bo vedno delovala kot središče rezistence/upora, kar lahko povroči nevrotičnost. Za doseg zdrave osebnosti je potrebno vsakemu sistemu dati možnosti, da se popolnoma razvije, kar je Jung poimenoval individuacijski proces.

Psihološki tipi[uredi | uredi kodo]

V nasprotju z arhetipi (podzavest), so psihološki tipi stvar zavesti. Jung je svojo teorijo predstavil na kongresu v Münchnu leta 1913. Izhajal je iz histerije dementiae praecox, najbolj obravnavane oblike shizofrenije, ki jo je opredelil Eugen Bleuler, in nasprotujoči si smeri libida poimenoval ekstrainverzija in introinverzija. Nekatera iztopajoča nasprotja Jung ponazarja z dihotomnimi oznakami: pasiven - aktiven, previden - brezbrižen, obziren - zaupljiv, hladen - topel idr. Ekstravertnost in introvertnost imata smer navzven in navznoter, oba sta izraz duševne energije.

Nov pristop[uredi | uredi kodo]

Jung se je lotil psihoterapije na stopnji, kjer so ostali odpovedali, svežih zgledov ni imel. Freudova psihoanaliza utemeljuje zgodnje faze osebnostnega razvoja, večina psihologov pa se je poleg razvojne psihologije ukvarjala z anomalijami v razvoju, manj pa s pozitivno psihologijo. Jung to stanje preseže, ko za pomembni izpostavi dve indikaciji: življenjski preobrat po 35-tem letu in “povprečnega človeka”. Izpostavlja proces individuacije, v vlogi ozaveščanja v nezavesti ostalih delov osebnosti, kar pacienta vzpodbuja k zavestnem odločanju in predstavlja izziv etičnega ravnanja ter prenove osebnosti. Po Freudu je prevzel razlago sanj kot bolezenskih simptomov v psihoterapiji, a se je od njega oddaljil. Zavračal je znane knjige z razlagami in stereotipne pojasnitve, pravil je, da je treba dobro poznati zavestno situacijo “sanjača” in se vanj vživeti. Razlaga je pogosto popolnoma v nasprotju z dogajanjem v sanjah, njegovo vodilo je vprašanje: Čemu smo imeli sanje? Tako je postopno opustil metodo prostih asociacij, ki naj bi bile vse prej kot proste, prej zakonito usmerjene in se posveti situaciji človeka. Predlagal je, da je umetnost mogoče uporabiti za lajšanje občutkov tesnobe, strahu ter za človekovo obnovo in ozdravitev. Umetniške podobe iz sanj pa naj bi bile v pomoč pri odpravljanju travm. Tudi Jung sam je pogosto risal, slikal ter izdeloval predmete, ko se je znašel v čustveni stiski.

Odmik od Freuda[uredi | uredi kodo]

Čeprav je prva leta stikov s Freudom Jung veljal za njegovega naslednika, sta se zaradi nestrinjanj razšla. V sporu o libidu in spolnosti sta drug drugemu očitala celo nevrotičnost. Pomembno je, da opredelimo njuna razhajanja, zaradi katerih se je Jung osamosvojil in prišel do drugačnih spoznanj od Freuda. Pri slednjem so ključnega pomena nagoni, Jung pa izpostavlja razvoj in težnjo po izpopolnitvi. Njuno prvo nestrinjanje je temeljilo na različnih konceptih nezavednega, pri čemer je Jung trdil, da je Freudova teorija nepopolna in po nepotrebnem negativna ter opisana zgolj kot skladišče zatrtih čustev in želj. Razhajala sta se tudi v vrednotenju razvoja: Freud je poudarjal individualni otroški razvoj, Jung pa vrstni razvij osebnosti.

Izbor nekaterih pomembnejših del[uredi | uredi kodo]

Večina del je bila izdana pri založbah v Angliji in ZDA. Kasneje so izšli tudi prevodi v nemščino.

  • Psihološki tipi (Psychological Types, London 1921)
  • Odnos med jazom in nezavednim (The Relations Between the Ego and the Unconscious, 1928)
  • Sodobni človek išče dušo (Modern Man in Search of a Soul, 1933)
  • Psihologija in religija (Psychology and Religion, 1938)
  • Preobrazbe in simboli libida (Transformation Symbolism in the Mass, 1940)
  • Psihologija in alkimija (Psychology and Alchemy, London 1944)
  • Psihologija nezavednega (Psychology of the Unconscious, 1952)
  • Odgovor na Joba (Answer to Job, 1952)
  • Rdeča knjiga (The Red Book: Liber Novus, 2009)
  • Sinhroniciteta (Synchronicity, 1960)
  • Spomini, sanje, misli (Memories, Dreams, Reflections, 1963)
  • Človek in njegovi simboli (Man and His Symbols, 1964)

Viri in literatura[uredi | uredi kodo]

  • Jung, C. G. 1994. (prevedel Davorin Flis). Sodobni človek išče dušo/Modern Man in Search of a Soul. Ljubljana: J. Pergar.
  • Trstenjak, A. 1992. Pet velikih. Ljubljana: Slovenska matica.


  1. ^ 1,0 1,1 1,2 Zapis #118558749 // Gemeinsame NormdateiLeipzig: Deutschen Nationalbibliothek, 2012—2014. Pridobljeno dne 9. april 2014.
  2. ^ Letopis za psihoanalitične in psihopatološke raziskave