Vladimir Bartol

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vladimir Bartol
Portret
Vladimir Bartol leta 1953
Rojstvo 24. februar 1903({{padleft:1903|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1][2]
Trst
Smrt 12. september 1967({{padleft:1967|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:12|2|0}})[1][2] (64 let)
Ljubljana[2]
Poklic pisatelj, romanopisec, dramatik
Poznan po književnik

Vladimir Bartol [vládimir bártol], slovenski pisatelj, dramatik, esejist, publicist, * 24. februar 1903, Sveti Ivan, Trst, Avstro-Ogrska (danes Italija), † 12. september 1967, Ljubljana, Slovenija.

Najbolj znan je po romanu Alamut, ki je izšel leta 1938 in bil preveden v več kot 20 jezikov.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil kot tretji otrok v meščanski družini očetu Gregorju Bartolu, poštnemu uslužbencu, in pisateljici Marici Bartol-Nadlišek. Starša sta mu nudila izvrstno izobrazbo, saj ga je mama spoznala s slikanjem, oče pa mu je razlagal biologijo. V svoji avtobiografiji se je opisal kot pretirano občutljiv otrok, ki se je sam sebi zdel kot malce drugačen otrok z bogato fantazijo. Navduševale so ga mnoge stvari, najrajši pa je imel biologijo, filozofijo, psihologijo, umetnost in seveda literaturo in pa gledališče. Kot znanstvenik je tudi zbiral in raziskoval metulje.

Vladimir Bartol.jpg

Šolo je obiskoval v Trstu in jo dokončal v Ljubljani. Nato se je vpisal na univerzo in študiral biologijo in filozofijo. Posebno se je navduševal nad delom Sigmunda Freuda. Študij je zaključil z doktoratom pri profesorjih Francetu Vebru in Jovanu Hadžiju leta 1925 in nadaljeval študij na Sorboni v Parizu v letih 1926 in 1927. Leta 1928 je služil vojsko v Petrovaradinu v Srbiji. Od 1933 do 1934 je prebival v Beogradu, kjer je urejal Slovenski beograjski tednik. Po vrnitvi v Ljubljano je živel kot svobodni umetnik do leta 1941. Po drugi svetovni vojni je najprej delal kot tajnik SNG v Ljubljani, nato pa se je vrnil kulturno delovat v Trst. Leta 1956 je nastopil mesto tajnika na SAZU in tu delal do smrti.

Nanj je vplivala filozofija Friedricha Nietzscheja, ideje Machiavellija, ekspresionizem in psihoanaliza. Njegova besedila govorijo o volji do moči, o resnici in prevari in manipulaciji z ljudmi. Njegova literatura je odstopala od sočasne literature socialnega realizma. Do velikega porasta zanimanja zanj doma in v tujini je prišlo preko ponatisov in prevodov v 80. letih 20. stoletja.

Vladimir Bartol je simpatiziral s primorsko organizacijo TIGR in po mnenju svojega sodobnika, kritika Line Legiše prek alegorij iz islamskega sveta govoril o njenem boju, tudi v zbirki Al Araf in romanu Alamut.[3][4].

Dela[uredi | uredi kodo]

  • Lopez (1932, drama)
  • Al Araf (1935, zbirka kratkih novel)
  • Alamut (1938, roman)
  • Empedokles (1945)
  • Tržaške humoreske (1957, zbirka kratkih novel)
  • Čudež na vasi (1984, roman)
  • Don Lorenzo (1985, novela)
  • Med idilo in grozo (1988, zbirka novel)
  • Zakrinkani trubadur (1993, izbor esejev)
  • Mladost pri Svetem Ivanu (2001, avtobiografija)

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Slovenski veliki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2003. (COBISS)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 data.bnf.fr: open data platform — 2011.
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 Record #119081008 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  3. ^ Miran Hladnik, Razmerje med Bartolovo kratko in dolgo prozo (Al Araf in Alamut), Obdobja 23 (Slovenska kratka pripovedna proza), ur. Irena Novak-Popov, Ljubljana: FF, 2006, 137–44).
  4. ^ Miran Hladnik, Alamut in slovenski literarni ponos, objavljeno na 3. radijskem programu, 28. oktobra 2004

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]